Jordanija z avtomobilom: iz Aqabe v Madabo.

Sonce, 18°C, veter

To je zaključni post o potovanju po Jordaniji. Začetek je bil tukaj. 

Jutro preživimo še na plaži v Aqabi, nato se odpravimo na pot, nazaj na sever, v Madabo.

Jutro nas razveseli s soncem. Da pa ne bi bilo tako pravljično, veter piha z vso močjo, nasploh je mrzlo. Po plaži se sprehajamo v toplih majicah. 
Mogoče v Aqabi vedno piha? Oz. je značilno za marec? Ne vem, 3 dni smo tu in 3 dni piha...

 Pogled s plaže na izraelski Ejlat v daljavi:

 Prelep ptiček v grmovju ob plači:

 Bilo bi prav lepo, če ne bi bilo tako hladno :)

 Nekdo vseeno zbere korajžo in gre v vodo:

Ne vem, Aqaba meni ni "sedla" kot mesto, kamor bi prišel na dopust na plažo. Saj je plaža. In je tudi morje. Ampak piha, plaža je umazana, morje mogoče je OK za snorkljanje ali potapljanje, ampak tok je zelo močan... Egipt na tem območju je veliko bolj primeren za dopust na plaži... 

Še dopoldan zapustimo hotel in Aqabo. 

Iz Aqabe se odpeljemo direktno po dolini Mrtvega morja najprej v smeri morja, potem pa za Madabo. Takoj, ko zapustiš Aqabo, je razpotje - glavna cesta, po kateri smo prišli, gre za Amman, manj prometna cesta pa proti Mrtvemu morju. 

Cesta gre vzporedno z jordansko - izraelsko mejo. Mejo na drugi strani doline je že Izrael. 

Nizko (no, na nivoju 75 metrov nadmorske višine) dolino z obeh strani objemajo hribe, po dnu doline poteka meja med Jordanijo in Izraelom. Vozimo zelo blizu meje, vsake toliko se vidijo opazovalni stolpi, drugače pa nobenih aktivnosti… Cesta na izraelski strani prav nikjer ni povezana z jordansko, gresta pa vzporedno, včasih na razdalji samo nekaj 100 metrov vidimo vozila na izraelski strani. Mejni prehodi so najbrž ob morju pri Aqabi, pa potem šele nekje za Mrtvim morjem. Nimajo povezave... 

Ta predel je zelo malo, skoraj nič ni poseljen, je skoraj puščavski. Za gorami na naši desni je Wadi Rum. Nižina je najprej kamnita, z nekaj drevesi, nato se postopoma spremeni v pravo peščeno puščavo z nizkimi sipinami. 

 Eno redkih počivališč ob poti:

 Pazi kamelo! :) Znak kar na sredi poti sredi ničesar, dolge skoraj 200 km... 

Sicer ta del poti, od morja do morja je čudovit! Zelo malo prometa, neskončna rumena pokrajina ujeta med hribe... Meni je bila res fascinantna in eden lepših delov za vožnjo po Jordaniji.

Na obzorju pred nami vidimo temen oblak, ugibamo, ali bomo prišli v nevihto, ali se ji bomo uspeli izogniti, se prav lepo vidi kako v daljavi dežuje. Celo se sliši, kako grmi. Iz skoraj 20 °C v Aqabi se temperatura zelo hitro spusti na 10 °C. 

Bilo je prav zanimivo opazovati, kako se bližamo nevihtnemu oblaku, moč narave je vedno osupljiva...

 Pogled nazaj in tam je še vedno sonce:

 Se zapeljemo v dež. Naliv hitro poneha in spet posije sonce… Še vsaka puščava, ki smo jo obiskali, nam je postregla z vsaj kančkom dežja... 

Dež: 

Zemlja prav nič ne vsrkava vodo, po dežju je polno luž, cele poplave, vse ostaja na površju.

 Dovoz v eno redkih naselij na poti med morji:

Nevihta je že za nami, ujeli smo jo samo ob strani, manjši del: 

Od mesta, od Aqabe do Mrtvega morja, do tistih solin, kjer pridobivajo magnezij je cca. 200 km  neposeljene pokrajine. Vmes je ena res solidna črpalka , tam je tudi bar, ki ga vsi izkoristimo za kavo s kardamonom…

 Petrol :) :

Smo se spomnili, da pred zaključkom poti se moramo slikati z našim Chevroletom, nam je dobro služil, čeprav je avtomatik in je na vzponih rjovel kot lev...

 Na cesti srečamo kraljevo vojsko. Vojaških baz oz. opazovalnic je kar nekaj ob poti, bližina meje. 

Ko se približamo morju, se pojavijo naselja... Najprej redka, potem več. 

 Otroci se peljejo iz šole:

Opažamo, da se cesta ves čas postopoma spušča – moramo priti na -400 metrov pri morju. 

 Bližje kot smo morju, bolj je pokrajina zelena, s tem tudi poseljena. Temperatura zraka se dvigne na 19 °C. Nikakor se ne moremo navaditi na te temperaturni skoki. Spet smo nekje na najnižji točki na svetu… 

Tudi tu je bil dež, naliv. Voda skoraj ne pronica v zemljo, ostaja na površju. Veliko je luž in mlak, ponekod so se naredili pravi potoki. Očitno struktura tal je takšna, da ne posrka vodo… Tam, kjer voda prihaja s hribov, se naredijo prav deroči potoki. Prej smo jih veliko videvali, a so bili v glavnem suhi… 

 Preden se pridemo do obale morja, se ustavimo v muzeju najnižje točke na svetu. Je manjši muzej, prijeten, nekaj podatkov in zanimivosti o življenju na tem območju, o podnebju ipd… S Jordan passom je vhod prost. 

