Ob 7h: sonce, 11°C
Jaz in 6 moških v eni spalnici, začuda nihče ne smrči, še
največji motilec tišine sem jaz – ob 1h zjutraj je začel zvoniti telefon, nekdo
me je klical iz službe… Whattt?
Nato se zbudim ob 05.20, čudim se - samo jaz sem budna! Kako
je to mogoče, jaz sem vendarle zaspanec in čista »sova«! Še pol ure poležavam
in se počasi prebujam, deset do šestih vstanem, ko vidim, da se je začelo
daniti. Zajtrk in ob pol sedmih se že odpravim na pot. Edini, ki se je zbudil
ravno preden sem šla, je Jose. Ostali še spijo.
2 km naprej od albergue v Puente de Alba je bar, kjer delajo
od 8h dalje zajtrki in baje specialno tortiljo. Jaz sem tam okrog 7h, je še vse
zaprto.
Zunaj je zjutraj lepo frišno in je res lepo hoditi. Zame še
kar hitro hodim – v eni uri 4,5 km. Najprej gre pot skozi naselja in ob reki
Bernesga (še vedno tista iz Leona). Bregovi so zaraščeni tudi tu, redko kje se
vidi reka, tam, kjer se vidi, je pa lepa, tu že dobiva podobo hribovske reke.
Na trenutke celo me spominja na Sočo. Lepa je…
Nekateri so že budni:
Sonce se pokaže ob 8h, takrat naredim tudi pavzo za se
preobleči v kratek rokav in se namazati s sončno kremo.
Cerkev Ermita del Buen
Suceso:
V naslednjem naselju – v Pola de Gordon – sem ob 9h zjutraj,
zdaj je že 16°C. Mesto je povsem prazno, sobotno jutro. Center je lušten. Nekje
tu naj bi bili market in bar. Ampak ob poti jih nisem videla, iskala pa tudi
nisem. Za bar mi je prezgodaj, za market pa – sem se odločila, da imam vsega
dovolj, ne rabim še dodatne teže nositi…
Tako na hitro prehodim naselje, vse skupaj je mogoče 1 km, to je res malo
mestece.
Telo se že javlja s številnimi bolečinami in tegobami (sama
sebi se smejim, se čudim in celo me malo skrbi, ko vse to seštejem):
- - Prvi dan, še na sprehodu po Leonu, sem si zdrsala
kožo na stopalu s trakcem športnih sandalov. Kako je to mogoče, ne vem, v ta
istih sandalih sem prehodila polne peska puščave v Jordaniji in Maroko, na
sprehodu po mestu pa…
- - Boli me vrat – od neudobnega spanja na sedežu na
letališču.
- - Vleče v rami zaradi težkega rucaka (2 l vode +
zaloga hrane + 7 kg od doma).
- - Mali žulj na palcu od včeraj (je saniran takoj
včeraj in ne dela težav, ampak – je žulj…).
- - Čutim sklep v kolku kako »strelja« ob vsakem
koraku.
- - Neka mišica pod kolenom spet vleče pri vsakem
koraku, tako je na vsakem Camino in nikoli doma.
Bo še kaj? Najbrž bo… ;)
V mini naselju Beberino je ob cesti ful lep bar z
vrtom. Na vhodu je napis, ki me je navdušil, četudi se nismo ujeli v času:
Odpiramo, kadar
pridemo,
Zapiramo, kadar
gremo,
Če si prišel in
nas ni,
Se pravi se
nismo ujeli.
Grem dalje – za Buizo. Na tem delu poti ves čas imam
občutek, da ne hodim po pravi poti – ker grem zmeraj po robu ceste ali skozi
naselja. Čeprav okrog mene so že gore, jaz pa hodim še vedno po cesti in to v
moji glavi »ni prav«. Ti po cesti, a hribi so okrog – to je narobe! Ampak očitno
tako je speljana pot, povsod so oznake, ne moreš zgrešiti.
Cerkev Ermita Virgen del Valle, 16. stoletje:
Popestritev ob cesti ;)
Malo čez deseto uro sem že v Buizi. Do tu je 14 km.
Gronze priporoča razdaljo La Robla – Buiza kot samostojno etapo. Po moje je res
prekratka.
Od vseh prebivalcev (še vedno je sobota!) srečam samo 2
fantiča, ki se borita s čarobnimi meči, z njima je še en pes. Ko se približam,
pes zelo laja, fantoma je to zabavno, mi s smehom sporočata, da je pes silno
nevaren J
Ju vprašam, če je kje v naselju bar. Najprej me ne razumeta, nato mi
predlagata, da počakam očeta, ki me bo pospremil kamor želim. No, to pa ne…
Za Buizo pa se začne tisti strm vzpon, se začnejo prave
gore. No, saj vzpon ni tako hud, je pa to končno prava gora in jaz lezem vanjo.
In že hitro sopiham, ker ni sence in sem na že precej žgočem soncu. Deset krat
se ustavim in se obrnem nazaj proti Buizi in dolini, razgled je čudovit.
Vsakokrat ga fotografiram, predvsem pa rabim pavzo, da normalno diham.
Nekje že precej visoko je ena mala jasa in pet dreves, ki
delajo čudovito senco na jasi. Z jasice pa je razgled v dolino. Boljšega placa
za postanek in počitek v senci danes ni! Naredim daljšo pavzo za relaks, za se
ohladiti, za malico. Tu je krasno, se kar uležem v mehki travi….
Tukaj me prehiti Aleks. Pravi, da se noče ustavljati, da gre
celotno etapo čim prej, da je kar se da hitro v albergue in tam – izklop… No,
jaz ostajam uživati v razgledu…
Čez čas, sem se že skoraj odpravljala, prisopiha Jose. Se
kontra pofotkamo, mu povem, da sploh ne znam delati selfijev, on se zabava,
češ, da tudi ne zna, ampak ni važno, ko se vidi v telefonu – pritisne gumb in
ja, ni vrag, rata selfie… Važno, da je faca, z malo sreče bo videti tudi
okolica… Se posmejimo.
On gre dalje, jaz pa se tudi odpravim kmalu za njim.
Do tukaj
je bil že hujši del vzpona mimo, od tu dalje, res, da je vroče, a se začne
uživancija, so pravi hribi.
Pot je lepa, po pobočju gore (pozneje brazilka v albergue
pove, da so se ji tresle noge in se ji je vrtelo, ker je tako prepadno in da je
marsikje šla skoraj po kolenih, koliko jo je bilo strah višine).
Skoraj na
vrhu pridem med skale – Alto Forcadas de San Anton na višini 1458
mnv. Je prelaz med skalnimi »zobmi«, prelep kraj za nekoga, ki ima rad hribe.
Sicer vrh gore je višje, a pot ne gre tja, no, vsaj ne tukaj.
Tu že malo pihlja vetrič, tako vročina ni tako huda, vseeno
me preseneča vročina na taki višine, sonce pa tudi se ne heca. Spet se mažem s
kremo (na koncu sploh nisem dobila barve….)
Prepričana sem, da so to ostanke kake rimske ceste, najbrž so hodili tudi tu... Vsekakor pa po tej poti hodijo piligrimi že dolga stoletja... In to je na višini nad 1400 metrov:
Točno za
prelazom dohitim Joseja (sumim, da me je počakal :)), od tu do Poladure greva skupaj. Oba se pogosto
ustavljava za fotografiranje. Tu pa res imaš kaj slikati, narave je čudovita,
gore so slikovite.
V začetku poletja vse cveti, pobočja gor so pisanih barv.
Žal mi je, da ne znam poimenovati množice cvetlic, hribe so dobesedno polne
rumene in vijolične barve. Te rastejo v nizkem grmovju, tu pa so še male bele
ročice in modre vmes. Uživam vsak korak, ne bi moglo biti lepše!! Pomislim – še
sreča, da sem se odpravila na pot, da nisem ostala doma lenariti…
Spustimo se v prelep senčen gozd.
Ko se spustiš s hriba se pot razcepi – lahko greš v dolino
po daljši poti (manj zanimivi, a bolj
varni v slabem vremenu in megli), ta pot gre skozi naselje Rodiezmo v Poladuro.
Mi izbereva, seveda, pot v hrib.
Pot tukaj skoraj občasno sploh ni opazna, se počasi prečno vzpenja skozi
rumena pobočja.
Še en skalni prelaz:
S Josejem si narediva en drugemu kup slik, oba strašno
zadovoljna, da sva si tako v pomoč ;)), se strinjava, da je res "problem", ko
hodiš sam, saj sam sebe ne moreš slikati… ;)
Na ovinku se odpre čudovit pogled na dolino in Rodiezmo pod
nami. Lepota!!! Zastane dih…
Nato še precej dolgo, 4-5 km, hodimo po pobočju hriba, pot se počasi spušča in že v dolini zagledamo naselje.
Na
zemljevidu od Buize do Poladure ni nobenega naselja ob poti, samo hribi. Oba
sva prepričana, da naselje, ki je pred nami, da to je že Poladura de la Tercia.
Greva skozi naselje, nikjer ni albergue. Jose se ustavi pri neki hiši, izpraša
žensko, če je v vasi bar, češ, da bi on rad una
cervesa in vidi ga – senora mu
prinese pivo iz domačega hladilnika in ga posede na terasi pred hišo.
Jaz grem dalje, že grem ven iz naselja, precej visoko spet v
hrib, že zapustim naselje, nato se vrnem, ne vem, kje sem izgubila albergue. Tudi
ne vem več, pri kateri hiši je ostal Jose. Se spomnim, kako sem januarja iskala
albergue v Mino, ko sem spregledala oznako.
Tokrat v vasi vprašam eno žensko, ki je ravno stopila pred
hišo, kje je tukaj albergue. Ona pove, da albergue je v Poladuri (kje pa smo? –
v San Martin! – hmm…).
Do Poladure je še 1,5 km po poti Camino (spet tisti vzpon,
ki sem ga že naredila gor in dol) ali 700 metrov po cesti. Lih se prikaže Jose,
greva po cesti, kakšen klanec neki…
V Poladuri se skoraj oba začneva zgražati, kako nikjer ni
označeno, kje je albergue, ko se spomniva, da sva prišla tja po krajšnici, ne
po Camino.
Sicer Poladura je naselje od 15 hiš, nimaš kaj zgrešiti.
Albergue je v stavbi stare šole. 1 spalnica za 12 ljudi, mini-kuhinja in 2
kopalnici. Kopalnica je super udobna, kot doma, žensko kopalnico spet
uporabljam samo jaz… Postelje so v redu, sicer lesene in ponoči malo škripajo,
če se preveč obračaš, so pa bolj udobne, kot tiste kovinske, ko zgornja
postelja je tako nizko nad spodnjo, da spodaj ne moreš niti se usesti…
Jose me prosi, da mu namažem
ramena z mojo smrdljivo tajsko kremo – me je zavohal videl, ko sem si
mazala mišico pod kolenom. Sam sebe zmerja, da je postal star in spomin je
zanič in da je svojo kremo pozabil v albergue v Leonu. Pozneje jaz brskam po
toaletni torbici, ne najdem mila za pranje perila. Spomnim se – pustila sem ga
poleg pipe v La Robli, včeraj, ko sem prala majico in nogavice. Potolažim
Joseja, da leta niso kriva, da nisem še niti toliko stara, pa sem že pozabila
milo in zdaj bom morala prati perilo s šamponom za telo. Jose, kot čarovnik,
izvleče iz nahrbtnika ogromno milo za perilo, mi odreže en kos in ga odstopi z
napotki, da je to najboljše milo, popolnoma antialergijsko in si lahko z njim
perem celo lasje… Hvala, Jose!!
Pogled iz okna albergue:
Za prijavo se moraš javiti v sosednjem kmečkem turizmu, tam
te registrirajo, plačaš 7 €, tam smo naročili tudi večerjo. V Casa Rural imajo
tudi svoje sobe, a je cena drugačna, ni »piligrimska«. Je pa zelo lepa in
restavracija in hiša s teraso. Tukaj je tudi WiFi. Ne rabi omenjati, da smo
vsi, kolikor hitro smo se umili in oprali prepotene majice, se javljali na
teraso kmečkega turizma in preživeli tam skoraj ves popoldan in večer.
Tam je že ena romarka iz Brazilije, ima 60 let in se je
odpravila na 3-mesečno potovanje po Evropi, lih kar se je upokojila. Ima zelo čudno
ime, in dokler se nisva poklikala na Facebooku, sploh nisem mogla razumeti,
kako ji je ime – Eliate, po njihovo pa se sliši kot Eliač…
Lastniki restavracije so izjemno prijazni in prijetni, ob
kavi, oranžadi, ostali ob pivo, pozneje ob vinu, posedamo na terasi ves
popoldan. Oni gostijo tam neke sorodnike, se spoprijateljimo z mlado mamico z
dojenčkom. Sumim, da če bi imeli gužvo od drugih gostov, bi nas malo spravili v
red, tako pa zavzemamo skoraj celo teraso… Običajno se dogovarjajo, da naročeno
večerjo prinesejo v albergue in jo poješ tam, mi smo se zmenili, da bi vsi
skupaj jedli na terasi, seveda, bomo naročili še pijačo…
Tako se počasi vsi zbiramo, Aleks je že tu. Pozneje je
prišel španec v letih – Alfonso, ta ima Camino kot način življenja, prehodil je
že vsak Camino po več kot 10x, pozna vse albergue in ospitaliero, povsod je
doma… Sicer je malo aroganten in se drži zase, a ga povabimo za našo mizo… Mlad
španec, Cristian je prišel še za nami, Julio pa se je prikazal šele ob pol
šestih, ko smo se že po malem sekirali, kje pa je on ostal. Kje se je tako
dolgo potepal?
Tako smo tu vsi isti od včeraj plus Eliate. Ona se že
sekira, da tipi bodo smrčali, jo potolažim, da so že preverjeni in da so OK.
Res je čudež…
Ker smo vsi tam na terasi, se zopet menimo, da rezerviramo
večerjo za jutri. Jutri se razdelimo – nekateri gremo krajšo etapo v Pajares,
mlad katalonec Cristian in Aleks pa gresta v Benduenos, to je že skoraj dvojna
etapa. Do Pajaresa je 15 km in do Benduenos še 16 km. Po hribih je to dosti.
Onadva si rezervirata Benduenos, kjer je baje eden boljših albergue na tej
poti.
Naša ekipa - Julio, Cristian, Jose, Eliate, jaz in Aleks. Alfonso se ni slikal, se ne druži z "rajo" ;)):
Zvečer nam lepo postrežejo večerjo, zelenjavna juha,
jagnjetina na lokalni način – caldereto,
za sladico imamo jogurt. Častijo nas s steklenico vina, pa smo bili
pripravljeni plačati sami … No, saj tudi smo, prej in potem…
Jutri nas čaka kratka etapa do Pajaresa (Pajares ves čas se
mi sliši kot eno tako eksotično ime za kraj, skoraj kot bi šla v Himalajo ali
Mach Pichu…. Se mi sliši skoraj mistično in me prav zanima, kakšen je ta
Pajares), si pa obetam relaks pohod. In žal mi je, da se bo druščina malo
razbila. Lepo smo se ujeli…
Nadaljevanje:
Ni komentarjev:
Objavite komentar