Izlet na Malto: Mosta. Birgu. Valletta.

To je tretji zaključni del našega predbožičnega izleta na Malto.
1. del: Valletta. Mdina. Rabat. Dingli Cliffs.
2. del: Izlet na otok Gozo

Tokrat v naši "posadki" na Malti imamo dva prostovoljna gasilca - Slaven in Sanja, ki sta si zaželela obiskati lokalno gasilsko postajo. Gasilska postaja, ali po domače - Šemšija. Sploh se ne sliši resno.

Čeprav nismo se nič najavili, ampak se kar prikazali na vrat na nos, fantje so nas z veseljem sprejeli, odprli garažo, pokazali park gasilskih avtomobilov, razložili detajle glede vozil in kaj in kako uporabljajo. Vsaka čast!

Na Malti je vsega skupaj 4 gasilske postaje, 1 glavna  in tri področne ter še ena na Gozo. Mi smo se ustavili na tisti v bližini počitniške Miellihe. Fantje so povedali, da so vsi profesionalni gasilci in da v štirih letih si obetajo popolno zamenjavo voznega parka z evropskimi sredstvi. Kar nas je precej presenetilo in dalo misliti (že spet) o naši državi - s prostovoljnimi gasilci in komaj pokritim voznim parkom.

Pogled na Mielliho, mesto hotelov. V bližini je menda ena boljših plaž na Malti. Tista, ki se vidi s ceste, se nama ni zdela posebno prijetna. Na Gozo je veliko lepša.

Zvečer, že po navadi, gremo v Valletto. Sobota 13.december je poseben dan, saj praznujejo 40 let, odkar je Malta postala neodvisna republika. Do takrat je bila del Britanskega imperija.
Ulica Republike je zvečer najbolj živa in glasna. Praktično vsaka stavba tukaj je zgodovinska znamenitost. Na samem začetku ulice  na trgu Svobode so ruševine Kraljevskega opernega gledališča, ki je bilo bombardirano med drugo svetovno vojno. Gledališče niso zgradili ponovno, vendar med ruševinami še vedno prirejajo koncerte in festivale.

Na glavnih ulicah Vallette je polno ljudi, še več kot je bilo prejšnji večer. Pot nam zapre orkester z domoljubno glasbo. Na glavnem trgu pred palačo Glavnega Magistra se pripravlja velika proslava ob dnevu Republike, pripravljajo se luči in televizijske kamere. Same proslave nismo dočakali, ker je bila  pozneje, prvi del pa je čisto uraden.

Fotografije v gužvi niso nikoli posebno zanimive, zato poskušamo pustiti samo nekaj "duhcev"...

Vrvež na mestnih ulicah... To nas je v Valletti presenetilo.

Zrele pomaranče (ali mandarine) na glavnem mestnem trgu. Kakor bi pri nas imeli oljke.

Ko se vrnemo v Sliemo, se odpravimo po lokalih proslavljati Dan Republike in naš večer. Se ustavimo v saloonu z domačo rock skupino, ki nastopa v živo. Ko se naveličamo rocka, zavijemo v sosednji Tre Angeli, kjer najprej spremljamo karaoke večer, ko pa je zmanjkalo pevcev, se naša Viktorija zmeni z DJ-jem in ta še globoko v noč nam vrti uspešnice 80-h. Razvnel se je pravi žur, pridruži se nam kompanija študentov iz Litve, nekaj domačinov. Žur do jutranjih ur, se nismo niti odpravili v žurerski Paceville, čeprav sprva smo imeli v načrtih tudi to.

Tre angeli, Sliema

Naslednji dan pa je bil prav zaradi nočnega rajanja bolj na easy. Občudujem Erika in Slobodanko, da sta se spravila ob 7h zjutraj (čez par ur po našem povratku v hotel) na avtobus za Marsaxlokk, slikovito ribiško vasico, kjer se vsako nedeljo odpre tržnica s svežo ribo. Poleg ribe je še mnogo vsega. Jaz obiska ribiške vasice nisem zmogla. Na sliki pa je Viktorija na poznem zajtrku v Sliemi na svežem zraku. Hm, jaz sem bila ta čas v sobi. Pestra noč naredi težek dan. Pa še enkrat je padla odločitev, da nič več alkohola...

