Savdska Arabija: pot iz Džide v Riad. Al Hada. Taif.

 Dolgo skoraj 1000 km pot iz Džide v Riad razbijemo na 2 dneva. Cilj prvega dneva je Taif, nato pa naprej do Riada. Taif je od Džide oddaljen vsega 200 km, a ker zjutraj se še mudimo po Džidi je teh 200 km ravno dovolj. Sploh pa med Taifom in Riadom (760 km!) ni večjih mest, le manjša naselja sredi puščave.

Al Hada Road

Na poti do Taifa nas čaka 2 posebnosti - Meka in cesta Al Hada. Meko težko imenuješ "turistična atrakcija", je pa res velika posebnost in za nas, nemuslimane, je mesto prepovedano. Iz Džide do Meke je nekje 50-60 km. Oznake so vsepovsod. Izvozi iz avtoceste v Meko se začenjajo precej zgodaj. Na cestah so kar oznake "non-muslims" in te usmerja na drugo cesto, da ne bi "pomotoma" zašel v mesto. In enkrat, ko si tam, ne želiš preizkušati, kaj se zgodi, če predpis kršiš. Pot mimo Meke je speljana po delu obvoznice in to tako na daleč od mesta, da mesta samega niti ne vidiš. So pa na Google mapsu poslikane ulice, tako je možno kar dobro pogledati.

Makkah in slika "ladje" - označuje Meko in dostop samo za muslimane.

Prometa povsod izven mest je zelo malo, ceste so dobre, avtoceste, vožnja je res prijetna, le da pokrajina za okni zelo enolična. Pusta puščava. Niti niso tiste lepe sipine, temveč čista puščava v pravem pomenu besede. En del poti pokrajino poživijo mali griči, sicer pa je povsem ploščato.

Nekje na sredi poti med Meko in Taifom pa je prava gorska veriga Al Hada, na katero skoraj čisto na vrh se vzpenja naša avtocesta. Iz doline na višino 2177 m na gori Al Hada se vzpenja gondola, "Al Hada cable car". Ob vožnji z gondolo tako preskočiš vse ovinki avtoceste, razgledi iz gondole so čudoviti. Dolžina poti z gondolo je 4,2 km, glede višinske razlike nimam podatka, je pa gotovo 1500 m ali več. 

Spodnja postaja gondole je v mali vasici ob vznožju gora, moraš zapustiti avtocesto.  

Na sliki spodaj se rahlo vidi na vrhu gore peščene barve stavbe - to je zgornja postaja. Spodnja postaja je v vasi za spodnim hribom. 

Ob spodnji in zgodnji postaji gondole je nekakšen turističen center s trgovinami, restavracijami, na vrhu je celo veliki hotel. Razgledi so res dih jemajoči. Cena vožnje je okrog 20 €, obiska je ogromno. Spodaj je bilo precej manj ljudi, na zgornji postaji pa je res gužva. Je tudi veliko več ponudbe. Najbrž je več obiska s strani "zgoraj ležečega" Taifa, ljudje se zapeljejo dol in nato se vrnejo gor. 

Mi smo pustili avtomobili spodaj, se vsi zapeljali do zgornje postaje, šoferji pa nato so se spustili nazaj dol po vozila in so v dirkalnem slogu prevozili ovinkasto avtocesto do zgornje postaje, kjer so nas pobrali. Prometa na cesti ni veliko in fantje so res uživali v vožnji.

Pogled v dolino, spodnja postaja je pod zadnjo goro:

Bilo je zanimivo doživetje. 

V Taif prispemo proti večeru. V planu imamo obisk nacionalnega parka Saiysad, kjer lokalne družine organizirajo piknike in naj bi bil nasploh to prijeten kraj. Park je nekoliko izven mesta, dokler se pripeljemo do parka, je že zunaj čista tema (november, se temni lih tako okrog 18. ure kot pri nas), cesta je vedno bolj slaba, oznak minimalno. Na dovozu v park, ugotovimo, da je zaprt in ni nikjer nikogar. Kaj je vzrok, ne vemo, a je bil napačen dan, ali so nemara park nasploh prepovedali za obisk... Razočarani se vračamo v mesto. Vsaj uro vožnje po nepotrebnem.  