Tik pred muzejem čistijo cesto od dveh plazov, ki so prinesli polno kamenja in blata na cesto. Tu sta že 2 buldožerja, ki vse urejata. 

  Najprej se vozimo ob tistih ogromnih solinah, dobrih 30 km.

Se bližamo najnižji točki. Ob morju pa je dež. Pa smo bili prepričani, da ob Mrtvem morju nikoli ne dežuje... 

 To je najnižji podatek, ki sem ga ujela, ob morju je gotovo -400 metrov ali še nižje...

En čas se vozimo ob obali morja, najbrž dobrih 50 km. Morje ima danes neverjetne barve, ki se spreminjajo, kakor se pokaže ali skrije sonce… Po nevihti so barve še bolj izrazite. 

Se ustavimo nekje ob morju, za opazovanje in fotkanje. Tokrat pa brez kopanja, niti do vode ne gremo... Ni sonca, hladno je, skoraj dež, nekako hitimo, da čim prej pridemo v Madabo. 

 Bele plaže soli:

Od Mrtvega morja se poslovimo na odcepu, kjer se cesta zavija za Ma'In Spa. Še se spomnimo strmega vzpona v številnih ovinkih. Tukaj gre cesta tudi za Madabo,le da na vrhu hribov ne rabimo več se spuščati v kanjon.
Načrt poti: 

 Tako to izgleda v naravi:

Mimo gore Nebo se bližamo mestu. Spet je vse gričevnato in zeleno, kot da smo na Irskem. Spet je dež in je zunaj vsega 10 °C. Kot da smo na Irskem. Enako je bilo, ko smo se na pot šele podali. 

Ko vidim tako upognjena drevesa, vem, da smo blizu Madabe. Tu na hribu je konstanten veter in drevesa rastejo pod kotom.

 Madaba spet v dežju (a je tukaj kdaj sploh sonce?)

Tokrat v sobi (smo spet v Salome hotelu) nama dela tudi gretje, soba je nekako bolj prijetna in udobna, sva prav vesela. Gremo na kosilo (v Madabi pripravljajo specialiteto – kozlička v jogurtovi omaki, če koga zanima) in še po zadnjih nakupih. Domov ne greva brez zaloge dateljnov in sezamovih biškotov. 

Lovimo trenutke brez dežja , preštevamo še zadnji JD-ji, jih skušamo zapraviti… Po nakupih v slaščičarni ostane le še par JD-jev za jutranjo kavo in vodo na letališču. 

 Zvečer smo skoraj žalostni, se pakiramo, jutri letimo domov. 

Iz Madabe do letališča je 30 km, mi pa moramo še vrniti vozila… Dobrih 15-20 minut čakamo na parkirišču predstavnika rent-a-carja. Z avti je vse OK, tako se odpravimo na letalo…

Letališče je veliko, ogromno ljudi, je več-stopenska varnostna kontrola, a vse gre nekako hitro, tako imamo še čas za kavo… 

 Ryanair nas spet razmeče po letalu, nekdo me vpraša, če menjam sedež, pristanem pri oknu. In celoten polet uživam v prelepih razgledih - najprej nad Jordanijo, nato Izrael in Sredozemska obala, grški otoki, nato že prepoznam Cres in Lošinj. Zanimivo, kot bi bila pri pouku geografije.

 Sredozemska obala Izraela:

Odsev našega letala na poljih padske nižine, bližina Bologne. 4 ure leta in pristanemo v Bologni, sonce in toplih 20 °C…. 

Še nekaj zaključnih misli in povzetkov:

Mesta v Jordaniji niso najlepša ali z veliko zanimivosti. Izjema je Madaba. Aktivnosti na prostem pa so polni doživetij – treking po Petri, manj turistični del je bil najboljši, plezanje po sipinah in na skale v Wadi Rumu, soteskanje v Dani. Plavanje v Mrtvem morju je ena prav posebna izkušnja in doživiš jo lahko samo tu in v Izraelu, nikjer drugje na svetu (in vprašanje časa je le še – kako dolgo bo morje morje…). Bivali smo večinoma v preprostih hotelih, zajtrki so si povsod podobni -  njihov kruh, kuhana jajca, »Zdenka« sir, marmelada, humus, zelenjava. Kamp v puščavi je odličen, spanje v jami je nepozabno. Rdeče morje, žal, nismo tako lepo doživeli, zelo je pihalo, ni še za plažo. Marca je bilo prav povsod zvečer in ponoči mrzlo, pod 10 °C, najbrž aprila je bolj primeren čas.

Bilo je spet eno tistih nepozabnih potovanj, polnih doživetij in tudi stika z lokalci in lokalno kulturo… Počutili smo se povsod varno, res pa je, da v mestih smo se gibali v glavnem po centru, kjer je tako ali tako veliko ljudi… Domačini so bili vsi izjemno prijazni, kot turisti smo se prav povsod počutili izjemno dobrodošli, zelo se trudijo, da se turizem vrne. Kar se tiče čistoče in urejenosti, no, ja, imajo še nekaj rezerve J