Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sobota, 27. december 2014

Decembrski izlet na Malto.

O Malti se ne ve veliko. Na kratko povzeto, smo vedeli, da je to otoška državica sredi Sredozemskega morja, članica EU; zgodovino Malte je zaznamoval viteški red, poznamo malteški križ in simpatične kužke - maltežančke. To je več ali manj vse, kar smo vedeli o Malti, preden smo jo obiskali.

Že v začetku 2014 smo načrtovali decembrski izlet v Istanbul. Poleti smo iskali letalske karte, preverjali cene za hotel. Ko je bil čas za nakup kart (običajno kupimo letalske karte par mesecev vnaprej), se je izkazalo, da so karte za Istanbul še vedno drage, tako z bližnjih, kot tudi iz bolj oddaljenih letališč. Jedro ekipe se je začelo deliti na tiste, ki bi šli v Istanbul, naj stane kolikor hoče, drugi del bi šel kamor koli, samo da ni predrago, tretjim pa je bilo čisto vseeno, samo da gremo...

Ideja za Malto se je porodila že par let nazaj, saj so letalske karte smešno poceni. Tudi za letošnji december povratna karta je stala 40 €. Hotel ob obali, z zajtrkom in možnostjo brezplačne odpovedi je stal 18 € na osebo na noč. Kocka je padla, gremo na Malto! Pa še bolj toplo kot pri nas je!
Kljub cincanju in dolgemu odločanju, se je nas zbralo kar 12 oseb. Lepa in pestra družbica, kot običajno, z različnimi interesi, urniki, vsak zase poseben ... Prav zato je zanimivo potovati skupaj. Tudi, če si včasih želimo, da se prej zmenimo, se premaknemo ali obratno - se počakamo. :)
Prva slika - skupinska, vsi skupaj na začetku poti na Avtogrilu na avtocesti na poti na letališče.
 Letališče v Trevisu nam je že dobro poznano, parkiramo na parkirišču C, ki je sicer najbolj oddaljeno od vhoda v letališče (cca 400m), zato pa je tudi več kot 2x cenejše kot parkirišče tik ob stavbi letališča. Takoj ob dovozu polomim GSM od Freddyja, seveda ne namenoma, ampak je za celo pot ostal brez povezave s svetom.
Po manj kot dveh urah leta nad Italijo in Sicilijo (skoraj smo prepričani, da smo videli Etno in se iz nje kadilo), pristanemo na Malti. Že iz zraka deluje kot rumena skala sredi morja.
Ker dva člana od dvanajstih štartamo od doma prehlajeni oz. okuženi z virozo, ki pri nas razsaja, kar vsi po vrsti po izkrcanju se "zdravimo" z požirkom Jägermeistra. Kljub vztrajni notranji "dezinfekciji" v času potovanja, po povratku domov sta še dva podlegla virozi. Hm, se nista dovolj razkuževala? ;)
 Z letališča moramo priti do Slieme, kjer je naš hotel. Mesto je ob obali, nasproti Vallette (pravzaprav se mesta v predelu Vallette se kar pretakajo iz enega v drugo, nikjer ni razločno, kje je konec enega in začetek drugega. Tisti del otoka je povsem poseljen in pozidan.). Na Malti je zelo razvejana in dobro organizirana avtobusna mreža. Tedenska karta za avtobus stane simbolnih 6,50 Eur. Veseli se vkrcamo na avtobus (z letališča do Slieme gre bus X2). Razdalja v zračni liniji je cca 10 km. Prvi šok - vožnja z avtobusom je trajala kar debelo uro! Avtobus kroži po vseh mogočih uličicah, promet je tako gost, da več kot 30 km/h najbrž nikjer se nismo peljali. Na Malti smo se toliko vozili z avtobusi, da jih imamo dovolj za nekaj let vnaprej! Je poceni prevozno sredstvo, vendar počasno za rezat žile!
V avtobusu
Prvi vtis od vožnje po Malti: plavo nebo, počasen siv avtobus v neskončnem prometnem čepu, prašna zelena travica, vse ostalo je bilo peščene bež barve. Občasno si dobil vtis, da se voziš v ogromni, neskončni utrdbi. Vse stavbe na poti - izključno iz bež kamna.
Končno - naša postaja. Oz. tako zaslutimo, ker imamo čas za naštudirati zemljevid med vožnjo. Kljub temu, da smo vprašali šoferja, kje naj izstopimo in je pokimal, da bo sporočil, ničesar nam ni rekel (tudi z večino ostalih šoferjev imamo podobne izkušnje, sicer pokimajo, prav pomagajo pa ne). Prepoznamo "našo" obalo in promenado. Wow - Valletta je čez zaliv.
