Paris v štirih dneh. Del 2.

Prva dva dneva naše "romance" v Parisu in s Parisom Dan 1 in dan 2

3. dan:

Versailles (švicarski vrt, fontana Apolona, dvorec in Royal chapelle, sale de Glaces)

Prebrala sem ogromno romanov o francoski zgodovini od Dumasa in Druon-a do romanov o Angeliki. Končno lahko vidim, kje se je vse odvijalo in kaj si je omislil vsemogočni kralj Sonce, Ludvik XVI. Dvorec je ogromen in še vedno se mi je zdelo da bo večji (saj tam je prebival ves dvor in še služničad). Sobane so razkošne in ogromne, a vseeno se mi je zdelo, da jih mora biti več in več »skrivnih« prehodov. Ko se odpravljaš v Versaj, moraš vedeti, da po dvorcu se boš premikal v gruči ljudi, ki so slučajno ali namenoma prišli sem. Tisti, ki so namenoma, bodo ravno tako se trudili videti in predstavljati si vse, kar smo brali v romanih in videli v filmih; poskušali se vživeti in razumeti, kako je bilo tukaj živeti in kakšno je bilo to življenje v dvoru. Ne moreš si predstavljati. Ne moreš se osredotočiti, ne moreš se ustaviti in si vzeti moment zase. Preveč je ljudi. Ogled je speljan skozi glavne dvorane in sobane, seveda, nobenih skrivnih prehodov ne pustijo raziskovati... Kljub vsemu je fantastično, je veličastno, se lahko zagledaš v park skozi okno in se zamisliš, da zdaj zdaj se pokaže kralj in njegove dame....  Fantastičen dvorec s pozlačenimi vrati in ograjo, želela bi si ga ogledati v miru, vendar najbrž ni mogoče. 

Kristalna sala

Park in vodnjaki pa so tako veliki, da se le lahko uide množici in uživaš v lepoti. V parku je tudi dodana umetniška kreacija Veilhan-a – na dolgi zelenici množica črnih kroglic. Ne vem, kaj bi to pomenilo, ne zgleda pa slabo.... Menda vsake toliko Versailles »obogatijo« s sodobno umetnostjo.

Švicarski vrt

Apollonov vodnjak

Veilhan - moderna umetnost

 Mislim, da se vidi na slikah, da nama je prav lepo v Versaju......

Monmartre – četrt umetnikov. Ogromno je slikarjev, ki slikajo mimoidoče in kar nekaj svojega. Lahko se sprehajaš in opazuješ kako delajo, srkajo kozarec vina in klepetajo med seboj.

Cerkev Sacre Coeur (cerkev Svetega Srca) je srce Monmartra, trgovnine in stojnice umetnikov so vse okrog cerkvi, tam so tudi poulični umetniki vsake sorte. Na Monmartru je tako posebno prijetno vzdušje. Bi se kar sprehajal in se zgubljal po trgovinicah. Šla sva na Crepes z zanimivim nadevom v eni od slaščičarn na trgu, vrvež te kar začara... Monmartre je mesto v mestu. Žal nama je bilo samo to, da nisva vedela in se nisva pripravila – da bi na stopnicah, ki vodijo k cerkvi Sacre Coeur pričakal sončni zahod in ob tem odprla steklenico penine ali vina in uživala v večeru in opazovanju Parisa pod nogami in ljudi okrog. Bilo je kar precej takih, ki so to počeli in bilo je krasno.

na stopnišču pod Sacre Coeur

Z Monmartra, ravno prav, ležerno razpoloženi, se spustimo do Pigalle-a, četrti kabarejev, sexshopov in takih in drugačnih »klubov« za odrasle. Na poti srečamo muzej erotizma. No, še en muzej pa z lahkoto dodamo v svojo zbirko pariških muzejev. 2 urici, zanimivo, za nas ni običajno. Ugotovimo, da erotika in razne igračke ter spolne igrice niso moderna izmišljotina, ampak sega prav v stare čase.

Iz muzeja gremo do trga Clichy, vendar ne gremo v sloviti Moulen Rouge, temveč v kabare Novelle Eve, čez cesto. Kabare, peninca in celo nastop Freddyja na sceni pariškega kaberja – vse to gre v zbirko naših doživetij v Parisu. Vstop v kabaret ni ravno poceni, je pa tako čudovit večer, da je denar tu čisto postranska in nepomembna stvar.

4. dan:

La Defance – moderna čtrt na zahodu Parisa, velja za popolno poslovno gradbeništvo. Najbolj opazna stavba – Grand Arc, tretji od znanih pariških slavolokov, vsi so postavljeni na isti črti – Karousel v bližini Louvra, Arc de Trionf na Elizejskih poljanah in Grand Arc. Ves promet v Defance-u je spravljen pod zemljo v predore, zgoraj so samo pešči in kolesarji. In to, da ni avtomobilov, naredi svoj vtis, pozitiven vtis, deluje čisto, mirno, urejeno. 

