Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sobota, 11. januar 2014

December v Lizboni

Zdaj je že postala prijetna tradicija, da se decembra pred prazniki odpravimo s prijatelji in sodelavci za nekaj dni na potep po evropskih mestih. Spoznavamo nove kraje, ob tem pa se družimo in se fantastično zabavamo. Tokrat destinacijo smo izbrali že avgusta - Lizbona, Portugalska!

Tokrat se je nas zbralo 12, obvezen postanek na Avtogrilu na poti na letališče in edina slika, kjer smo vsi 12 skupaj. Slikala nas je ena gospa, ki smo jo peljali samo do letališča.

Tokrat letimo z EasyJetom iz Benetk, letališče Marko Polo. Omejitve glede prtljage niso tako stroge kot pri Ryanairu. Tudi v Benetkah ne komplicirajo toliko, kot so bili precej bolj strogi na letu za nazaj iz Lizbone (moral je bili res 1 kos prtljage, velikosti pa niso posebno preverjali, če ni bilo nič pretiranega). Sedeži pri EasyJetu so že določeni, hrana in pijača na letalu pa je za doplačilo. Letimo 3,5 ure in je bilo kar moteče, da so ves čas po radio obveščali, katere vse akcije lahko koristimo v duti free na letalu. Ne pustijo spati.

V Lizbono prispemo pozno, zato se namestimo v hotel in gremo takoj ven, na večerjo.
 Po polnoči v Lizboni je kar težko najti kako restavracijo, ki še obratuje. Na trgu Rossio poleg McDonaldsa najdemo lokalno oštarijo. Jaz sem jedla zelo dobro solato iz hobotnice, Bato je dobil klobase kar v ognju, ostali pa niso bili zelo navdušeni nad obroki. V Lizboni je treba kaj prej na večerjo!
Zjutraj pa se odpravimo raziskovati mesto (oh, kako je težko se uskladiti 12 osebam, če nimamo točnega načrta...). Mesto je obsijano s soncem in takoj nam je bilo všeč.

S starinskim tramvajem št. 18 se peljemo po ozkih uličicah Alfame (predel Lizbone) na vrh do razgledne točke in Citadele.

Lizbonski tramvaj je resnična posebnost mesta. Takoj te spomni na SanFrancisco, ko pa se pelješ na tramvaju, ki vijuga ter se dviga in spušča po ozkih uličicah, dobiš občutek, da zdaj zdaj bo podrsal vogal stavbe ali sploh ne bo šel v ovinek. Presenetljivo, kako dva tramvaja sploh lahko gresta mimo. Na naš tramvaj z zunanje strani se je "pripel" en čudak, smejal se nam je in poziral, na trenutke je bil podoben mr. Beanu, lahko bi res bil grd bratranec mr. Beana :)
Tramvaji v Lizboni so so že od nekdaj, zato nekateri so zares stari, drugi narejeni kot da so starinski, tretji, v mestu, pa  so povsem moderni. Ampak na vrh hriba zleze le majhen starinski tramvaj.
S tramvajem se zapeljemo do Mirador de Santa Luzia. Dih jemajoč pogled in starejši gospod, ki nekaj igra na kitaro in ustvari tako prijetno "lizbonsko" razpoloženje.
Obstajajo mesta kontrastov, mesta luči, mesta prihodnosti, mesta, kjer so nastopali Rolling Stones... Lizbona je mesto miradorjev. Mirador je razgledna ploščad. Saj Lizbona ne more biti drugačna, ko pa so jo skoraj par tisoč let nazaj grki in feničani postavili kar na te griče, med skrajno razgiban teren. Mesto leži na razvpitih sedmih gričih in te so zelo opazni. Zato, da ne bi od potovanja v Lizbono ostali samo spomini o lastni slabi kondiciji in sopihanju ob pešačenju navkreber ali drsenju po tlakovcih ozkih ulic navzdol, prav zato v Lizboni moramo vsake toliko se povzpeti na eden od miradorjev in tam otrpniti od navdušenja (tudi zato, da pridemo do sape in umirimo srčni utrip :)).
Razen tega spoštovanega početja na miradorih se da prisluhniti domačim glasbenikom ali si ogledati dela slikarjev, videli smo večinoma domači motivi z tramvaji in morjem.
V Lizboni pravijo, da fado se da poslušati v Chiadu, navdih za glasbo pa najdejo ravno v Alfami. Ta gospod nas je slišal govoriti o fado (posebna zvrst glasbe, nekoliko žalostna in melanholična) in je nekaj nam zaigral, bil je zelo simpatičen, vsekakor je zaslužil tistih nekaj kovancev, kar smo mu jih pustili.  
 Zdaj je težko verjeti, da nekoč je bila Alfama najbolj nobel predel mesta, kjer so živeli najbolj ugledni in bogati meščane. Ta predel je edini v mestu, ki je nekako preživel potres leta 1755. Čeprav, ko opazuješ te hiše, ko se nekatere komaj držijo skupaj in ne stojijo več ravno, si misliš, da manjka le malo konkretnejša sapica vetra in se bodo te hiše sesuli kot hišice iz kart. In čeprav v takem stanju so te hiše že stoletja, posledice potresa so še opazne.