Tako v nedeljo se je naša družba razdelila, eni so šli v ribiško vasico, drugi v Valletto, nekateri so se odpravili na kosilo v notranjost države v znano domačo restavracijo, kjer odlično pripravljajo tradicionalno malteško jed - zajca v vinski omaki. Moja nedelja je bila bolj na slow motion, kratek sprehod po Sliemi in Valletti, vse ostalo bo naslednji dan. Dan je kot nalašč za lenarjenje in počasen sprehod - toplo, sončno, lenobno...

Na sliki spodaj je Sliema, naš hotel Sliema Marina je druga stavba z leve.

Promenada v Sliemi. 

Sliema - moderna stolpnica široka cca. 3m in simpatična stara uličica z značilnimi pisanimi balkoni.

Utrinki iz Vallette.

Da bi se izognili dolgim vožnjam z avtobusom, tokrat smo se peljali v Valletto s trajektom. Ferry postaja je le nekaj deset metrov proč od hotela, trajekt gre vsake pol ure, karta v eno smer stane 1,50 Eur ali povratna 2,80 Eur. Nekaj minut prijetne vožnje po zalivu in si v centru Vallette, le priti navzgor moraš.

Utrdba Manoel na istoimenskem otoku. Otoček sicer je povezan z obalo nekje na drugi strani. Najlepši pogled na utrdbo pa je ravno s trajekta Sliema - Valletta.

Nedeljska Valletta. Trik-fontane pred Palačo Glavnega Magistra.

Valletta je sicer majhno in zelo enostavno za orientacijo mesto. Mesto leži na polotoku, z ene strani zaliv Marsamxett, preko katerega gre trajekt do Slieme, na drugi strani je zaliv Grand Harbour in pristanišče. Na tisti strani je simpatičen trojček malih starinskih mest, ki jih tako tudi kličejo - Three Cities. Daljše ulice so vzporedno z obalo zalivov, skupaj 9 ulic, najdaljša 600 metrov. Počez jih seka še okrog 10-12 manjših uličic, ki se na obeh straneh spuščajo k zalivom in se vzpenjajo v center h glavni ulici Republike. Na koncu polotoka na samem rtu je utrdba fort Sent Elmo. Na začetku polotoka (tam, kjer se začne ulica Republike) je velik trg s fontano v sredini (fontana Tritonov). Tu je glavna avtobusna postaja, skoraj vsi avtobusi na Malti štartajo tukaj. Na drugi strani trga je že drugo mesto - Floriana.
Najprej zmeljevid področja Vallette, meni je takoj bolj jasno, če si lahko pogledam zemljevid. Sliema je čisto zgoraj, otok Manoel je v malo nižje, Valletta in Floriana sta v sredini, spodaj pa so Three Cities, eno od mestec smo obiskali, napišem nižje. Na levi strani ven iz slike pa je skupna obala, zato vse je povezano tudi po kopnem, le vožnja traja nepopisno dolgo, kljub temu, da v zračni liniji vse je tako blizu.

Utrinki Vallette.

Fontana Tritonov ob avtobusni postaji je na sliki spodaj levo.

Nedeljsko lenarjenje.

Valletta

Naslednje jutro smo že bolj aktivni in polni načrtov. Sicer ugotavljamo, da pestra družba 12 ljudi brez točnega načrta je dokaj zahtevna za organizacijo. Vsi imamo svoj tempo in interese. Nekdo je že pred sedmo uro zjutraj na kavi zunaj, nekdo komaj ob 9h pride na zajtrk v hotelu, nekdo bi že klatil okrog, drugi bi še v miru spili kavico in pokadili jutranji cigaret v kavarni ob hotelu. Imamo se krasno, a zgubljamo čas na usklajevanju, čakanju, prilagajanju in dogovarjanju. Nekako se zmenimo, da je najbolje omejiti za naslednjič na 8-9 ljudi, toliko kot nas gre v en kombi. Tudi za prevoz je enostavneje.