Hotel imamo čisto ob promenadi. Pogled je fantastičen (škoda, da nismo rezervirali sob s pogledom na morje.)
 Na dan našega prihoda zjutraj so še imeli nevihte in dež, mi ujamemo le razburkano morje. Zato prvi dan ne gremo se voziti z barko, ampak se odpravimo v center Vallette z avtobusom.
na ulici Republike
 Valletta, prestolnica Malte, je zgrajena kot mesto-utrdba na polotoku na pobočjih gore Xiberras. Glavne ulice (ulica Republike in ulica Merkant) so vzdolž vrha hriba, ulice, ki sekajo mesto po čez pa se z obeh strani spuščajo k morju in pristaniščem.
Pogled na Grand Harbour iz zgornjih vrtov Barakka
Na Malti se zelo čuti vpliv različnih obdobij in držav, ki so vladali na Malti tekom stoletij. Rimski imperij, Bizantinsko cesarstvo, arabci in islam, nemci, francozi, španci. Vse dokler v 16. stoletju se niso tam naselili in utrdili otok vitezi malteškega viteškega reda. Španskemu kralju, ki jim je dovolil, da se naselijo na tem otoku, so še precej let plačevali za odškodnino simbolno plačilo - enega sokola in 7 zrn žitaric. Čez mnogo let so španskemu kralju poslali kip sokola iz čistega zlata, v zahvalo. Kip so ukradli gusarji, ki jih je mrgolelo v Sredozemlju v tistih časih. Kip nikoli ni prispel v Španijo, sledi za njim so se izgubili nekje v Turčiji.
Do časa Napoleona, dobrih 200 let, vitezi so uspeli držati obrambo otoka. Vendar s številno francosko vojsko se niso mogli boriti in otok so praktično predali francozom, vendar ne za dolgi čas. S pomočjo Britanskega imperija so vitezi pobili in nagnali z otoka francoze in Malta je za okrog 180 let de facto postala del Britanskega imperija.
Tako na ulicah se še vedno zelo čuti arabski pridih v arhitekturi, mešanica italijanščine in arabščine v jeziku, po francosko elegantni dvorci in parki, angleški promet po levi strani, rdeče telefonske govorilnice in poštni nabiralniki, tudi drugi uradni jezik na otoku je angleščina.
 Ozke ulice Vallette so praznično okrašene, vendar tam, kjer je dovoljen promet (skoraj povsod, razen glavne peš ulice) je polno parkiranih avtomobilov. Smo se strinjali, da na tako majhnem otoku (velikosti, bi rekli, za širše območje slovenske Istre) je veliko preveč avtomobilov. Malta nasploh velja za eno najbolj gosto naseljenih držav na svetu.
V italijanščini Valletta (de la Vallet sicer je bil mojster viteškega reda, ki je začel mesto graditi) se mesto imenuje Citta Umilissima, vitezi so mesto posvetili ponižnosti. Vendar zaradi mogočnih utrdb in lepote baročnih palač so mesto kmalu začeli imenovati tudi Citta Superbissima (Veličastna).
Čeprav prestolnica, Valletta šteje vsega 7,5 tisoč prebivalcev. Zagotovo, celo decembra, je turistov veliko več kot domačinov. Prvi večer smo si ogledali Valletto toliko, da smo dobili občutek kakšno je to mesto.
Zvečer se vrnemo v Sliemo, najdemo v bližini hotela restavracijo Army&Navy z dobro hrano in simpatično natakarico Kremeno. V to restavracijo smo se vračali vsak večer, čeprav sprva nisem mogla verjeti, da gremo znova in znova v isto restavracijo.
Army & Navy
Moram reči, da je tudi Kremena prispevala svoj delež k našemu prelepemu doživetju na Malti (na reklamni majčki ji piše Kymbo, po kavi, ki jo pripravljajo, nekdo jo je sprva poimenoval Kymbo, misleč, da je to njeno ime; tako za nas bo vedno Kim ali Kymbo :)). Simpatična, nasmejana, vedno za štos...
Naš Bato je nekaj kompliciral glede pizze - brez rukole, brez gobic, dodaj parmezan, odstrani jajce ipd ipd... Seveda, ko je prinesla pizzo, vsega niso zadeli in se je na pizzi znašla in rukola in sir, tako kot je na jedilniku. Ko je naša Kymbo zagledala, da ji Bato že hoče nekaj reči o temu, je samo postavila pred njim krožnik z eno besedico:
- Enjoy!
In se je hitro pobrala. Vsi smo se tako smejali, kako je rešila zagato... Hehe, rukolo smo tudi pojedli :)