Les Invalides in grob Napoleona

V času srednjeveških vojn, a takrat je bilo kar precej vojn, je bilo seveda, ogromno poškodovanih na bojiščih vojakov, ki niso bili več primerni za v vojsko, pa tudi doma niso imeli kam – brez družin, staršev, žen... Za take vojne invalide je Ludvug XIV uredil v Parisu Dom Invalidov oz. poimenovali so ga Hotel Invalidov. V sklopu »hotela« sta tudi dve cerkvi. Kako je to delovalo takrat, težko zdaj rečem, saj vse hkrati je to bil hotel, vojašnica, proizvodnja, bolnišnica ter mesto, kjer so na smrt bolni in ranjeni smrt dočakali.  Celo mesto pod upravo vojske in cerkvi. Včasih je tu bivalo tudi do 4000 vojakov. Zdaj je to veličastna stavba, ki nikakor ne spominja na domove za bolne in uboge, prej je res odličen hotel.... Tukaj je tudi panteon z grobom Napoleona. Mali veliki človek je ogromno dosegel, pustil pečat v zgodovini, tudi pokopan je kot se za velikega fracoza spodobi.

 V eni od stavb Hotela Invalidov je sedaj muzej vojske. Precej velik, z zanimivo zbirko. Francija je bila kar precej vpletena v vse evropske vojne....

Les Champs-Elysées

Elizejske poljane sem si predstavljala kot dosti bolj romantičen kraj. Mogoče zato, ker se tam vsi »sprehajajo«, mogoče zato, ker so »poljane«. 400 let nazaj je bil tu nič kaj zanimiv predel Parisa, dokler Maria Medici ni ukazala ta predel olepšati. Takrat so začeli tu graditi prestižne vile in dvorce za mestne pomembneže, nato vile so nadomestile mestne administrativne stavbe, bogate meščane pa so se preselili na nove prestižne lokacije. Sedaj je to zelo prometna in široka ulica. Po kateri se lahko prav dolgo »sprehajaš«. Polna je trgovin in kavarn in restavravcij, v stavbah so pisarne najbolj znanih mednarodnih družb. Blizu trga de la Concorde je več parkov, del ob slavoloku je bolj urban. Ogromno ljudi, prav zanimivo je spremljati, nekateri so tu doma, večina so turisti ali priseljenci. Pravih domačinov tu ni videti, ali izjemno malo. Saj je zelo prijeten in zanimiv kraj, samo romantičen pa ni... Ali pa smo bili že nedovzetni, po štirih dneh romantike J

Acr de Trionf ali slavolok zmage stoji sredi ogromnega krožišča na začetku (ali koncu) Elizejskih poljan. Mogoče je priti na vrh slavoloka, zagotovo je simpatično. 

Mi nismo našli mesta, kje se prečka to ogromno krožišče (najbrž je kje podzemni prehod). Čisto nas je šokiralo to krožišče – 9 pasov, premer kroga je vsaj 100m, s tem da prednost imajo vozniki, ki se v krog vključujejo, tisti pa, ki so že na krožišču, morajo dati prednost tem, ki se vključujejo. Krožišče je velikanski prometni zamašek. Le kako naj iz notranjega, devetega, kroga zaviješ v ulico desno? Moraš prečkati vseh ostalih osem pasov... Ne vem, če bi jaz tam prišla skozi v doglednem času.

Louvre :

Sale v Louvre-u so ločeni po temtskih in zgodovinskih sklopih. Spodaj je ostal en del zidov starega Louvre-a in ceste ob steni.  Za 12 Eur lahko poleg originalnih Monalise, kipov Venere, Nike in Ramzesa se lahko dobi vpogled v »težko« privatno življenje zadnjega francoskega vladarja – nečaka velikega Napoleona I, Charles-a Lui Napoleon Bonaparte (ali – Napoleon III). Napoleon Bonaparte je po vrsti pisanih zarot postal president mlade francoske republike in je ustanovil zelo strog in avtoritaren sistem. Stanoval je kar v apartmaju v Louvru. V času franko-pruske vojne so Napoleona ujeli za talca, posrečilo se mu je zbežati v Anglijo, vendar v Francijo, kjer se je odvijala že tretja francoska (septembrska) revolucija, se ni več vrnil.

