Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

petek, 07. februar 2014

Portugal 2013: dvorci in parki Sintre

Le nekaj kilometrov iz Lizbone se nahaja majhno mestece Sintra. Ki je znano po temu, da so ga portugalski kralji in veljaki izbrali za svojo poletno rezidenco in so gradili tam dvorce in parke. In če že greste v Lizbono, je prav, da se najde 1 dan za obisk tega čudovitega mesta.

Ko se nad Lizbono začne dvigati še eno megleno jutro, se odpravimo v bližnjo Sintro. Najeli smo minibusek s šoferjem, sicer se pa da priti v Sintro tudi z vlakom in avtobusom. Malenkost več vožnje, precej manj omejitev po času, razlika v denarju je minimalna. Skratka bolj podpiram možnost vožnje z vlakom / busom, ker dogovori s šoferjem so bili taki, da nam je ravno v Sintri krepko zmanjkalo časa.  Sintra je tako posebno mesto, da je celotno območje razglašeno za dediščino UNESCO. Najbolj znani so tukaj Nacionalni dvorec Sintre, dvorec Pena, ruševine gradu Mavrov ter dvorec Quinta de Regaleira. V bližini je tudi dvorec Monserrat in samostan kapucinov.
Mesto je izjemno razgibano, v meglenem jutru se nismo niti zavedali, kako visoki so hribi, na katerih so zgrajeni dvorci, vsak od katerih ima še fantastičen park. Iz gradu Mavrov, recimo, ob lepem vremenu, se vidi ocean. Iz vsakega pa naj bi bili osupljivi pogledi na okolico. Ko smo se mi pripeljali pred vhod v park in dvorec Pena, vidljivost je bila kakih 20 metrov. Skrajno neprimeren čas za obisk takih lokacij. A kaj, ko drugega časa nismo imeli. Zato dvorec Pena smo videli tako, skozi meglo. Kljub temu, je veličasten, je odštekan in je prava zmešnjava arhitekturnih slogov.
 Čeprav dvorec je star kakih 170 let (zgradil ga je mož kraljice Dona Marije II, Don Ferdinando, ki so ga klicali Artist King), je zgrajen v "srednjeveškem" slogu. Vse do tega časa na mestu dvorca je stala le manjša kapela posvečena Lady of Pena, nato je bil samostan. Po potresu leta 1755 je bil samostan zelo poškodovan in je praktično propadal vse dokler ga ni kupil Don Fernando II.
Glavni vhod narejen v zelo maverskem slogu, kot da smo kje v Maroku.
Nad izhodom na teraso bedi Triton, pol človek, pol riba, ki simbolizira ustvarjanje sveta. Dvorec je poln čudnih detajlov, kot da ga je gradil fantek z veliko domišlijo in pri tem uporabljal kocke in več različnih kompletov.

Zaradi megle sploh nismo razumeli, ali smo videli dvorec v celoti, ali smo kateri del izpustili. Zunaj smo pogledali, kolikor se je pač dalo in kolikor se je videlo. Blazno zanimivo je, blazno neobičajno, bi kar gledal in raziskoval.
Kamor koli se obrneš, se odpirajo nova obzorja (pa čeprav samo z meglo za oknom), nove galerije, dvorišča ipd. ipd. Se mi zdi, da ni dveh elementov v enakem stilu.
Originalno dvorišče, del samostana iz 16. stoletja, je še vedno okrašeno s hispano-arabskimi ploščicami.
Ko je Don Ferdinand II umrl (skoraj 50 let je gradil in urejal dvorec in park), je dvorec zapustil svoji drugi ženi (prva je bila portugalska kraljica!!) Edli, ameriški pevki in igralki. 4 leta po njegovi smrti je dvorec odkupila država, in še vse do 1910 leta so v njem vsako poletje prebivali portugalski kralji. Šele ko je Portugalska postala republika leta 1910, je dvorec postal muzej.
Notranjost dvorca je ohranjena takšna, kot jo je pustila zadnja prebivalka dvorca kraljica Amelia, ki je bila prisiljena pobegniti iz države leta 1910.
Še vedno je potrebno ogromno truda za čiščenje in vzdrževanje.
V dvorcu se čuti, da je star kakih 100 let, notranjost je veliko bolj elegantna in "moderna" kot "srednjeveška" zunanjost.  Navdušila nas je banja s tuš kabino. :)
Še zmešnjava slogov, zgradb in elementov na izhodu iz dvorca.
Dvorec je postavljen na hribu sredi ogromnega in prelepega parka. Celo v tej megli (ali ravno zaradi tega) park je bil tako čaroben in mističen. Vsaj nekaj ur bi se lahko sprehajali po parku.

Kljub decembru so še cvetlice in zimzelene rastline.
Začarani gozd. In še vedno je samo park. Po mojem mnenju, park je bolj zanimiv kot dvorec.

Ogromna drevesa, ki se spomnijo še vseh kraljev... Park pa bolj spominja na džunglo kot na običajen park.