Osvojila nas je, ko nam je prinesla 4 steklenice domačih likerjev, ko smo jo vprašali za Bajtro - liker iz kaktusov, ki rastejo povsod na Malti. V slovenščini sadež teh kaktusov se imenuje opuncija (sem prepričana, da še nihče ni slišal za ta sadež) oz. bolj znan fichi d'india v italijanščini. Kremena sprva je povedala, da ni domačinka in ne pozna tega likerja (doma je iz Bulgarije in na Malti dela, kot mnogo bulgarov), nato iz zadnje vrste na polici izvlekla steklenico Bajtre, Leile (domača podobna Jägermeistru grenčica) in še par steklenic...Vsi smo vse degustirali. Bajtra je liker roza-vijolične barve, sladek in hkrati kanček kisel. Še najbližji je okus melone. Fino. Vsi smo si nabavili Bajtro za domov. Na sliki spodaj je "prava" druga steklenica z desne, ta, kjer piše Bajtra - Ambrosia.
V restavraciji pripravljajo odlično zelenjavno in kokošjo juho, dobra riba, meso, wrap-i, uspeli smo poskusiti tudi tipične malteške jedi - zajčka v vinski omaki, ftiro (na sliki spodaj je spodaj desno) -  neke vrste lepinja z različnimi nadevi noter - od šunke/sira do lososa.
V nekdanji prestolnici Malte Mdini so znani po tradicionalnem posebnem steklu. Iz tega stekla, pisanih steklenih krogel, je izdelana cela "smreka" poleg naše restavracije. Zelo lepo.
 Po večerji se odpravimo še na kratek sprehod po Sliemi. Poleg dolge promenade s hoteli, bari, restavracijami in trgovinami, tudi ulice v notranjosti so povsem turistične - spet trgovine, bari in taka simpatična jeklena druščina, ki kar čaka nekoga, da se z njimi pogovori. Pri nas sta vsaj dva se usedla za mizo in povedala "domačinom" svoje. :)
Drugi dan se začne s skoraj pomladanskim soncem. Ja, smo precej južno, 100 km južneje od Sicilije, na nivoju Tunizije. Hm, to je že kar blizu Afrike!
Takoj se dogovorimo za najem minibusa za naslednji dan za izlet na drugi poseljeni otok na Malti - otok Gozo, saj z rednimi linijami, bi se ves dan vozili, videli pa bi bore malo.
Danes se odpravimo v Mdino (z avtobusom iz Slieme okrog 1h vožnje) - nekdanjo prestolnico Malte. Mdina je bila glavno mesto otoka že 4000 let nazaj, v času faraonov, nato razcvet je doživela pri rimljanih, se pravi pred 2000 let. Ime mesta pa je zelo arabsko, arabci so tudi mesto utrdili in zgradili velikansko obzidje.
Po zmagi nad turkami so se vitezi odločili, da prestolnica države mora biti ob morju, Mdina pa je mesto-utrdba skoraj v centru otoka. Tako prestolnica je bila preseljena iz Mdine v Valletto. Sedaj v Mdini stalno prebiva okrog 400 prebivalcev, sedaj je to bolj duhovno središče Malte. In seveda je zelo velika turistična atrakcija.
V mesto se lahko vstopa skozi Glavna ali Grška vrata.
Glavna vrata v Mdino
 Ure in ure bi se lahko sprehajali po tihih in skoraj praznih ulicah mesta ter občudovali zanimive detajle - mandarine nad obzidjem, čipkasti balkoni, vijolična polkna in balkon (balkoni na Malti so posebna zgodba), postaja pUlizije - kar velja seveda za policijsko postajo.
Od Glavnih vrat in do bastiona vodi centralna ulica Villegaignon, po imenu enega od vitezov. Vendar v vsaki stranski uličici je nekaj zanimivega - na koncu ulice se vidi palača, kjer je sedaj naravoslovni in zgodovinski muzej.