Hotel v Taifu je prav tako ob eni od živahnih ulic, moderen, ampak v arabskem slogu. Tudi tukaj so ogromne sobe, apartma je več kot primeren za 4 osebe. 

Se sprehodimo v neposredni bližini hotela, toliko, da malce začutimo mesto. V našem predelu je dokaj mirno. Najdemo tradicionalno restavracijo. Večinoma so to indijske ali pakistanske, celotno pot je bilo tako. Največkrat smo jedli chickecn-rice, povsod je drugače pripravljen, povsod je bilo okusno in povsod so bile zelo velike porcije. Taka hrana je bila res poceni, 3-5 €/ osebo obrok.

Nočni Taif:

Naslednji dan nadaljujemo pot. To je najdaljša dnevna vožnja - kar 760 km. Ker so ceste dobre in prazne, sploh ni problematično, le monotono je. Danes nobenih hribov skoraj do samega Riada.

Ekipa na črpalki:

Povsod po državi na črpalkah, mar teh bolj modernih, je poleg goriva (ki je izredno poceni, tam nekje 0,50€/l) na voljo obvezno solidno založena trgovina, mošeja in brezplačna stranišča. Velikokrat zraven je kiosk s kavo in drugo pijačo ali kaka restavracija.

Bolj, ko se bližamo Riadu, več je sipin. Tudi kamele, ki se kar pasejo ob cesti. Zdi se mi nemogoče, da bi bili divje, ne vem pa, kako jih lastnik lovi po puščavi...

Postanek za kosilo in počitek naredimo v mestecu Ruwaydah. Cestna tabla za nas je 0 informativna, turistov tu res niso vajeni in jih ne pričakujejo. Skoraj povsod smo se lahko zmenili v angleščini, tekom potovanja pa smo se navadili arabskih številk - ker so omejitve hitrosti na cestah napisani z arabskimi številkami in le te moraš spoštovati.

Se parkiramo pri restavraciji ob cesti.

Restavracija je prijetna, hrana je dobra, riž in piščanec :) Tekom potovanja tako smo se navadili jesti sede na podestu in namesto prta uporabljati najlon, da nam je bilo skoraj čudno, ko si se moral nekje usesti na stol.

Tu smo:D:

Ko se bližamo Riadu (bližamo se tukaj je relativni pojem, razdalje so res velike), je vedno več sipin. V moji predstavi to je prava Savdska Arabija - neskončne dolge sipine. Ne pa pusta puščava.

Boris pozna sipino Dirab, kjer se da najeti štirikolesniki in se voziti po sipinah. Nam delujejo vse sipine podobne in želimo se že ustaviti kjer koli, da pretegnemo noge, da hodimo po pesku. Ampak gremo do cilja. 

Ozračje ni prav čisto, tako megličasto, zato sončni zahod je precej temen. Sonce tu zahaja za goro, zato je še kar nekaj nekaj časa svetlo. Sonce ima očitno rdečo obrobo, nikoli še nisem tega videla, najbrž kaka svetlobna igra zaradi meglic.

Razgled:

Pred "našo" sipino Dirab kot da je zares nekaj posebnega - ogromno je obiska. Najbližje mesto Riad je kakih 20 - 30 km proč! Kaos in galama. Sipina je res velika in je res rdeča, tako jo tudi imenujejo - rdeča sipina. Obisk pritegne izposojevalec štirikolesnikov različnih vrst. Najameš in se lahko voziš po poligonu pod sipino ali poskusiš se zapeljati na vrh. Morda niso najmočnejši quadi, morda res sipka sipina, le malo kdo uspe se visoko zapeljati. Ampak poskusi so zabavni. 

Nekateri junaki so se peljali na sipino kar z avtomobili, poštenimi močnimi jeepi. 

Po par poskusih na štirikolesniku, sem šla na vrh sipine kar peš. Zelo lepo je... Škoda, da je meglica, sončni zahod bi bil čudovit v jasnem vremenu. 

P.S. na fotografijah namenite pozornost kako smo punce oblečene - zmeraj dolge hlače in dolgi rokavi. Ali dolga krila. Glava ni nujno, da je ves čas pokrita, večinoma pa ja. Tudi za kopanje v morju.

V Riad prispemo že v temi. A ni še noč. Se namestimo v hotelu in gremo "v mesto".

Sledi post o Riadu.