Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

petek, 14. februar 2014

Januarski izlet v London

London je eno najbolj zanimivih mest na svetu, je metropola, je talilni lonec za narode in kulture. London preprosto moraš obiskati. Ker evropske prestolnice odkrivamo večinoma v zimskem času, smo se dolgo obotavljali z obiskom Londona zaradi dobro znanega angleškega vremena. In vreme je res bilo takšno, kot ga opisujejo - dež, dež, dež...

Odločitev, da gremo v London smo sprejeli kakih 2 tedna pred odhodom. Ker so bili letalske karte ugodne. Par dni smo rabili, da smo se dogovorili. Ta čas cena kart je zrasla skoraj za 50%, vendar smo bili že odločeni, da gremo. Zpet letimo z Ryanair-om, prav nič nimamo proti nizko cenovnih letalskih družb. Vse štima in še poceni je.
Letimo iz Trevisa, tokrat smo malo dražje plačali parkirišče ob letališču, moraš malo poznati mesto, da se parkiraš ceneje. Pri nas vreme je bilo lepo, se vidijo Alpe. Obalo Anglije pa zagledamo šele ko se dobro spustimo pod oblake.
Bližje kot smo letališču, bolj je jasno, da zunaj dežuje. Angleško podeželje - pogled iz letala.
Končno smo v Londonu, preseneti nas mejna kontrola. Smo že pozabili, kaj to je, kontrola dokumentov. Stopimo do avtomatske kontrole potnih listov (smo ponosni lastniki modernih biometričnih potnih listov). Po nekaj minutah igranja  z obmejnim računalnikom, ki nas noče spustiti v Združeno Kraljevstvo, stopimo do policistov. Pregledajo dokumente in svetujejo, da še kdaj poskusimo iti skozi avtomat, da bi moralo biti vse OK. Tudi za njih je zadeva relativno nova.
Karte za avtobus iz letališča do centra Londona (Victoria Station) kupuimo že v Trevisu na letališču. Cena je enaka - povratna karta 15 Ł po osebi, avtobus Terravision gre vsake pol ure. Vožnja traja več kot uro. Preseneti nas zelo umazana in polna smeti obroba avtoceste. Nikjer še nismo videli take svinjarije. Vožnja po Londonu pa je že pravi izlet - se peljemo mimo skoraj vseh znamenitosti, tudi skozi Tower bridge.
Na končni postaji kupimo še dnevne vozovnice za ves javni prevoz. Na hitro odložimo stvari v hotelu. V Londonu je pomembno, da je hotel v 1-2 coni in da je resnično blizu podzemne. Razdalje so res velike, tudi s podzemno in avtobusi se ogromne razdalje prehodijo peš.
V Londonu dežuje, mi pa optimistično računamo, da bo tako kot pri nas - zdaj je dež, čez nekaj časa pa bo prenehal. Zato najprej se odločimo, da obiščemo nekaj "pod streho", ostale zadeve pa pustimo za potem, ko bo lepo vreme! Če prehitevam - lepo vreme je bilo le zadnji dan, jutro pred odhodom domov!! Sicer pa je deževalo in rosilo ves čas. Tudi mrzlo je bilo. Odpravimo se do katedrale St. Paul.
V Katedrali se ne sme fotografirati, zato imamo le posnetki panorame, ki se odpira s strehe katedrale. Je pa neverjeten vtis, ko stopiš noter v katedralo - velikanska je, ne glede na obilico obiskovalcev, notri vlada mir, je neobičajna in že tako znana. Tukaj so kronali kralje in kraljice, nenazadnje smo vsi videli prenos poroke Kate in Williama, ki je bila ravno tukaj.
 Vsem nam na vhodu izdajo audiovodiča, pridno ga poslušamo na začetku, potem pustimo stat in samo občudujemo. Katedrala je stara 1400 let, zagotovo se je veliko spreminjala skozi čas. Zelo se čutijo angleške tradicije, konzervativnost, asketična lepota, nič načičkano, kot je recimo kje v Franciji. Solidno, stabilno, forever. Imam zelo rada takšni kraje.
Po stopnicah se korajžno odpravimo do galerije Šepeta (Whispering gallery) - tablica pri začetku stopnišča obljublja 257 stopnic, pomislimo, da mi to zmoremo. Gremo gor, pod kupolo katedrale. Pravijo, da pri gradnji kupole so se arhitekti zgledovali po kupoli Panteona v Rimu. Nehote pa so dosegli en zelo zanimiv akustični učinek. Smo 30 metrov visoko, približno toliko je tudi premer kupole. Vendar, če nekdo zašepeta besedo ob steni na eni strani galerije, stene večkratno pojačajo odmev in ga posredujejo naprej, tako besedo prav dobro slišiš na drugi strani galerije.
Iz te galerije je možno narediti še 122 stopnic do Kamnite Galerije (Stone gallery), ki je že na zunanji strani katedrale, na strehi pravzaprav, od koder se odpira fantastičen pogled na mesto.
Seveda se povzpnemo še višje. Ugotovimo, da to še ni konec. Namreč vseh skupaj stopnic je 528, če bi to vedeli še čisto spodaj, večina ljudi sploh se ne bi odpravila gor. Tako pa počasi vidiš, da je vse mogoče. Se odpravimo do vrha, na višino 85 metrov, do Zlate galerije (Gold Gallery). Stopnice do vrha so že ozke in zelo zavijajo v špiralo. Tik pred samim vrhom se da pogledati skozi steklo v tleh pred izstopno ploščadjo. Pod nami je center katedrale in se vidi vseh 85 metrov dol. Kar strašljivo.