No, podjetni lizbonci so speljali pravo oglaševalsko kampanijo, da je to najbolj autentični in pisan predel mesta, zato po ozkih ulicah je precej turistov, ki se borijo za prednost s tramvaji in želijo videti "resnično" Lizbono, nenazadnje jo poslikati na svoje digitalne in multimedijske naprave, dokler se še ni vse podrlo.
V Lizboni lahko fotografiraš vsako stavbo, vsak detajl na stavbi. Vse je zanimivo. Večina oseb je tudi zelo zanimivih in za nas neobičajnih, Lizbona je mešanica narodov, turisti le še popestrijo ta koktajl.

Po mestu je ogromno grafitov, nekateri so prav dobri.

Največja posebnost stavb v Lizboni je Azulejo, keramične ploščice, običajno kvadratne oblike, s katerimi okrasijo ali kar zapolnijo celotno fasado stavbe. S polaganjem ploščic so začeli še mavri, skozi stoletja pa so se portugalci navadili na to in so polagali azulejo na vse mogoče stavbe. Imeli so obdobja, ko so uporabljali pisane ploščice, vendar največ so se prijele belo-modre azulejo, večinoma samo vzorčaste, iz nekaterih pa so narejene prave slike in je že umetnost. Nič hudega, da so nekatere stene so se že malo olupile ali so okrašene s sumljivimi grafiti, da na vetru brez sramu plapola perilo, na pločnikih pa ponekod že manjka kak tlakovec in pločniki niso povsem čisti. Azulejo, ki vpija in odseva sonce, naredi Lizbona tako posebno!
 V Alfami smo prišli vse do trdnjave St. George, vendar noter nismo šli. Mnenja so se razdelila. Trdnjava je najbrž podobna mnogim take vrste, tam je tudi naslednji mirador. Sprehod skozi drevored mimo sten in topov, mimo zaspanih mačk in množici japoncev bi bil zagotovo prijeten, tudi pogled z razgledne ploščadi pri trdnjavi je lep in vreden vstopnine. Mi smo se težko uskladili se odločili za peš pot navzdol do prve kavarne. Poldan, cofee-time!
Na ulicah Alfame nismo našli niti ene kavarne, niti enega barčka, kjer bi lahko spili kavo in uživali na soncu, vse dokler nismo prišli "dol" do trga Komercije. Zato pa na poti dol smo "našli" glavno katedralo Lizbone - Sé.
Tako zunaj kot noter, katedrala je mrka in temačna, kljub temu je lepa in elegantna. Le pri oltarju je svetla, tudi kupola je zelo zanimivo in drugače poslikana, ne tako, kot preostali del cerkvi. Mora biti nekaj posebnega poslušati orglje tukaj, saj so ogromne. 
Manjša in od zunaj nič posebnega cerkev Sao Roca na drugem koncu Lizbone pa nas je presenetila z bogato notranjostjo, vse je pozlačeno (morda je kaj tudi iz pravega zlata), lesen strop pa je izjemno poslikan. Vsekakor vredno obiska, poleg cerkvi je še zanimiv muzej raznih zakladov.
Končno, smo prišli na nadmorsko višino 0,5m, trg Komercije (Praca do Comercio), tukaj pa ne manjka lokalov za kavico in še kaj. To je srce mesta.
Trg Komercije včasih imenujejo tudi trg Dvorca, saj ravno tu je stal kraljevski dvorec pred potresom. Ni slabo - ob jutranjem kozarčku Porta z balkona opazuješ modro vodo Teju (morda pa so že pripeljali kavo). Zdaj je tukaj velikanski Slavolok, v stavbah po robovih trga prebivalci so skladni z imenom trga (se pravi, se ukvarjajo s trgovino, so borze, ministrstvo za finance ipd), med stavbami pa obiskovalci skačejo, se vozijo na skejtbordih in rolkah, sedijo v mnogih barčkih ali kar na klopcah, počivajo in lovijo sončne žarke po dolgih sprehodih v različnih predelih Lizbone... Bližje k vodi igrajo jazz, oz. nekaj improvizirajo. Prelepo!
Zgodovina pa je bila priča tudi temu, da so na tem trgu 105 let nazaj ubili zadnjega portugalskega kralja Karlosa 1. Začetek 20. stoletja ni bil enostaven za kraljevske družine nikjer v Evropi....
Spomenik na trgi pa je kralju Jose I, ki je bil na oblasti v času potresa in je poskrbel za prenovo mesta po potresu.

Z nabrežja Teju, reka se takoj za Lizbono izliva v Atlantski ocean, se vidi znani most 25. aprila (poleg tramvaja, tudi ta most spominja na San Francisco).
Malo smo se odpočili, zato s trga Komercije gremo skoti Slavolok na "glavno" peš arterijo Lizbone - rua Avgusta. Ulica je polna trgovin in restavracij, tako iskanih pri turistih.

Tukaj je živahno podnevi in zvečer, glasno in pestro, nastopajo ulični glasbeniki, "živi kipi" presenečajo s svojimi performansi, letijo ogromni milni mehurji, reveži prosjačijo za nekaj fičnikov, diši po kavi in pecivu, decembra tudi po kostanjih, ki jih tukaj malček posolijo in so odlični. Prodajo jih natančno 12 komadov za 2 Evra. Pošteno.
Nekje v sredini rua Avgusta, za vogalom :), ni mogoče spregledati posebno konstrukcijo dvigala Santa Justa (Elevador Santa Justa). Vsemogoče vzpenjače in dvigala so del javnega prevoza v Lizboni, uporaba je vključeno v ceno vozovnice, tako kot metro, tramvaj ali avtobus (hehe, vozili smo se z vsemi možnimi prevozi, razen vlaka!). Domačini in turisti uporabljajo dvigala tudi za banalno premestitev iz točke A do točke B do mesta bivališča ali službe. Ampak dvigala in vzpenjače so predvsem turistična atrakcija. In Santa Justa je najbolj atraktivna atrakcija!
Na zgornji ploščadi dvigala je pripravno postavljen še en mirador (seveda, takoj v bližini je tudi restavracija "with the view"). Dvigalo stoji že 110 let v samem srcu mesta in tako povezuje predel Baixa ("spodnje mesto") in Chiadu (predel na hribu), kamor smo se odpravili po kosilu. Gor smo prišli brez zapletov, za dol pa smo morali počakati v dolgi in nič veseli vrsti že utrujenih turistov in brezbrižnih domačinov (ali so se domačini odpravili v lajf na rua Avgusta iz svojih hiš v zgornjih ulicah?). Kabina dvigala, ki sprejme do 32 oseb in je lepo okrašena lesenimi in steklenimi ploščami, ponese nas do višine 32m, pa še 2,5 metra peš po stopnicah.
Razgledna ploščad zasluženo ima naziv mirador. Pogled na center mesta, Baixa vsa na dlani, vidimo, kako se sonce sprehaja po strehah in ulicah mesta, po reki Teju, obzidju trdnjave (tam smo bili danes zjutraj in od tam smo prišli peš do tega dvigala??? Smo ponosni nase, in še ni konec!)....

Čeprav to je sam center Lizbone, Baixa ne zgleda kot najbolj "tipičen" predel Lizbone. Ker ne leži na nobenem hribu, ampak nasprotno v dolini, že zato je tukaj mogoče se premikati horizontalno, brez dodatnih naporov, stopnišč in spremljajoče zadihanosti. Ulice tukaj so popolnoma ravne, široke, se križajo pod pravim kotom, nobenih srednjeveških labirintov, stavbe so zgrajene v enotnem arhitekturnem slogu, ki ga imenujejo Pombalino. Tukajšnji prebivalci se izogibajo, da bi svoje hiše ovijali z venci iz spodnjic in brisač. Zgodovina tega predela je tragična in hkrati poučna. Potres leta 1755 ter cunami in požari, ki so sledili potresu, so uničili predel praktično v celoti. Markiz Sebastian Pombal, ki je bil zadolžen za organizacijo ponovnega rojstva mesta iz ruševin, se ni želel ponavljati in graditi vse, kot je bilo, temveč je ubral za tiste čase povsem novi arhitekturni koncept. Tako Baixa je prvi v Evropi predel, kjer so uporabili načrtovanje mestne gradnje z upoštevanjem potresne odpornosti.
Fantastičen panoramski pogled na trg Rossio. Trgi v centru Lizbone so sploh posebna pesem, deluje kot da se pretakajo iz enega v drugega, efekt povečujejo valovi črno-belih tlakovcev. Tlakovci Calcada so menda ročno (!) izklesani in umetelno položeni in tudi te, kot azulejo, naredijo svoj del tega, da je Lizbona tako posebna in tako lepa. Trg Rossio je hkrati tudi trg D. Pedra IV (portugalski kralj in vmes še cesar Brazilije, ki proglasil njeno neodvisnost), tu stoji njegov spomenik s tako pozitivnimi marmornimi alegorijami, ki spremljajo cesarja - Modrost, Moč, Poštenost in Zmernost.
Trg poleg spomenikov, fontane, gledališča, lepih stavb v slogu manuelino in neo-manuelino (tudi zelo znane železniške postaje Rossio), ima, žal, še en "okrasek" - ob vsakem letnem času in vremenu ležeči na klopcah in pod stenami stavb figure ljudi s položaju primernimi oblačili in vonji. Njihova statičnost napelje na misel, da je morda vse to le še ena instalacija, neka lizbonska avantgarda...
železniška postaja Rossio
Zavijemo na kosilo v eno od restavracij ob rua Avgusta, cene so razumne, hrana je v redu. Jaz sem jedla bakala, prvič ne v namazu. Odlična riba je, dobro je bila pripravljena! Seveda ne sme manjkati kozarček portugalskega vina, izbrali smo Mateus Rose. Ena steklenica je prišla z nami tudi domov in še čaka svoj čas in priložnost.
Po kosilu še digestiv, spet nekaj portugalskega, - jinja, višnjev liker z dodatki zelišč... Spominja na sladkan jegermeister. :)
Polni novih moči se dvignemo v Chiadu (predel mesta zgoraj) in to peš, ne več z dvigalom. Glavna ulica tega predela je rua Garret, s trgovinami, lokalami, vrvežem ljudi. Mi se ustavimo "na sladico" v znanem Cafe Brasileira, na terasi katerega za mizico "sedi" spomenik nacionalnemu pesniku Portugalske Fernandu Pessoa. Portugalci ga imajo zelo v časteh ne samo kot izjemnega predstavnika pesniškega avantgardizma, ampak tudi srčno imajo radi kot pesnika portugalske duše, kjer živi čuden ptič "saudade".
Cafe Brasileira. Samo eden je kip iz brona. Ostali so prišli in šli.
Na izhodu iz kavarne (kava dobi oceno 3, sladice pa so prav v redu) zapustimo rua Garret na trgu Luis de Camoes. Tukaj je tudi zelo živahno, sploh ker se že spušča večer, lepe pisane stavbe, spomenik še enemu pesniku Lius de Camoes, velikanska novoletna smreka, božična tržnica in poseben in neverjeten pogled z rahlo vzpenjajočih se ulic nazaj, na Teju, ki se lesketa na koncu ulice med stavbami...
Naletimo pa na stavbo, ki se ne zruši najbrž samo zaradi velikanskih tramov, ki jo dobesedno držijo skupaj.
Poleg dvigal v Lizboni imajo še vzpenjačo, kot del mestnega prevoza. Ta se dviga s trga Restauradores.
Zavijemo za zgornjo postajo vzpenjače in, evo, še en mirador - v senci dreves in kapljicah vodnjaka. Proti večeru tukaj niso bili samo turisti, ampak tudi mestna mladina, slikarji s svojimi izdelki, se sliši živa glasba in te prime, da bi se posedel na klopci  ali brezciljno se sprehajal in se prepustil mestu...
Večerna Lizbona nas preseneti z odličnim božičnim videomappingom na trgu Komercije. Pomislimo - saj je za otroke. Ampak navduši tudi odrasle.

Še poln obiskovalcev trg. Sosednja rua Avgusta je bila v tem času povsem prazna, kar nas je skoraj šokiralo. :)
Predbožična Lizbona je zelo lepa v praznični iluminaciji:
Na trgu Restauradores so nas presenetili rdečimi pregrinjal, ki so ležali kar na tleh. Ugotovili smo, da je to del predbožične dobrodelne akcije - ker je veliko brezdomcev, vsakdo, ki potrebuje, lahko pride in si pregrinjalo vzame. Bili smo priča, ko je ena gospa vzela pregrinjalo. Poleg pa je stala skupinica ljudi, ki je vse to spremljala, mogoče organizatorji.
Praznična Rua Avgusta:
Vodnjak in "smreka" na trgu Rossio:

In še enkrat čudovita stavba železniške postaje na Rossio:

Za nočno rajanje pa smo (povsem naključno, le zaradi majčke :)) zašli v Hard Rock Cafe in popolnoma nas je prevzelo vzdušje, ambient, glasba...


 Bil je ravno večer, ko si lahko zapel tudi na sceni. Opogumilo se je par korajžnežev, med njimi tudi Freddy, ki je dodal svoji zbirki še nastop v HRC.
Freddy na sceni Hard Rock Cafeja
To je bil dolg dan. Nadaljevanje sledi.
Sintra - Cabo da Roca - Cascias
Lizbona: Belem & Park Nacij

Ni komentarjev:

Objavite komentar