Najprej sva prišla do Monalise, seveda, množica ljudi, ampak uspeva se abstragirati in vzeti trenutek ter razumeti, zakj je to najbolj znana slika na svetu. Majhna je. Skrita za steklom. Kljub tisoč krat videnim reprodukcijam te gleda mehko in z blagim nasmehom. Je prijazna in je ljubka. Preverimo – res, kamor koli se premakneš, te gleda direktno v oči. Hm, ja, kljub vnaprejšnji skeptičnosti, nekako podzavestno te prevzame in zavedaš, da ti je všeč, da si navdušen... Hehe, bi jo kar domov peljal. 

Venere di Milo

Nasproti Džokonde je ogromna slika Veronesija »Poroka v Kani« oz. ne vem, kako se prav prevede. Te začara in prevzame s tisoč detajli, se kar poglobiš. Se sprehodimo skozi sale italijanskih in francoskih slikarjev, srednji vek. Nisva poznavalca ali cenitelja, je pa zelo zanimivo, poleg tega vsake toliko srečas nekaj, kar ti je že zelo znano.... In te začne zanimati bolj zares. Vse ima toliko večjo težo, ker veš, da so to izvirniki, to je to, kar je naslikal Rafael ali ustvaril Michelangelo. Neverjetno. Smo že bili v Egiptu, ne moremo izpustiti sale z relikti od tam. Čudimo se, kaj vse je uspel Napoleon in njegovi generali pripeljati iz Egipta v Francijo.

Louvre je tako zanimiv muzej, prevzame še tiste, ki niso največji fani muzejev (midva). Iz apartmaja Napoleona sva že praktično tekla skozi sale, nisva smela zamuditi letala. Na teku pa močno zabremzamo v ogromni sali francoskega kiparstva. Kot da si pred ogormnim dvorcem in stopnišče je polno kipov. Fenomenalno. Nekaj minut – WOW, nato tečemo do izhoda.

Vstop v Louvre je brezplačen ob nedeljah in 14.julija, na dan francoske revolucije, prav tako za otroke do 18 let, za mlade EU 18-25 let ter za francoske brezdomce, slikarje in učitelje...

Polet Paris – Ljubljana: kljub prometni gneči na obvoznici, uspemo pravočasno na letališče, celo nakupimo še nekaj spominkov v Duty Freeju. 

Perephirique - obvoznica

Pozabimo pa na eno zelo pomembno zadevo – bonboni ali čingumi. Ob vzletu na letalu me je zgrabil pravi pravcati napad panike, ker nisem imela čingumov, da bi si lajšala pritisk v ušesih ob vzletu. Kljub temu, da se je letalo že začelo premikati, jaz skoraj od panike nisem mogla do sape in  je stevardesa brez odvečnih vprašanj samo na znak prinesla pest bonbonov. Zgleda, nisem edina, ki moram kaj žvečiti ob vzletu in pristanku. Vse je psiha, a kako resnično – enostavno nisem mogla dihati..... Od takrat nikoli ne pozabim par paketkov bonbonov in čingumov.

Videla sva ogromno, skoraj neverjetno, da je vse to v štirih dneh. Uničila sva par superg, noge so vsako jutro prosili za dan pavze in niso bile uslišane, vozili smo se z podzemno in avtobusi, kljub natrpanemu programu, sva našla kotičke in trenutke za uživanje in občudovanje, za vpijanje pariškega vzdušja. Odločena pa sva, da se morava vrniti v Paris, predvsem zato, da z buteljko vina ali penine greva opazovati zahod sonca s stopnišča Monmartra ter zato, da se v miru sprehodimo po Louvru, brez naglice in gledanja na uro. 

Praktična informacija:

- za vožnjo s podzemno se kupi blokec po 10 kart. Velja za vse postaje podzemne.

- za vstop v Eiflov stolp se lahko vnaprej rezervira ura vstopa. Tako ni potrebno čakati vrsto za vstop. Tudi, če je rezervirana ura vstopa, vseeno moraš čakati vrsto za dvigalo na višjih nivojih.

- Pristan za vožnjo z ladjico po Seni je v bližini Eifflovega stolpa. Lahko se ura rezervira vnaprej. Zvečer ni bilo pretirane gužve, tudi, če ni bilo rezervirano.

- vstop Sainte Chapelle – 8 Eur

- Muzej vojske in grob Napoleona – 8,50 Eur

- vstop Louvre – 9 - 12 Eur

- Versaille – vstopnici za vrtove in za dvorec sta ločeni. Dvorec – 13,50 Eur, vrtovi – nekaj manj, pod 10 Eur...

Restavracije – v latinski četrti jih je kar precej, tudi relativno poceni. Težava z meniji v francoščini, redko kje so prevodi. Natakarji večinoma so znali angleško ali italijansko. Povsod pripravljajo palačinke, na več načinov, je super malica.

V Parisu ni tako pomembno, v katerem delu bivaš, pomembno je, da je v bližini postaja podzemne.

v prehodih podzemne