Mnoge hiše po muslimanskih navadah nimajo oken. Življenje Mdine kot da se je ustavilo v 18 stoletju, ko se je tu odvijalo zadnje pomembno zgodovinsko dejstvo - vstaja proti francozom.
Mestne ulice, razen centralne, so povsem prazne. Tudi mi smo se čisto porazgubili, vsak je šel v svojem ritmu.  En predel Mdine se imenuje Silent City. Zelo točno. Mesto moraš počasi odkrivati in uživati. Meni je bilo izjemno všeč.
Centralna ulica. Povsem srednjeveška, če ne bi bilo avtomobilov. Vsaj v Mdini je zelo malo avtomobilov, najbrž je možno samo s dovolilnicami.
Takoj za vhodom v mesto je Mdina Dungeon, temnica. Ker se še spomniva Dungeona v Londonu, od koder sva se s Freddyjem pobrala po 30 minutah, tukaj v temnico ne greva. V temnici je tudi muzej mučenja. Menda muzej je samo za pogumne, ker občutek v temnici ni najbolj sproščujoč... Nekaj mučenja pa le mora biti, zato sem se skoraj pustila vkleniti :)
Trg Svetega Pavla in grandiozna katedrala Svetega Petra in Pavla. Obstaja legenda, da je apostol Pavel živel en čas v Mdini, tako se je krščanstvo pojavilo na Malti in se je prijelo.

Z razgledne točke pri Bastionu se odpira pogled skoraj na polovico Malte, predvsem na del, kjer je Valletta in mesta v bližini.
Maloštevilna polja, nič gozdov in ogromno mesto v ozadju. Mesto v resnici je več mest. Le da meje mest niso več opazne.
Pogled z obzidja na sosednje mesto Mtarfa. Prav nič evropsko ne zgleda, kot da smo kje na Bližnjem Vzhodu. To me je presenetilo na Malti - da arhitektura zgleda tako malo evropska.
Skozi ulice Mdine se vračamo k izhodu iz mesta.