 Spust s strehe je bil skoraj bolj naporen kot vzpon, saj spuščali smo se celotno pot v enem kosu. Veseli smo, da smo prišli do vrha. Če bi to bil naš zadnji dan v Londonu, najbrž enostavno ne bi več imeli moči za tak podvig.
 Ko se spustimo dol, zaslišimo zvoke organa. Se usedemo za nekaj minut, počivamo in poslušamo glasbo.
 Iz katedrale je mogoče se spustiti v kripto, kjer so grobnice skoraj dvestotih velikih angležev, od admirala Nelsena dalje.
Po obisku katedrale je bilo že kar nujno, da nekaj pojemo. Se je izkazalo, da v bližini St. Paul-a je malo-nič "okrepčevalnic" (ali nismo hodili po pravih ulicah), zato pa tisti pub, ki smo ga težko našli, je bil toliko boljši. Pravi stik z angleško kuhinjo - fish&chips, steak, mushroom pie, seveda, cheesecake in pokušina piva oz. ale (naši degustatorji so povedali, da je ta ale je kot postano pivo, zato - brez veze....)
Ne glede na okrepčilo v pubu, vzpon na streho St. Paula je bil tako zahteven, da se polovica klape po večerji vrnila v hotel počivati, polovica nas pa se je »potrudila« in odšla na Picadilly pogledat kako je v Londonu z nočnim življenjem.

Za razliko od naših obalnih mest, se v Londonu res dogaja :). Večinoma smo zvečer hodili  ven v predelih Picadilly in Oxford Circus ter Soho. Pubi, bari, restavracije, klubi, gledališča, vse kar ti srce poželi. Je pa fajn, da vsaj nekoliko poznaš sceno, sicer greš na slepo. Ob petkih in sobotah vstop v klubi ni tako enostaven - v večini čakalna vrsta se vije že odzunaj, spuščajo po principu – eden ven, drugi noter. Ob tem zaračunavajo vstopnino. Tam, kjer smo se mi zanimali, vstopnina je znašala 10 Ł, najbrž so kaki klubi / diskoteke z dražjo vstopnino. Za gledališče, musical, koncerte pa so vstopnine zelo različne, je pa veliko blagajn s kartami vse povsod. V pubih vstopnin ni, ponekod je dobra glasba, zapirajo pa strogo ob polnoči.