Iz parka Pena se odpravimo z našim prevozom na "sosednji" hrib (v megli res nimamo nobene orientacije in sploh ne znamo si predstavljati, koliko so si kraje blizu ali narazen oz. visoko ali nizko) - do dvorca in parka Quinta de Regaleira.
Quinta de Regaleira - posest, kjer svoja poletja preživljala družina Carvalho Monteiru. Dvorec je zgraen v tako priljubljenem na Portugalskem neo-manuellino slogu. Mogoče zaradi vremena (sicer tukaj je bilo nekoliko manj megle), sam dvorec me je še najbolj spominjal na kako grozljivko ali film o Drakuli in podobno. Tako vzdušje je, malo temačno, malo mistično. Celo na dan je prišla ideja, da bi bilo zanimivo obiskati Transilvanijo....
Posest zadnjih 300 let zamenjala nekaj lastnikov, saj na njem so gorski izviri, s katerimi so nekoč napajali vodovod in fontane v Sintri. Ime Regaleira je posest dobila po hčeri enega zelo premožnega trgovca iz Porta, Alen Regaleira, ki ga je kupila 170 let nazaj. Enako obdobje kot pri Pena, zgleda, da je bila Sintra izjemno popularna okrog leta 1840....  Sicer pa 50 let pozneje posest je kupil zbiratelj in bogataš Monteiru, ki ga je spremenil v takšno, kot ga sedaj poznamo. Lastniki so se menjali še vsakih 50 let, šele 15 let nazaj je posest odkupilo mesto Sintra in ga je spremenilo v muzej in odprlo za javnost. Se mi zdi kar zelo čudno, da nekaj tako imenitnega in veličastnega še tako nedavno nazaj bilo privatna lastnina...
Monteiru je bil mason in je želel zgraditi tako posest, ki bi simbolno odražala njegovo filozofijo in prepričanja. Idejo je uresničil italijanski arhitekt Luigi Manini, ki je pomešal več arhitekturnih slogov pri gradnji dvorca in ostalih objektov ter še bolj neobičajno zasnoval park okoli dvorca, poimenovali so ga "Rajski vrt".
 V dvorec nisem šla noter, zdi se mi, da notranjost dvorcev si je po večini podobna (čeprav glede na park, čisto možno je, da je kaj pretresljivega tudi v dvorcu). Park pa je izjemen. Razprostira se na 4 hektarjih, v več nivojih. Od dvorca se prepletajoče potke in stopnišča dokaj strmo vzpenjajo v hrib. Zasnova parka in različni elementi, ki jih vidimo po parku, skrivajo v sebi simboli različnih religij in verskih kultov, alkimije, masonov in templarjev.
V zgornjem delu parka je divji in neurejen gozd, spodaj  pa je vse urejeno, z jezeri, vodnjaki, kanali, so jame in skrivni prehodi, visoki stebri, paviljoni, izrezljane klopi in kipi.

Vodnjak iniciacije (Initiatic Well) se težko najde na površju, vhod je skrit z mahom poraščenimi skalami. Presenetljivo je, da gre noter v zemljo za 27 metrov, ima več izhodov, tudi skriti temen labirint.
Ta stolp, ki gre noter v zemljo, ima spiralno stopnišče, devet nivojev, vsak po 15 stopnic. Legenda pravi, da teh devet nivojev simbolizirajo devet krogov pekla, purgatorija in raja, kot jih je opisal Dante. Na tleh vodnjaka je grb Monteiru - zvezda z osmimi konicami, v katero je vpisan še križ templarjev. .  Na steni je tudi sijoč trikotnik - eden od simbolov masonstva. Obstaja mnenje, da so uporabljali vodnjak tudi za verske ceremonije masonov.

  Tukaj ne smeš hiteti, vredno je zaviti v vsak kotiček, ker se ravno tam skriva nekaj zanimivega.
 Iz vodnjaka vodi cel kup tunelov, na različnih nivojih, peljejo do izhodov pri slapu in vodnjaku, h kapelci in drugim zanimivostim. Simbolno ponazarjajo popotovanje med svetom in temo, med smrtjo in vstajanjem.
Eden od izhodov iz vodnjaka vodi skozi popolnoma temen tunel do jezera s slapom.  Še dobro, da obstajajo mobilci z lučko. Čez jezero pa prideš po kamnitih kockah, rabiš vsaj malo ravnotežja... Krasna izkušnja.


Še praktična informacija:
Iz Lizbone se pride v Sintro z vlakom, odhod iz železniške postaje Rossio. Vožnja traja cca. 40 min., cca. 2€.
Avtobus 434 pelje po Sintri tako do parka Pena kot do Quinta da Regaleira, stane cca.5€.
Park in dvorec Pena odprti od 10.00 do 18.00 (poleti dlje); vstopnina 11 €. V dvorcu je trgovina s spominki, kavarna s prigrizki, po parku vozi vlakec, če se komu ne ljubi hoditi peš.
Quinta da Regaleira je odprta od 10.00 do 17.30 (od februarja do oktobra dlje), vstopnina cca. 10-11 €.
Dan v Sintri je krasno zaključiti z vožnjo do najbolj zahodne točke Evrope - Cabo da Roca. Tja gre avtobus 403, vsako uro, cena cca 4-5€. Če je lep dan, so na Cabo da Roca spektakularni sončni zahodi.

Na žalost, naš dogovor s šoferjem je bil tak, da meni v obeh parkih krepko zmanjkalo časa za ogled tako, kot bi si želela. Moje mnenje - vsak park in dvorec rabijo vsaj 3 ure časa. Vmes ali po tem, se lahko ustavi v Sintri na kosilo, nato - Cabo da Roca za zaključek dneva, po želji - pozna večerja v Cascaisu, ali tudi ne. Cascais je prijetno letovišče, vendar ni tako poseben, da bi bilo škoda ga zamuditi. A to bo že naslednji post. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar