Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sobota, 08. februar 2014

Portugal 2013. Skrajni zahod Evrope - Cabo da Roca & Cascais

Obisk Sintre je dobro zaključiti s postankom na najbolj zahodni točki Portugalske in celotne Evrope - rtu Roka, oz. Cabo da Roca.

Cabo da Roca se nahaja vsega 18 km od Sintre in že po poti se odpirajo spektakularni pogledi na obalo Atlantika. Rt s svetilnikom na njem se dviga 140 m visoko nad gladino morja. Znan portugalski pesnik Luis de Camoes je zapisal, da se tu konča zemlja in se začne morje.
Celo življenje živimo ob morju, videli smo ga v vseh oblikah, od še enega pogleda na morje ne pričakuješ nič posebnega.  Vendar pogled s Cabo da Roca te presune, začutiš moč oceana. Vse naredi vtis, že samo zavedanje tega, da je od tu naprej več tisoč kilometrov samo vode, sive, razburkane, vse do Amerike. To naredi zelo velik vtis.
 Ko smo prišli do Cabo da Roca, je rahlo deževalo, pihalo je, tako, da res ni bilo jasno - ali je dež, ali se valovi razpršijo od udarcev ob obalo. Bučanje valov je neverjetno, čeprav so 140 metrov nižje.
 Meni se je zdelo, da bi lahko uro in več opazovala ocean in skalnato obalo. Presunljivo je in navdušujoče. Človek bi kar strmel v morje, v naslednjem trenutku bi kar skakal in vriskal in slikal 100 krat tisto štrlečo skalo. Vreme in vremenske razmere se spreminjajo tako hitro, da je kar neverjetno. Od začetnega dežja in popolne megle in oblačnosti smo bili priče, kako v 15 minutah najprej je prodrl en sončni žarek, nato se je skoraj povsem razjasnilo. Fantastično!
 Na samem rtu stoji spomenik s ploščo, kjer so zapisane tudi koordinate te skrajne točke 38°47' s.g.š. in 9°30' z.g.d. Po želji v turistični pisarni se lahko kupi tudi diploma, ki potrjuje, da ste bili tukaj. Zelo lepo je narejena, je krasen spomin.

 Na rtu stoji svetilnik še iz leta 1722, ki je najbrž spremljal v morje marsikaterega pogumnega pomorščaka. Zdaj svet je postal majhen, vse je raziskano, letala, čezoceanske križarke.... 300 let nazaj pa je bil svet ogromen in sploh ni bilo jasno, kaj te čaka za obzorjem. Neverjeten pogum so morali imeti tisti, ki so se odpravljali raziskovati svet in odkrivati nove dežele.

 Se že jasni.
 Nad "Ameriko" se že kaže sinje nebo.
 Dokler se sprehodimo še na levo stran od rta, je že postalo povsem jasno in sončno. Neverjetno, če upoštevamo, da 15 minut prej smo bili zaviti v bunde in kapuce in čuvali fotoaparate pred dežjem.
 Še pogled z rta Roka proti notranjosti.

Se spustimo s Cabo da Roca vse do nivoja morja, do širokih plaž. Čeprav tukaj plaže so še deloma zelo skalnate, deloma pa so že zlato-peščene.
 Moč valov pa je takšna, da se voda speni, v kotičkih, kjer se razbija ob obalo, zgleda kot stepena smetana...

Dan se prelevi v skoraj pomladni. Malček nam je žal zapustiti ta fantastičen kraj, a se odpravimo v letoviški Cascais, je že zdavnaj čas kosila :) Poleg tega pot nas vodi vse vzdolž obale Atlantika, kar je fantastično.
V Cascaisu se ustavimo ob Citadeli, kar je praktično v centru in se odpravimo peš na raziskovanje tega mesta.
Cascais (se prebere - Kaškajš) je staro ribiško mesto na obali Atlantika, domačini so od vedno lovili ribo in jo prodajali v Lizbono. Mesto je nekakšna portugalska Izola. :)
 Zelo nas je privlačilo kolo ob plaži, ampak nekako ni zneslo se peljati še s kolesom.

 V potresu leta 1755 je bil Cascais zelo uničen, podobno kot Lizbona. Tudi tukaj se je odrezal markiz de Pombal in je veliko prispeval k prenovi mesta. Zato mesto je dobilo značilen "lizbonski" slog.


