Apulija: Sneg v Alberobello. St.Maria di Leuca.

                            Sneg, 0°C

Postojališče za avtodome v Alberobello je tik ob trullijih, tu prenočujemo. Smo veseli, da lahko kadar koli skočimo "v mesto". Tako smo tu na mrzel popoldan, deževen večer. Deževalo je vso noč. Jutro nas najprej pozdravi z nalivom, ki se malce kasneje spremeni v sneg. Tako edino, česar nismo videli v Alberobello, je lepo in sončno vreme.

Načrtovali smo, da bi se po zajtrku odpravili naprej, do Ostunija. Zajtrkujemo ob zvokih dežja, žalostni, da po takem nalivu pa ne bomo šli več v mesto.

Dež se hitro spreminja v sneg, je skoraj čudno. Se odločimo malo počakati, preden se odpravimo na pot. Predvidevamo, da na jugu Italije niso kaj prida pripravljeni na sneg na cestah. Tudi mi vsekakor nismo pričakovali takšno vreme in takšne temperature globoko na jugu Italije, 1300 km od nas. Pa pri nas je marca bilo že toplo, predvsem pa sončno. In ja - to je bil praznični 8. marec.

Na radarski sliki se prav vidi, da je snežna celica je skoraj izključno nad Alberobello, vse povsod drugje je vreme v redu. 

Sneg je vseeno boljši kot dež, kar se sprehodov tiče, se odpravimo še malo v mesto, Alberobello pod snegom je tudi nekaj posebnega.

Prodajalka v eni od trgovin pove, da teden dni prej je tudi snežilo in snega je bilo toliko, da so bile hišice dejansko zasnežene. Ravno v tem delu Apulije sneg sploh ni tako nenavadna zadeva, gospa pravi, da tukaj sneži vsako zimo, le da je to kak dan ali dva in se sneg ne zadrži, hitro se stopi. Da je bil bolj nenavaden zelo topel februar letos.

Alberobello pod snegom je le nekaj posebnega, zato z veseljem se sprehodimo po nam že znanih ulicah še enkrat (center mesta s trulliji je tako "kompakten", da ga poznamo že v nulo, še vedno nobene odprte gostilne ali kavarne).

Sneži:

Edina barvna lisa je naš rdeč dežnik.

Ulice v mestu so popolnoma prazne, srečali smo 1 pešca in prodajalko v trgovini, ki je na vhodu opazovala sneženje.

Ker sneženje ne poneha, se vseeno odpravimo na pot v upanju, da snežna celica ne bo šla za nami. Na glavnih cestah sneg se takoj stopi, zato težav z vožnjo ni, pa tudi nobenih zastojev.

Tudi ob poti je kar nekaj okroglih koničastih streh trullijev, hiše ali "vikendice". Luštno. 

Vozimo do Ostunija, ki smo ga imeli namen pogledati danes. Iz Alberobello do Ostuni je cca 30 km, 40 min vožnje po lokalnih cestah. Ves čas dežuje. V Ostuniju je dež tako močen in leden, da se odločimo, da  se tu sploh ne ustavljamo in ne gremo ven iz avtodomov. Mesto, ki naj bi bilo belo, zgleda povsem sivo. Predvsem pa je tako grdo vreme, da ni mogoče se prisiliti in stopiti ven. Škoda, ampak Ostuni pogledamo s ceste, bo ostalo za kdaj drugič. 

Mestno jedro Ostunija je njegova citadela, še vedno utrjena s starodavnim obzidjem. Bele hiše mestnega jedra pa, žal, v dežju zgubijo ves čar.

Se zapeljemo dalje, skozi Lecce. Bolj, ko gremo na jug, boljše je vreme, spreminja se tudi pokrajina. Spremeni se arhitektura, postane bolj "južnjaška", skoraj afriška - hiše so brez streh ali so te čisto ploske.

Salento, "peta" italijanskega škornja, ima svoj slog, je posebna, je drugačna od prestale Italije. Lepa pokrajina je. Pa še sonce se je prikazalo. Se pa ob cesti pojavljajo celi nasadi izsušenih uničenih oljk. O tem italijani veliko govorijo in jih yelo skrbi. Oljčniki v Salento je napadla neka bolezen, ki drevo čisto izsuši, tako umre tudi več sto let stara oljka. Ko bolezen, ki jo povzroča nek zajedavec, napade eno drevo, je gotovo bo napadla še sosednje. Iskali so zdravilo oz. strup za tega zajedavca, ne vem, kako uspešno... Grozno videti celotni nasadi suhih oljk... Tega v Salento je ogromno in v prihodnjih dneh tega bo še več. 