Naslednje jutro smo se navsezgodaj odpravili na Abbey road, preveriti, če so še zarisane črte na prehodu od Beatles-ov. So še in, ne glede na to, da je to čisto običajna ulica v Londonu, kakih je res veliko, prav ob tem prehodu se ves čas zadržuje polno turistov in ob normalnem prometu v velikem mestu vsi poskušajo narediti svojo fotko a'la Beatles. Naš izdelek, naslednjič se bomo še oblekli primerno :)

Za tem se pa odpeljemo do srca Londona – Towerja. Ta veličastna trdnjava, palača in ječa je v burni angleški zgodovini igrala osrednjo vlogo skoraj tisoč let. Skozi njena vrata so stopali kralji, kraljice, dvorjani, cerkveni dostojanstveniki, politiki in sodniki – nekateri so izšli kot zmagovalci, drugih pa se ni nikoli več videlo. 


Stražarji Towerja - yeomen ali beefeater-ji, vsi bivši vojaki, vodijo tudi enourni ogledi po tej trdnjavi. Zelo so zanimivi in tudi duhoviti, vendar moraš res dobro razumeti njihovo »pretirano« angleščino in tudi znameniti angleški humor. En čas smo mu sledili, nato se odpravili raziskovati trdnjavo sami.

1000 let nazaj William, vojvoda Normandije, je zavzel Anglijo in je zgradil mogočno trdnjavo White Tower, skoraj kvadratne oblike, ki pa je bila za tisti čas zelo visoka in zastrašujoča. Vladarji, ki so mu sledili, počasi okrog trdnjave so zgradili še nekaj obrambnih zidov, velikih stolpov in globokih jarkov in tako sprva grajsko poslopje se je spremenilo v eno najbolj neosvojljivih trdnjav v Evropi. In monarhi so za njenimi zidovi občasno res morali poiskati zatočišče, da bi ubežali svojim upornim podložnikom. 
White Tower


V Towerju je bilo združeno vse – od bogatih soban za kralje in dvoran za sprejeme do ječe, vendar ta zapor je bil namenjen le  uglednimi pripornikom. Med njimi so bili poraženi škotski in francoski kralji kakor tudi plemiči in cerkveni dostojanstveniki, ki so padli v nemilost oziroma izdali kralja. Kdaj pa kdaj so bile v Toweru tudi usmrtitve in celo umori – umorjeni so bili Henrik VI. pa tudi dvanajstletni Edvard V. in njegov mlajši brat. Obglavljena je bila Ana Boleyn, druga žena Henrika VIII., ker mu ni rodila sina (uradno – zaradi prešuštva in izdaje) ter njegova peta žena – Katarina Howard. Kako so umrle  ostale žene, ne vem, mogoče en dan se bom pozanimala, postalo je zanimivo. Ena od njegovih žena je zagotovo rodila sina, saj mu je nasledil na prestolu - sin Edvard VI. In je tudi on nadaljeval še naprej s krutimi umori. Večina usmrtitev je potekala na bližnjem Tower Hillu, pred ljudsko množico, trupla pa so pokopavali v Towerju pri kapelci; sčasoma je bilo tam pokopanih okrog 1500 trupel. Kar grozljivo je biti kralj in živeti praktično na pokopališču.
Stražarji Towerja so tudi v zakladnici Jewel House, kjer čuvajo slavne britanske kronske dragulje, ki so razstavljeni vse od 17. stoletja. Ogled je možen tudi za obiskovalce (sicer, brez fotografiranja). 

Tower bridge – je tudi obvezen za obisk in fotografiranje.

Na most se dvignemo z notranjim dvigalom, znotraj stebrov in prehoda na vrhu mosta je presenetljivo veliko prostorja. Obiskovalcem pokažejo zanimiv filmček o tem, kako so most načrtovali in gradili. 