 Zavijemo na teraso redkih v Mdine restavracij/kavarn. Osupljiv pogled na otok. Okno in mizica je kar v par metrov debelem obzidju.
 Angleški slog "hišice" za stražarja. Hišica sicer sameva.
 Gremo po ulicah v krogu in se zopet znajdemo na trgu pred katedralo. V nekdanjem dvorcu je sedaj muzej. Se nismo dosti spremenili in obiščemo le redki muzej. Ta ni bil med njimi. :)
 Še pogled s strani na mogočno katedralo. Nekateri viri navajajo, da je katedrala Sv. Pavla na Malti druga po velikosti v Evropi - takoj za tisto v Vatikanu.
Restavracija s čudovitim razgledom na otok je v bližini razgledne ploščadi. Mdina je pravzaprav zelo majhno mestece in ga v celoti ogledaš v uri - uri in pol.
Mesto iz rumenih ceglov. Kot vsa ostala mesta na Malti, razen čisto modernih turističnih predelov s hoteli in shopping centri.
 V srednjeveškem mestecu kot je Mdina najbrž so posneli ogromno filmov. Sedaj namesto kočij so jekleni konjički. Najdemo znaki moderne civilizacije v okroglem ogledalu. Drugače ne bi šlo z avtomobili po ozkih uličicah.

Obzidje Mdine in park ob obzidju.
 Mesta Mdina in Rabat loči le manjši park, kjer spijemo kavico in naredimo plan za naprej. Nekateri s(m)o se čisto prepustili umetnosti... ;)
Se odpravimo v Rabat, pravzaprav predmestje Mdine, sedaj pa del, kjer ljudje dejansko živijo. Se odpravimo peš. Smešno - peš iz mesta v mesto. Razdalja - prečkati cesto!

 Fotografiramo različne zanimivosti. Tukaj najbrž slikamo čudno napeljano električno ali vodovodno napeljavo. Mogoče pa kak balkon ali cerkev.
Večkrat smo videli na Malti na podoben način napeljano elektriko - žice zunaj, kabli speljani okrog oken, balkonov in drugih arhitekturnih dodatkov.
Souvenir shop.
 Značilni balkoni na Malti. Še veliko sem jih poslikala. Nikakor ne morem razumeti njihovega pomena, razen mini prostora za shrambo - okna zaprta, tudi z temnimi zavesami, pa je zima, prej bi si mislili, da bodo ljudje spustili sonce v hišo. Poleti, tudi ob odprtih oknih se na takem balkonu ne moreš zadrževati, ker je majhen. Niti ne more biti "podaljšek" sobe, ker za balkonom se stena hiše nadaljuje, je prostorček širine 0,5 metra. Lepo je videti, praktično pa niti slučajno.
Se sprehajamo po Rabatu. Zelo je drugačno od "srednjeveških" Vallette in Mdine. Bolj kaotičen, manj urejen, bolj pristen.
 Cerkev Svetega Pavla, Rabat. Zelo lepa.


Cerkev Sv. Pavla. Rabat
Ker je Rabat takoj ob Mdini, tudi tu je mnogo spomenikov in mest, ki jih povezujejo z imenom Svetega Pavla. Med temi je tudi jama in katakombe Sv. Pavla. Katakombe je res nekaj posebnega, se odločimo, da jih gremo pogledati. Tatjana pa že vnaprej ne želi v katakombe in je odločena, da nas počaka pri vhodu. Dobro, da je na Malti skoraj vse povsod brezplačen WiFi, zato res ni težav za kratkočasenje.
 Se spustimo v katakombe. Zemljevid, ki ga prejmemo na blagajni naredi vtis, da je to nekaj ogromnega. V resnici 30-40 minut je čisto zadosti. V katakombah nismo čisto resni, tudi zato, ker razen nas ni skoraj nikogar. Malo se zabavamo s fotografiranjem, tudi tam, kjer so že prej ležali. Samo, da so prej bila trupla.
Katakombe so poimenovali po Svetem Pavlu, ker so nekoč mislili, da so povezani z jamo, kjer se je svoj čas Sv. Pavel skrival, ko je bežal na Malto.