Cilj današnjega dneva je najbolj južna točka italijanske "pete". Prenočujemo v kampu Santa Maria di Leuca, tako je tudi ime naselju na skrajnem jugu. Kamp se nahaja par km iz centra mesta in od obale morja. Tu smo že ob obali Jonskega morja. Kamp je eden boljših, kar smo jih obiskali na poti in je odprt celo leto. Lastnica kampa na željo te zapelje do centra mesta s kombijem, pa tudi pride iskat. Center morda ni toliko daleč, ampak vmes so prometne ceste, ni prijetno za sprehod.

Leuca. Sonce, 12°C

Popoldan se odpravimo v mesto. Najprej se ustavimo na rtu Capo Santa Maria di Leuca, pri svetilniku, kjer se združujeta Jadransko in Jonsko morje. 

Pogled na mesto in promenado iz razgledne ploščadi pri svetilniku:

Tu ob svetilniku se nahaja velika bazilika, Santuario di Santa Maria di Finibus Terrae. Kraj je toliko bolj poseben in pomemben zato, ker se tu konča ena najbolj pomembnih romarskih poti - Via Francigena. 

Svetilnik iz leta 1866. Google pravi, da se da priti na vrh, če prehodiš 254 stopnic. Ne vem, nismo preizkušali. 

Kip Papeža pred baziliko:

Bazilika in svetilnik se nahajata na klifu, mesto leži nižje pod hribom. Dol do marine in promenade vodi veliko stopnišče, ob vznožju katerega je rimska kolona. 

Šele ko pridemo do obale, vidimo, da je klif čisto "luknjast" - skala je polna škrbin in nekakšnih jam in  vdolbin. Vsekakor bi jih bilo zanimivo pogledati z morja s kakim čolnom, uradno se imenujejo Grotte Cazzafri... Poleti se tu ponuja ogromno izletov s čolni, tudi SUPi, vsekakor je zanimivo raziskati ro skalnato in polno jam obalo. 

Tik ob marini je zapuščena in že razpadajoča stavba nekdanjega "rehabilitacijskega centra", kjer 100 let nazaj so lahko okrevali bolniki s tuberkulozo. Ker so to bili časi čistega fašizma v Italiji, ne vem, koliko so te bolniki dejansko okrevali. 

Pogled s promenade na rimsko kolono ob vznožju stopnišča, ki vodi gor k baziliki in svetilniku. Ob religioznih praznikih se tu zna zbrati ogromno število ljudi. 

Ob promenadi se odpravimo v center mesta. Promenada je zelo dolga in pravzaprav nič kaj zanimiva.

Še najbolj prijeten del je takoj na začetku, ko je sprehajalna pot speljana na lesenih podestih tik ob vodi in nad njo in še ni zazidana.

Promenada, ob kateri so v marcu samo zaprti hoteli, bari in trgovine. Poleti je tukaj prav gotovo bolj živahno.

Mestna plaža:

Dolga promenada nas pripelje v neizrazit center mesta, ki prav tako ne deluje nič kaj poseben. Kraj je očitno bolj počitniški in zaživi poleti. Kljub vsemu, najdemo odprt bar in celo restavracijo. Marec je tukaj popolnoma Off Season, nič ne obratuje, pa tudi obiska ni. Ljudi zunaj skoraj ni.

Cerkev v centru mesta, supermarket je poleg, lekarna, bar in restavracija so na razdalji 30 m. Nekaj spijemo in prigriznemo, kupimo nekaj za nba pot, pa tudi apulijske testenine, ki jih imajo tukaj od nekega lokalnega proizvajalca - orecchiette. 

Kljub soncu, veter je zelo hladen in nič kaj prijetno ni biti zunaj. Ogled mesta ne traja prav dolgo, mogoče par uric, nato nam je vsega dovolj in se vrnemo v kamp. 

Zvečer začne deževati in samo upamo, da jutri bo vremensko lepši dan.

Nadaljevanje: Matera