Potem v galeriji na vrhu mosta so razne zanimive slike, med njimi je ena tudi takšna, ki priča o temu, da je nekdo leta 1952 zapeljal z dvonadstropnim avtobusom čez odpirajoč se most. 

Pod mostom je možno pogledati delavnico, kjer se nahajajo še naprave in parni generatorji (ali – kako se temu reče?), ki poganjajo dvižni mehanizem mostu. Zanimivo.
Naši fantje so peči zamenjali za sode iz Vinakopra.

Načrtovali smo še obiskati London Dungeon, temnico. Nahaja se pri London Eye ob obali Themse. Draga vstopnina, dokaj dolgo čakanje in popolno razočaranje. Je res, da nismo vedeli, kaj naj točno pričakujemo. Izkazalo se je, da so v Dungeonu poskusili ustvariti čim bolj realističen prikaz življenja v srednjeveških Londonskih ulicah beračev in revežev, z vsem smradom in  temo. Gledališki igralci so se vživeli v vlogo prebivalcev teh ulic. Obiskovalce v skupinah peljejo skozi različne scene, ob tem malo strašijo, malo povabijo k sodelovanju v teh scenah v vlogi statistov. Ker notri je tako temačno, slab zrak, gruča ljudi in predvsem zato, ker te igralce tako neznosno kričijo (ne govorijo, ne, kar kričijo), in to s komaj razumljivim angleškim naglasom, zato smo se po 20 minutah pobrali ven, ker enostavno ni šlo več. Dve ure te predstave za nas bi bilo nevzdržno, tudi zaradi mičkene klavstrofobije. Tisti pa, ki so jim take zadeve všeč, seveda, v tem uživajo.
Tako, dokler naša banda spremljala mučenje sotrpinov in sedela na pijavkah v Dungeonu, smo se mi odpravili do Big Bena, ki je samo čez most.


Taka znamenitost, svetovno znana atrakcija, nekako fascinira, pozabiš na dež in mraz in občuduješ in se presenečaš – a smo res tukaj? :) To smo vajeni videti po TV in je res posebno lep občutek, ko to vidiš sam na lastni oči, kako je to umeščeno v okolico in lahko enostavno greš ga pogledat z vseh strani.
Žal, tujcev ne spustijo noter v Big Ben (kaka diskriminacija!).

Nismo šli se voziti na London Eye, predvsem zaradi dežja in teme (kaj bi pa videli?), pa tudi zaradi tega, ker vožnja traja cca. 30 minut in ves čas stojiš v kapsuli, nobenih sedežev, mi smo pa že utrujeni od Towerja in še od včeraj od St. Paula. 


A ni kot v pravljici? Ali, bolje rečeno, vzdušje božičnega večera... Tisti predel je res zelo lep.

Zberemo dovolj moči za night life na Picadilly :)



Mogoče pomanjkanje spanca ali nenehen dež, vendar naslednje jutro dobimo nepričakovano in nenačrtovano idejo - gremo pogledat Greenwich. V Greenwichu se začne štetje časa, tu gre skozi ničelni meridian, tam je kraljevski astronomski observatorij. Greenwich je še vedno preden Londona, zato niti tam ni bilo lepšega vremena, ves čas je deževalo in še pihalo je. 