Sliema

Danes najprej se odpravimo v mesto Mosta. Mesto se nahaja v sami sredini otoka, zato tu skozi gre marsikateri avtobus. V mestu je nekaj zgodovinskih znamenitosti, znano pa je po veličastni cerkvi Marijinega Vnebovzetja z eno največjih kupol na svetu. Nekateri viri navajajo, da je to tretja največja kupola v Evropi (premer 37 metrov), večja je le kupola katedrale St. Paula v Vatikanu pa še ena (katera ne vem). Enak podatek sem slišala za cerkev v St. Peterburgu, zato ne vem, kaj drži.

Zagotovo cerkev v Mosta je zelo posebna zaradi tega, ker med drugo svetovno vojno jo je zadela bomba, ki je prebila kupolo, vendar bomba ni eksplodirala, kupola pa se ni podrla. Vseh 302 obiskovalcev, ki so bili tisti trenutek v cerkvi, so ostali živi in nepoškodovani. Seveda, to so prograsili za čudež. Kupolo so popravili, repliko bombe pa je možno videti v trgovinici v cerkvi.

Mosta. Duomo.

Čez cesto od cerkvi najdemo fast food po-malteško - Pastizzeria. Odlična malica.

Pastizzi so tipičen malteški prigrizek, nekaj med burekom in pito, še najbolj me spominjajo na ruski pirožki. So različnih oblik, z različnimi nadevi, skuta, sir, šunka, meso, špinača ipd... Cenovni razpon - od 0,30 centov do 1,20 Eur. 2 pastizzi po 0,30 centov je čisto zadostna odlična in okusna malica. Kaj češ boljšega? Mi smo si privoščili!

Naslednji naš cilj - The Three Cities. Vsako izmed treh mest ima dvojno ime - latinsko in malteško, zato je težko razvozlati, kam želimo (sicer nam je vseeno). Na zemljevidih so latinska imena - Vittoriosa, Senglea in Cospicua. Na postaji avtobusa pa je Bormla, Birgu in Isle.
Vittoriosa je Birgu, nekako se je nam zdela najbolj zanimiva, tja smo se odpravili. Mestece zavzema mali polotok v Grand Harbour zalivu, na konici katerega je utrdba Sant Angelo, na vhodni strani pa mesto meji na mestece Cospicua. Prav zares so na Malti meje med mesti povsem nerazločne.
Vhod v mesto.

Birgu (ali Vittoriosa) je starejše mesto kot Valletta. Celo en čas je bilo glavno mesto na Malti, dokler še Valletta ni bila zgrajena - položaj v sredini Velikega Zaliva je najboljši za pristanišče v srednjeveških časih. Tudi sedaj je tu zelo velika marina. Sicer pa mestece je ostalo najbrž podobno kot 500-100 let nazaj, s tipičnimi rumenimo-peščenimi srednjeveškimi simpatičnimi ulicami, le elektriko so speljali.

V trgovini Gem Stones takoj za obzidjem na vhodu v mesto smo kupili nekaj suvenirčkov, le tam se je nam vsem vse poklopilo. Dobili smo tam tudi brezplačen zemljevidek Vittoriose. Na glavnem trgu se ustavimo v kavarni na kavico in sladko. Pri sosednji stavbi naše zanimanje se usmeri na solidno gospo, ki se je sredi decembra odpravila v trgovino in na klepet v kratkih oprijetih satenastih hlačkah od pižame in plišastih copatkah.
Kakor koli, mestece je pristno, prijetno, mirno in domače.

Uživamo v kavarni. Napis v stranišču smo šli pogledat tudi tisti, ki sicer na stranišče niso rabili, takih navodil za uporabo pa še ne... :)

Pridemo do razgledne ploščadi, kjer se odpre pogled na drugo stran Vallette (eno že poznamo po razgledu iz naše Slieme). Razpoloženje je prešerno, po torticah smo polni energije in skačemo :)

Pogled v zaliv med Vittorioso in Kalkaro, cerkev je najbrž lih nekje na meji dveh mest.