V začetku 19. stoletja je mesto zavzela Napoleonova vojska, v Cascaisu je takrat bil nastanjen celo general Junot. Njegovi vojaki so kar nekaj naredili na temu, da je mesto stagniralo, uničili so celo manufakturo, ki jo je zgradil Pombal.
Mesto se je ponovno prerodilo šele sredi 19. stoletja, ko so portugalski kralji in plemiči začeli prihajati sem na poletne počitnice (vsi si le niso mogli zgraditi dvorcev v Sintri oz. si niso želeli počitnikovati samo na enem kraju :))
 Pozornost tako znanih ljudi je prinesla mestu veliko plusov - dobili so elektriko, dobro železnico do Sintre in Lizbone, odlične za tisti čas ceste, casino, športna igrišča. Zgrajeno je bilo veliko vil za elito in pomembneže. Konec 19.stoletja je zadnji portugalski kralj Carlos1 je zgradil v trdnjavi prvi oceanografski laboratorij.
 Med drugo svetovno vojno zaradi nevtraliteta in nevpletenosti Portugalske v vojno, so v Cascaisu našli prebivališče mnogi člani evropskih kraljevih družin, ki so jih izgnali iz njihovih držav, predvsem Španije, Italije, Bulgarije.
Zdaj v Cascaisu in okolici je polno hotelov in apartmajev, v smer proti Estorilu so tudi fantastične dolge in široke peščene plaže, odlične za surferje, ki smo jih ogromno videli, kljub decembru in nestabilnemu vremenu. V Estorilu je tudi znamenito dirkališče. In Freddy si do zdaj ne more oprostiti, da se nismo tam ustavili.
 Ribiške barke še do zdaj zasidrane v samem centru, pred mestno plažo.
 Kljub skritemu zalivu, voda in valovi so še vedno oceanski in nepredvidljivi. Tisti val, ki prihaja na sliki spodaj, v naslednjem trenutku je zalil Freddyja do gležnjev. Tako ima za seboj neprecenljivo izkušnjo kopanja v Atlantiku. In to - decembra :)


  Cascais razen trga ob plaži v svojem centru ima še par ulic z bari in trgovinicami. Nič izjemnega, pravo letovišče, kjer se je lepo sprehajati poletnega večera po celem dnevu poležavanja na plaži in uživanja ob vodi. V zimskem času vse to niti ni tako privlačno. Mogoče zato, ker delamo v podobnem kraju...
Pogled na obalo - hoteli in apartmaju.
 Ozke uličice in nizke hiše v zgodovinskem centru mesta. Zanimiv valoviti vzorec tlakovcev na cesti.
 Hecna rumeno-roza hišica, priklopljena na lepe vile.
Glavni trg in znameniti valovi iz črno-belih tlakovcev.
Še vedno smo na Portugalskem - azulejo in fantastične slike iz keramičnih ploščic tudi tukaj.

 Ker Cascais stoji ravno tam, kjer se reka Teju, ki gre skozi Lizbono, se izliva v ocean, so portugalci Cascais zmeraj poskužali uporabljati tudi za obrambo Lizbone s strani morja. Zato so zgradili Citadelo, ki pa še vedno ni zdržala napada špancev konec 15 stoletja, ki so zavzeli Cascais. Kasneje so celo prenovili in preuredili Citadelo v bolj renesančno.
 Prav v Citadeli je kraljevska družina rada preživljala svoja poletja.
Sedaj je tukaj petični hotel Pousada de Cascais. Niso pa "naduti", saj vstop v Citadelo kljub rampi na vhodu ne omejujejo in ne zaračunavajo. Tako se lahko sprehajaš po lepem dvorišču in se razgleduješ. No, ali zaradi zime, ali ker nismo bili pripravljeni, prav veliko nismo tukaj videli, saj v sam hotel nismo stopili.
Če povzamem naš obisk Sintre, Cabo da Roca in Cascaisa, zagotovo je Cascais tisti, ki bi ga lahko mirne duše izpustili. Kljub temu, da je zelo simpatično mesto, je tipično poletno letovišče, kjer je lepo bivati v hotelu. Kar se ogledov tiče, pa je nedvomno Sintra nepogrešljiva. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar