Sončno, +5°C
Sončno in mrzlo jutro, iz Matere se odpravljamo na vzhod, iz Basilicate nazaj v Apulijo k obali Jadranskega morja.
Naš prvi cilj za danes je grad Castel del Monte. Iz Matere pot tja znaša 73 km, kar se razvleče na uro pa pol vožnje najprej po zelo kamniti pokrajini, pa med oljčniki, nato tudi med cvetočimi sadnimi drevesi. Spet vidimo trulliji, na vsaki njivi.Castel del Monte stoji na hribu, na nekaj več kot 500 m nadmorske višine, sredi ničesar, kraljuje nad pokrajino. Od grada se vidi zelo zelo daleč, vse do morja. Zelo posebna srednjeveška utrdba v obliki osmerokotnika z osmerokotnim stolpom na vsakem vogalu.
Od utrdbe razgledi okrog so 360°, v daljavi se vidijo niti ne tako visoki hribi, pobeljeni s snegom. Ponoči je še vedno zelo mrzlo, tudi čez dan, a čez dan je vsaj nad lediščem. In to je sredina marca! Kljub soncu, veter je leden.
Stavba gradu iz 13. stoletja deluje zelo enostavna v svoji simetričnosti. Ampak enkrat ko si notri, si skoraj ujet v začaran krog, vsaka od soban je enaka drugi, vse so enake oblike, vse so prehodne, dokler se ne upreš v steno in greš nazaj in iščeš, le kje si prišel notri.
Notranje dvorišče gradu je prav tako pravilne osmerokotne oblike, notranjost je prazna, nobenega pohištva, le gole stene. Grad ima skrito v sebi ogromno enih skrivnostnih pomenov in namigov. Še zdaj zgodovinarji niso najbolj na jasnem o vseh skritih sporočilih, ki jih skrivajo tukajšnje stene. To da je grad zelo pomemben potrjuje to, da so ga uvrstili na seznam UNESO. Prav gotovo je bila to ena najboljših opazovalnih utrdb.
Grad je svoj čas služil kot citadela, celo kot zapor in zatočišče pred kugo. Povezujejo ga s templjarji, ker je take posebne oblike, ampak kakih dokazov temu ni.
Kljub zanimivemu vodenemu ogledu z razlago o vseh teorijah in namigih, ki jih ta grad skriva, smo si želeli čim prej ven. Notri je surovo in je ledeno mrzlo. Spet smo zmrzovali. V teh srednjeveških stavbah je vedno taka ledenica, se sprašujem, kako so tam lahko ljudje sploh živeli.
Iz grada naša pot leži nazaj na obalo do plaž Manfredonije.
Zapuščene kmetije sredi polj:
V bližini mesta ob veliki plaži se nastanemo v kampu Lido Savla. Kamp je odprt celo lepo ob neskončni plaži, ločen od vetra z morja majhnim redkim gozdičkom in nizko sipino.
Sončno in je skoraj toplo, se sprehajamo ob plaži, čeprav veter te žene nazaj notri. Fantastična plaža, poleti mora biti čudovito, čeprav ne vem, če je kaj uslug na plaži, če bi to bilo komu pomembno. V daljavi se vidi mesto Manfredonia in se dvigajo hribi polotoka Gargano. Hribi v daljavi so še vedno pod snegom.
Pri kampu je bar in restavracija, začuda je obiskano, tu niso samo goste kampa, tudi lokalci, ki spremljajo neko tekmo v baru, v restavraciji poleg nas je še nekaj gostov pri večerji. Naročamo lokalne jedi, orecchiette s paradižnikom, rukolo in rikoto, nato riba. Bilo je dobro. Orecchiette (majhne testenine v obliki ušes) smo nabavili tudi za domov še v Santa Maria di Leuca.
Naslednji post:
Manfredonia - Loreto
Ni komentarjev:
Objavite komentar