Mestece še do sedaj obkroža oz. zapira obrambni zid na vhodu in utrdba na rtu. Za turiste sta najbolj zanimiva utrdba St. Angelo in inkvizicijska palača, kjer so nekaj časa imeli zaprtega Caravaggio. Utrdba se je prenavljala, v palačo nismo šli, prav tako nismo obiskali morskega muzeja... Take sorte turisti smo...

pogled na Valletto iz Vittoriose

Prišli do konca Vittoriose, do utrdbe.

Še vedno razposajeno vzdušje.

Večinoma stavbe so lepo urejene in vzdrževane, vsaj na zunaj tako videti. Ta stavba poleg morskega muzeja pa očitno nima pravega lastnika.

Najlepša ulica v mestu.

Smo prišli do marine v Vittoriosi, od velikanskih jaht do malih pisanih čolnov, našli smo tudi čoln za Bond Girl. A se vidi, da smo že pripravljene na vkrcanje? :)

Pogled na stičišče Vittoriose in Senglea, oz. po zemljevidku sodeč je to že mesto Cospicua, eno od treh mest.

Še nekaj slik Vittoriose, zmagovalnega mesta ( po zmagi nad turkami oz. turki jih pred 500 leti niso zavzeli in zato so mestu nadeli takšno ime - Citta Vittoriosa).

Morski muzej

Sledi razburkane vojaške preteklosti so skoraj vse povsod.

Cerkev Svetega Lavrentija.

Med mestecema Vittoriosa in Senglea je most preko zaliva, niti ne posebno velik, recimo kakih 50 metrov. Freddy je že v drugem mestu (v Senglea) in slika nas, ki smo ostali v Vittoriosi in mu mahamo. Takšne razdalje.

Pravzaprav tako smo se kratkočasili, dokler smo čakali ferry (čoln) do Vallette, saj smo imeli že vrh glave avtobusov. Če iz Slieme do Vallette gre res velik trajekt, tukaj je prišel tak gumenjak. Da bi odpeljali vseh nas 11 oseb hkrati na drugo stran v Valletto, je moral pomočnik krmarja ostati v Vittoriosi. Tako smo se peljali nas 11 in krmar. Naš Bato je pomagal se privezati na drugi strani.

Vsi noter? Komaj!

Vožnja je zelo luštna, škoda, da je tako kratka, lahko bi naredili daljšo pot. Škoda, da nismo uspeli na izlet po zalivu okrog Vallette. Iz Slieme je takih izletov kar precej, ni drago, le da smo vedno imeli nekaj drugega v načrtih in se ni izšlo.

Še nekaj čudovitih pogledov na Valletto in Grand Harbour. Vožnja z barko je obvezna!! Pa čeprav je samo trajekt.

Pogled na mestece Senglea iz Vallette. Tudi to je utrjeno  praktično z vseh strani.

Marina v Vittoriosi

Pristajamo v Valletti.

Da se ne rabi vzpenjati po strmih ulicah, se lahko dvigne z dvigalom. Ahh, spomini na Lizbono, kjer je dvigalo prevozno sredstvo. Tukaj je dvigalo zastonj, če imaš karto od ferry-ja (ferry stane vsega 1,50 €/os.). Tako z dvigalom se dvignemo v zgornji Barakka park. Eden, spodnji Barakka Garden je še spodaj.

Iz parka oz. s ploščadi pri dvigalu so čudovite panorame na Grand Harbour in na mestece, kjer smo bili malo prej.

V parku je nekaj ljudi, snemalna ekipa snema film (smo določili, da snemajo telenovelo), predvsem pa je ogromno lenih mačk, ki so se namestili kar na praznih mizah zaprtega barčka.

Sonce počasi se začenja spuščati za mestom, decembra je tema že okrog 16.30 -17.00.

Še muce. Nobena muca ni slikana dvakrat. Mogoče so v sorodu, res prevladujejo take rdečkaste muce.

Spet smo v Valletti, še en sprehod po nam že znani ulici Republike, zadnji nakupi, še ena pijača.

"Prečne" ulice Vallette, spusti in vzponi. Vodoravne ulice so večinoma ravne.

Nekoga od domačinov smo vprašali, v čem je pomen tiste ograjce pred vrati, videli smo jih zelo pogosto, različnih oblik. Ne more biti zaščita pred nepridipravi (sicer Malta je zelo varna, stopnja kriminala je zelo nizka, ljudje na avtobusu kar pustijo nahrbtnike na polici v bližini šoferja in se razkropijo po avtobusu, nihče, razen turistov, se ne sekira o varnosti). No, domačin je povedal, da so ta vratca ostala kot navada še iz angleških časov, ker angleži in, posledično, maltijci so močni konzervativci in se držijo navad, še vedno postavljajo ta vratca. Ta mož nam ni znal niti povedati, v čem je njihov pomen.

Valletta, "prečna" ulica

Še ena navada iz angleških časov- Saluting Battery. Vsak dan ob 12h in ob 16h iz razgledne ploščadi pri Barakka parku streljajo en strel iz topa. Včasih so streljali ob zori in ob zahodu, nato so streljali ob poldan, da so mornarji na barkah v pristanišču in ljudje v mestu vedeli koliko je ura. Streljali so tudi ob posebnih prilikah (vojna, smrt kralja ipd). Sedaj je to streljanje le simpatična tradicija in atrakcija za turiste. Seveda, smo si to ogledali.

Vrsta topov drži pod kontrolo celoten zaliv s tremi mesti nasproti.

Ob uri po zvočnikih se zasliši glas napovedovalca, ki pove malček o zgodovini ter napove vojaka, ki bo strel izvajal.

Vojak nabiije dva topa, ustreli pa le iz enega. Drugi top je nabit za primer, če bi se prvi strel ponesrečil. No, simpatično....

Po "strelskem obračunu" na stopnišču rezidence premier ministra Auberge de Castille ob topovih smo srečali cel razred punc, ki so se slikale in se niso mogle zmeniti, kako se postaviti. Freddy ni mogel drugače, da jih ne bi spravil vse v zrak. Cel smeh!

Ob ruševinah gledališča med kolonami smo opazili simpatično sestavljanko - kocke se obračajo s svetlo ali temno stranjo. Malo smo se poigrali :)

Čudovit dan se bliža večeru, nad Valletto je lepo roza nebo. Sicer v tem delu sončni zahodi niso tako dih jemajoči, najboljši sončni zahodi na Malti na drugem bregu - ob obali Dingli.

Zadnji večerni pogled na zaliv iz hotelske restavracije. Zgodaj zjutraj letimo domov. Naročili smo transfer, mini bus za 11 oseb stane 50 Eur, namesto več kot uro z avtobusom, smo na letališču v 15 minutah. Kljub zgodnji uri so vse bari/restavracije/trgovine na letališču že odprte - bili smo tam še pred 07.00 zjutraj.

Če povzamem naš vtis z Malte - nor promet, popoln kaos na cestah v predelu okrog Vallette, avtomobilov je absolutno preveč za tako majhen otok. V mestih prometna gužva se ne čuti, vsaj ne na predelih, ki so zanimivi turistom. Preprosta dela opravljajo večinoma tujci (srečali smo več bulgarov) - sobarice, natakarji ipd. Plača po evropskih merilih ni velika, vendar se da z njo dobro živeti, če se ne hodi pogosto ven. Tudi po barih/restavracijah cene so na slovenskem nivoju, mogoče celo nekoliko manj. Življenje je mirno, svojim političnim zdraham sicer se ne morejo izogniti, a v primerjavi z ostalim svetom to je prava malenkost. V mestih je zelo varno, čeprav lokalni prebivalci (mešanica južnjaki, črnci, arabci) na prvi pogled nam dajo drugačen vtis.
Izven območja Vallette je Malta čisto drugačna - zelena, spokojna; meni veliko bolj všečna.
Vprašala sem moje sopotnike, kaj je naredilo na njih največji ali najlepši vtis na Malti, povečini se strinjamo - fantastičen Gozo, prijetna Valletta in "naša" restavracija v Sliemi Army & Navy, kjer smo preživeli skoraj vsak večer.