Greenwich ima vse možnosti, da je lepše mesto ob boljšem vremenu, prijetne ulice, tržnica, kraljevske palače in parki, hrib z observatorijem, reka in zasidrana starinska jadrnica. Nič od tega nismo dojeli, razen morda hriba z observatorijem, vzpon na hrib (10 minut prijetnega sprehoda po blagi vzpetini) smo izglasovali, niti ne z večino glasov (razdelili smo se 50:50), ampak z pihanjem na vest v smislu "že, če smo tukaj, gremo vsaj nekaj videti" in "tisti, ki noče klatiti po dežju, naj gre nas počakati v muzeju". Naši mušketirji najbrž so se še bolj ustrašili muzeja in so se odpravili z nami na hrib, do črte, kjer se čas ravna na sonce. Lih pravi kraj celemu svetu narekovati mean solar time. Kdaj pa vidijo tukaj sonce? :)
V Greenwichu smo šli še na kosilo. In to je bila odločilna poteza, da je Greenwich za nas postal sinonim napačnih odločitev :) Restavracija Green Village na eni od glavnih ulic navzven zgleda kar v redu. Hrana pa je obupna, prijaznosti ali toplega občutka - nula, namesto računa pa smo dobili košček papirja, na katerem je lastnik napisal nekaj številk na roko. Ker pri nas ves čas poslušamo in tudi v službi blazno spoštujemo vse zakone in predpise glede izdaje računov, DDV ipd. - smo takoj rekli, da košček papirja ni račun in v bistvu nam ga ni treba plačati. Skoraj bi klicali tržno inšpekcijo, lastnik policijo. Potem pa smo rekli - a ni brez veze, da tako brez vezen obisk Greenwicha še bolj brez veze zaključimo? Smo plačali in s prvim avtobusom se odpeljali do podzemne. In zdaj, ko se spomnimo te dogodivščine, je vsem smešno. Ena zgodbica, ki jo razlagamo. 
Restavracija, katere NE priporočamo
Zato smo se vrnili do centra, ravno pravi čas, da smo lahko šli gledati, kako se odpira Tower Bridge (niti ne vsak dan, smo se pozanimali ob obisku mostu). V pubu točno pod mostom smo si privoščili čaj in pivo in, seveda, cheesecake.
 Naredil se je krasen večer. Nenadoma niti dež nas ni več motil. In most se je tako hitro odprl, spustil par bark skozi in se je zopet zaprl, vse skupaj morda 5-10 minut. Presneto prehitro. Sploh pa za most, ki je star že 120 let in še vedno dela.

Zato pa naslednje jutro nam je podarilo sonce. Videli smo, da je v Londonu lahko tudi lepo vreme (kaj, res??!), odpravili smo se v park. Parki v Londonu so fantastičen kraj, pravzaprav, v vsakem vremenu. Zato bo posebej post o parkih.

Tukaj pa še nekaj praktičnih informacij: 

Nam so se predvsem splačali voucherji 2for1  – za ceno ene vstopnice gresta 2 osebi, skoraj za vsako znamenitost. Pogoj za tak voucher je nakup papirnate dnevne vozovnice za javni prevoz (cena 8,90 Ł, velja po 09.30 uri - zgodaj zjutraj je dražje, ker je večja gneča), vendar kupljena mora biti na eni od železniških postaj (z oznako National Rail).
Za javni prevoz lahko koristiš tudi Oyster Card, na katero naložiš nekaj denarja, za vsako vožnjo se od dobroimetja odšteva znižana cena vozovnice, vendar največ do zneska 8,90 Ł (dnevna vozovnica), nato se voziš »gratis« - to je cca. 4-6 voženj (podzemna je cenejša kot bus). Oyster moraš kupiti (položiš kavcijo), ko zapuščaš državo jo vrneš, dobiš kavcijo nazaj. Z Oysterjem ne dobiš popusta na vstopnine.

Vstop v večino muzejev je brezplačen, delajo pa skoraj vsi samo do 18.00 ure. Podoben urnik ima večina turističnih atrakcij, zato v večernih urah se lahko obišče le malo kaj, recimo, London Eye in pubi :)

Do not forget: v Angliji so povsem drugačne vtičnice - s tremi luknjami v obliki trikotnika. V našem hotelu se je dalo izposoditi adapter za 5Ł. Za enako ceno smo ga kupili v trgovini ob hotelu.

Ni komentarjev:

Objavite komentar