Katakombe so v času rimljan in bizantijcev uporabljali predvsem kot grobišča in tudi svetišča za razne rituale ob preminulih. Te katakombe so največje odkrite na Malti, nekatera grobišča so bila tudi poslikana, ponekod so še sledi poslikave. Na nek način nas je to spomnilo na grobnice faraonov v Egiptu, čeprav je tu seveda drugače, predvsem pa je bilo to mesto za pogreb mnogih ljudi - takratna prestolnica Mdina je le nekaj sto metrov proč. Za nas je čudno, da so tako "pokopavali" umrle. Vendar - Malta je skalnat otok. Običajnih, nam znanih, pokopališč enostavno niso mogli imeti. Po otoku je nekaj podobnih grobišč.
 Nekje v času bizantijcev so bile katakombe zapuščene in zaprte (polne?). Ponovno so jih odkrili okrog 100 let nazaj. Nikjer nisem zasledila informacije, kaj pa so naredili s posmrtnimi ostanki teh, ki so bili tukaj? Oz. kako so pokopavali ljudi - kljub temu, da so katakombe kar velike, in grobovi so izklesani iz skal zelo domiselno in včasih racionalno, ne vem, če je tam prostora za več kot nekaj sto ljudi. Kam pa so zlagali ostale?
Kljub malček čudnemu feelingu, sploh ni prijetnemu, če si kje ostal čisto sam, smo se malo pačili in se zabavali. Na forumih sem že brala o ljudeh, ki jim je naredilo prav slabo noter, so se preveč vživeli. Nikakor ni primerno za tiste, ki imajo klavstrofobijo in nasploh preveč občutljivi glede zadev, povezanih s smrtjo ipd...
Ob povratku iz katakomb situacijo je čisto de-dramatizirala tale vodovodna napeljava na zunanji steni stavbe. Očitno, nimajo nobenih predpisov, naredijo, kot se jim v tistem trenutku zdi najbolj priročno.
 Naslednje pol ure preživimo na avtobusni postaji, ko čakamo naš avtobus. Nekje tukaj smo spoznali, da je bilo pametno najeti bus za izlet naslednji dan ter nasploh je že dovolj avtobusov in je treba najti drugi način prevoza. Avtobusi na Malti so kradljivci časa.
Naš naslednji cilj - Dingli Cliffs. Od Mdine / Rabata sploh niso daleč, mogoče v pol ure bi že peš prišli...
 Klifi Dingli so na zahodni obali Malte, ta del je zelo malo poseljen. Prav tukaj je tudi najvišja točka Malte - 253 metra nadmorske višine. Zraven je tudi radarska postaja.
Pečine, morje in skale - to je vedno lepo.
 Cesta gre ob robu pečin, lahko bi se sprehajali vzdolž obale, možno je priti tudi dol do morja med nasadi. Ta del Malte je zelo zelen, same njive, vse je ograjeno s kamnom, da rodovitno prst ne odpihne veter. Včasih so ladje, ki so se ustavljali na Malti, morali plačati davek tako, da so pripeljali nekaj rodovitne prsti, ker svoje zemlje na skalnati Malti je malo-nič.
Pogled s pečin na oddaljeno naselje. Povsod palače in utrdbe.
 Z obale se vidi nenaseljen skalnati otok sredi morja, otok Filfla.
Ob potki, ki se spušča k obali, rastejo katusi, tudi tisti, iz katerih delajo liker; našli smo tudi rožičevo drevo.



Fantastičen sprehod, lahko bi bil daljši. V primerjavi z kaosom, prometom, gužvo na območju Vallette, tukaj je pravi raj.

Z Dingli se vrnemo v Sliemo do hotela kar z dvema avtobusoma. Po večerji pa se odpravimo v Paceville - predel nekoliko naprej od Slieme, ki je znan po nočnem življenu. Par ulic polnih barov, pabov, restavracij, diskotek in nočnih klubov. Nekaterim od nas je takoj sedlo, drugim pa ni bilo do žuranja, zato nismo bili prav dolgi.

Nadaljevanje sledi:
Izlet na Gozo
Malta, 2.del: Mosta. Birgu. Valletta. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar