Lizbona 2.del: Belem & Park Nacij

Lizbona kljub temu, da je relativno majhna prestolnica, je prav veliko mesto - poleg kompaktnega centra, je še vsaj nekaj področij v mestu, kamor se je vredno odpraviti z metrojem, tramvajem ali avtobusom.
Eno od teh je Belem.

Eno jutro se odpravimo s starinskim tramvajem v predel Lizbone Belem, od koder so se portugalci v 16. stoletju odpravljali na pomorska raziskovanja. Najbrž država pomorščakov je nastala ravno nekje na tem območju, v Belemu. Od tukaj so se odpravljali ladje Henrika Pomorščaka v Maroko, Bartolomeu Diasa do rta Dobrega Upanja, Fernanda Magellana in Vasco da Gama v Indijo. Tako sedaj lizbonci so postavili zelo soliden in harmoničen spominski kompleks, ki združuje zgodovinsko dediščino in moderno ustvarjalnost.

Na nosu spomenika stoji sam Henrik Pomorščak, za njim pa vseh 32 portugalskih pomorščakov, ki so se vpisali v zgodovino.

Tudi mi smo se postavili v vrsto.... :)

Od spomenika po nabrežju Teju se sprehodimo do Belemskega stolpa - Torre de Belem,  simbol Lizbone.

 Decembrska jutra so tako zelo meglena, da se je komaj videl most, oddaljen kakih par kilometrov.

 Presenetilo nas je, kako skozi meglo se je le ves čas videl kip Cristo Rei na nasprotni strani Teju, še bolj oddaljen kot most. Kip Cristo Rei so postavili portugalci po 2. svetovni vojni v zahvalo za to, da niso bili v vojno vpleteni.

Torre di Belem brani dostop do Lizbone že od 16. stoletja. Najbolj obiskan spomenik v Lizboni, lep in eleganten, stolp je izjemen primerek sloga manuelino. Stolp sploh ni posebno velik, ogledali smo si ga najbrž v pol ure.

V stolpu se da ogledati kletne prostore, kjer je nekoč bil zapor, lahko se sprehajaš na terasi nad reko, lahko se dvigneš na zgornjo razgledno ploščad in tako imamo še eno razgledno točko v Lizboni. Mi smo se povzpeli vse do vrha. Stopnišče (in ostali prehodi) v stolpu so tako ozki, da komaj gre skozi ena oseba. Na stopnišču imajo semafor - ko je zelena luč, vsi gremo gor, ko je rdeča - se umakneš na terase na vmesnih nadstropjih, da se lahko ljudje spustijo dol.
En kuža je pridno čakal pred vhodom, da se lastnica prebije skozi vse prehode in se vrne ponj.

Menda, če pogledaš iz okenca sale Guvernerja, se da videti nosoroga, ki podpira stolpiče na ograji. Nenavadno čudno žival, nosoroga, so pripeljali v Lizbono ravno leta 1515, ko so bila postavljena temelja za belemski stolp, in kip je bil ustvarjen na osnovi žive podobe.

 Nosoroga, žal, nismo videli. Zato smo splezati v klet in pritličje, upognjeni skoraj do pasu, tako nizek strop je. Ali so bili ljudje tako majhni, ali so bili navajeni hoditi po kolenih?

Še ena znamenitost Belema - Jeronimitski samostan, Mosteiro dos Jeronimos, prav tako izjemen primerek sloga manuelino in je pod zaščito UNESCO. Na sliki pa sta naša naša dva primerja-pozerja... :)

 Pred samostanom je tudi zelo lep park. Portugalci so zelo ponosni na ta samostan, tukaj se je odvijalo kar nekaj posebnih dogodkov. Recimo, v cerkvici, ki je bila zgrajena še pred samostanom, Vasco da Gama in njegova komanda so preživeli noč pred odplutjem v Indijo. Ko se je Vasco leta 1501 vrnil po štirih letih plovbe kot izjemen pomorščak, srečen kralj Manuelino je pričel z gradnjo samostana in zato je uvedel poseben davek na tovor iz kolonij - 70 kg zlata letno, da bi lahko financiral gradnjo. Najbrž komaj "odkriti" indijci in narodi ob obali Afrike so bili strašno veseli... Samostan so gradili sto let in je po čudežu preživel potres leta 1755.

Vsak portal svari, da za ogled samostana je zmeraj dolga vrsta. No, razen nas v bližini samostana ni bilo nikogar, mi pa nismo našli niti vhoda.... Mogoče sreda ni pravi dan za ogled samostana, videli smo ga samo zunaj.

Ker smo vsi kofetarji, nismo mogli izpustiti še ene posebnosti Belema - slaščičarne Pasteis de Belem, ki pripravlja pecivo s posebno smetano po originalnem receptu že od leta 1837. Recept skrbno čuvajo, v drugih slaščičarnah se da poskusiti precej podobno pecivo, a pravo je le eno - na rua de Belem 84/92. Pecivo je odlično, po želji ti ga lepo zapakirajo za s seboj, tukaj je bila edina dobra kava v Lizboni. Notranjost slaščičarne je zopet zelo lizbonska - iz azuleju ploščic. Tako za nas, še ni navajenih na tako opremljene prostore, vse skupaj je še najbolj spominjalo na kakšen hamam v Turčiji :) Ampak se zelo hitro navadiš, vzdušje je odlično, vsem priporočam.

Kar dva večera v Lizboni smo se odpeljali na drugo stran mesta, v Park Nacij, ki je bil zgrajen za svetovno razstavo EXPO 98, sedaj pa je prijeten moderen predel mesta ob obali Teju. Od tukaj se vidi tudi najdaljši most v Evropi - most Vasco da Gama, dolg je 17km.

Tukaj je ogromen shopping center Vasco da Gama .

V Parku Nacij je nekaj zelo zanimivih stavb in kreacij, za katere nismo razumeli kaj so.

  Ob reki je center znanosti in eden lepših v Evropi akvarijev.

Še ena "kreacija" - stožec, po kateremu teče voda. In ker se nam ni dalo 15 metrov okrog, čez mostiček, smo šli kar po mokri in spolzki plošči v strahu, da vodni curki se bodo pognali v zrak. In smo se sami sebi smejali, kako smo lahko tako otročji....

 V Parku Nacij je tudi ena čudovita restavracija - Chimarrao, kjer za 13 € si lahko postrežeš solate in predjedi z bifeja, na ogromnih ražnjičih pa natakarji en za drugim režejo v krožnik različne vrste mesa in dodajajo priloge. Na voljo smo imeli 10 različnih vrst mesa, preveč je bilo vsega. A najbolj so se nam vtisnile v spomin pohane banane :)

Nekaj dni v Lizboni so minili kot bi trenil. Kot običajno za nas, bilo je kratko, a sladko. Kot običajno, smo veliko videli, a ne prav podrobno. Toliko, da smo si ustavrili svoje mnenje. In Lizbona nam je bila nedvomno všeč. Lepo, prijetno, pozitivno, zanimivo mesto, kjer se vsakdo prijetno počuti in se vedno najde kaj zanimivega za si ogledati...
Za zaključek še pogled iz zraka na most 25.aprila in kip Cristo Rei. Vsa letala, ki prihajajo in zapuščajo Lizbono, namreč letijo nad mostom in centrom mesta.

 Naš EasyJet na parkom Edoardo IV in avenijo markiza Pombala. Slovo od Lizbone.

1. del našega obiska Lizbone: Decembrska Lizbona