Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Jordanija z avtomobilom: Wadi Rum. Plezanje na Burdah.

Ponoči je bilo spet mrzlo, ob 5h zjutraj samo 4 ˘C. Nekdo od naših se je odpravil gledati sončni vzhod (in je ob tem zmrzoval 😉). Midva sva pa spala – spalke + 2 deke… Ne moreš verjeti, da se čez dan, čim posije sonce, naredi tako toplo.

Ob 7h je zajtrk – spet so kuhana jajca, humus, »Zdenka« sirček, marmelada. Saj se znajdeš tudi s tem in sploh ni slabo. Kava je skoraj vedno instant. Včasih je samo čaj. Nebo je malce oblačno, napovedan je tudi dež. Upamo, da se ga uspemo izogniti, danes nas čaka pohod na eno od gora v Wadi Rumu. Wow!

Z jeepi se vozimo dobrih 40 minut po brezpotju v puščavi oz. večinoma so zaznavne poti v pesku… Kolikor gre, smo v kabinah, ostali pa zadaj. Zunaj je še zelo mrzlo!!Se odpeljemo kar v osrčje Wadi Ruma. Vozimo se mimo kamel, ki se pasejo na prostem, nekatere mamice-kamele so tudi z mladički. Najbrž so kamele vseeno od nekoga last, zdi se mi nemogoče, da bi bile kar divje… Niso pa nič privezane. Kamele tukaj so precej manjše od tistih v Egiptu ali Maroko. (hehe, sva že prava strokovnjaka za kamele…).

Najprej se ustavimo na točki, s katere je lep razgled na goro Burdah. Zakaj gledamo ravno to goro? Ker tja bomo danes plezali! Ker ta gora ima čudovit naravni most. Se ga malce vidi tudi iz doline (tista micena črtica na stiku obeh gora), z »dna« puščave. Povzpeli se bomo skoraj do vrha gore (na sam vrh pa ne) – na naravni most.

Se parkiramo ob vznožju gore. Tu bom dodala, da puščava Wadi Rum le ni tako »pusta« - skoraj povsod je kaj rastlinja, vsaj neke bodice, grmovja, tukaj pa so prav cvetoče rožice. Najbrž je »krivo« to, da marca je še vse polno vode in sonce še ni tako žgoče. Zelo lepa je ta puščava spomladi…

Naša ekipa pred odpravo:

Opozorilna tabla, pot je le uradna:

Vzpenjamo se iz 1120 metrov na 1346 mnv. Pot (za silo je označena, ampak gresta z nami kar oba voznika kombijev, ki sta hkrati gorska vodnika) niti ni treking, je bolj plezalna.

Prvi razgledi na puščavo:

Skale so sicer zelo dobro oprijemljive, površina je kot šmirk-papir, ni pa nobenih varoval, na trenutke je malo prepadno in včasih je precej strmo, tako se zanašamo na dober oprijem superg. Ni pa pretirano zahtevno, če kdaj greš v visokogorje ali si samo bolj spreten.

Gora je marsovskih oblik; očitno je, da nekdaj je bilo to vse pod vodo, takrat so zadane oblike, veter in pesek sta samo izpilila, kar je voda začela (nekateri smo tu videli buhteljni, drugi so videli kamnite lobanje ;):

Na trenutke je zelo lahko in samo hodimo po kamnitem površju, na trenutke malo plezamo:

No, Rok je ubral pot po "brezpotju", bila je tudi druga, bolj varna in lažja smer:

Lažja smer je šla pod skalnim previsom, moral si počepniti na robu skale:

Bilo je par mest, kjer si moral biti še kar suh, če ne, nisi šel skozi, tudi z nahrbtnikov nisi smel preveč se obračati... A vse je izvedljivo, zelo zabavno in zanimivo.

Pokrajina je čudovita, iz enega platoja se odpre razgled na celotno območje pod nami, na »dno« nekdanjega morja, ki ga obkrožajo skale… Prelepo.

Skoraj pri vrhu gore:

Tudi na taki višini in predvsem na goli skali se najdejo mesta, kjer je naneslo malo peska in rastejo grmovja, v marcu zelena in v rožicah...

Trenutek, ko stopimo za skalo in se pokaže cilj pohoda - naravni most. Wow!!

Tik pod samim naravnim mostom eno mesto je malce bolj nevarno, prepadno je in je treba splezati preko ozke stopnice v skali – na tem mestu so obesili eno vrv, za katero se lahko oprimeš… Naša vodnika sta nam vsem pomagala in pazila, da se lih ne bi zvrnili, ampak tu sem se spomnila naših domačih planinskih vodnikov, ki bi se prijeli za glavo – vsekakor za varnost na tem našem plezanju ni bilo bog ve kako dobro poskrbljeno. Pri nas bi se mogli vsaj vezani z vrvjo ali kaj takega, ker oprijemal ni, samo skale…

No, vsi smo pazili in nihče si ni nič naredil. Ko pa prideš na sam naravni most – širok je manj kot meter, - se kar malo zašibijo kolena. Čudovito je in je res nekaj posebnega!!

Že doma, sem gledala to sliko, ko je bilo še od spodaj slikano - pa saj se tu skale komaj držijo skupaj, nas pa je tam stalo 10 komadov, pa skakali smo... Še dobro, da je zdržalo...

Pogled navzdol z naravnega mostu, vidi se tudi ozek prepad med obema gorama. Most povezuje 2 gori, vmes je skalni prepad oz. razpoka vse do dol, to smo še spodaj videli...

Na mostu in ob mostu se dolgo zadržujemo in se fotografiramo na vse možne načine in v vseh mogočih kombinacijah, vsi skupaj in vsak zase. Pokrajina je, da ti jemlje dih, počutiš se kralj sveta. Čudovit kraj!

Naš vodnik skače na mostu. Freddy mu je obljubil, da pošljemo fotke na WhatsUp.

Jaz in oba vodnika, kar v dželabah. Kakšna le planinska oprema, še dobro, da sta v supergah...

Od naravnega mostu do vrha gore sploh ni več daleč, ampak vrh ni bil naš cilj. Pokrajina najbrž je ista, mogoče bi bilo za iti gor samo zaradi občutka, da si prišel gor. Na oko bi ocenila, da od mosta še kakih 20-30 minut do vrha.

Sestopamo:

Sestop občasno je bolj zahteven kot vzpon. Čevlje sicer zelo dobro držijo, ampak gravitacije nihče še ni ukinil. Na strmih sklonih se spuščamo skoraj po riti, drugače skoraj ne gre...

Rok celo pot se vsem ponuja, da komu nese ruzak, če je komu pretežko ali ga moti… in celotno pot vsi nosimo vsak svoj nahrbtnik. Tik pred koncem pa ga vsi založimo z nahrbtniki… Smo se kar nasmejali…

Tako celotno plezanje je zelo zanimivo. Za priti gor in nazaj dol, z vsemi postanki za fotkanje in občudovanje razgledov smo porabili 3 ure. Vzpon na Burdah je gotovo najlepša izkušnja iz Wadi Ruma.
Mushroom rock - "gobo" - opazimo na povratku.

Ko se vračamo nazaj, že med vožnjo, se nebo stemni in vsake toliko prične za nekaj minut deževati… V puščavi! Nepozabno! Imeli pa smo srečo, da nismo plezali po mokrih skalah.

Ko se vrnemo v kamp, se uredimo, malce počitka. Nebo postane čisto temno, dvigne se veter. Skoraj nastane noč sredi dneva. Vsak čas pričakujemo puščavsko nevihto oz. peščeni vihar. Zdi se nemogoče, da bi zares deževalo.

Ob odhodu nas pozdravi Ahmad, se priporoča za naslednjič, in se že vkrcamo v vozila in se odpravimo proti Aqabi, proti Rdečemu morju. Se vrnemo na glavno magistralko.