Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Savdska Arabija: Kratek obisk Riada.

Po celodnevni vožnji iz Taifa v Riad, v prestolnico prispemo že skoraj v temi. Novembra se temni že okrog 18. uri. Hecno, da tema tukaj zgleda bolj temna kot pri nas, tudi noč nastane hitreje, skoraj naenkrat.

Nacionalni muzej, Riad

Riad je največje mesto na Arabskem polotoku, je prestolnica Savdske Arabije z več kot 5 mio prebivalcev. Promet je temu primeren, tudi po-arabsko začinjen. Hotel imamo praktično v centru, mesto pa je tako veliko, da se moraš peljati kamor koli se odpraviš. Promet ni za vsakega, šoferje potrebujejo jeklene živce, hitro reakcijo in biti zmožni res "dinamične" vožnje. Parkiramo ob hotelu in se odpravimo z avtobusom do glavnega trga Deera, ki je ob večerih še najbolj živahen. Pri hotelu je bil promet še kar umirjen, bližje glavnemu trgu pa se je široka avenija spremenila v en sam velik prometni zamašek.

Mimo dobrih 150 let stare trdnjave Masmak gremo proti (najbrž) glavnemu trgu v mestu. Območje je lepo urejeno, je nekakšna peš cona, veliko je sprehajalcev, ljudje posedajo v lokalih in okrog. Seveda, smo vsem na očeh in pritegnemo pozornost, skupinica zahodnjakov. Tako kot so oni zanimivi nam. Moški so v glavnem oblečeni v belo, ženske v črno, se pa najde tudi kaka izjema. Nikjer, ampak prav zares nikjer, nismo čutili nikakršne sovražnosti ali da nas ne bi marali, bolj so bili radovedni...

Skozi lepe ulice se že vidi skoraj 200 let stara (res da obnovljena) Velika Mošeja v Riadu Imam Turki bin Abdullah Grand Mosque. Mošeja je povezana s sosednjo Al Hukm palačo. Na vhodu na območje palače in mošeje, ki je res zelo zelo velika, parkirani vojaški terenci, oboroženi vojaki, ali morda policaji, nas budno spremljajo. Ograji se malo približamo, vendar noter ne gremo, sploh ne vem, ali je dovoljeno. Ko nekaj fotografiram v smeri mošeje in vhoda, mi vojak pomaha, češ, da tisto smer naj ne fotografiram. OK, razumem.

Trg Deera in prilegajoče ulice tvorijo zanimivo luštno območje. Trg so angleži poimenovali Chop Chop Square, ker še do nekaj let nazaj prav tukaj na tem trgu izvajali javne smrtne kazni. Tudi zato te ne mika, da bi se pregovarjal s policaji ali kaj preizkušal meje dovoljenega.

Sedaj nič ne kaže na grozovito prihodnost, otroci se igrajo v vodnjakih, ljudje se sprehajajo in posedajo po lokalih. Mesto se zelo razvija in se modernizira, enako kot celotna država.

Se mi je zdel zanimiv podatek, da v Riadu je največja izključno ženska univerza.

Trdnjava Masmak, sedaj muzej:

Večer v centru:

Ko se zjutraj vrnemo do avtomobilov, nas čaka presenečenje - žebelj v eni od gum in seveda, pnevmatika na tleh. Možje zmorejo menjati gumo. Rent-a-car obljublja nadomestno vozilo v eni od njihovih poslovalnic. Si ne želimo dodatnih voženj po mestu, a danes tako ali tako smo namenjeni po mestu z avtomobili, tako zavijemo še do njihove poslovalnice. Pri vseh pregovarjanjih je v veliko pomoč, to da Boris ima lokalno sim kartico in nasploh pozna razmere.

Po rešenih formalnostih se odpravimo na ogled nacionalnega muzeja Savdske Arabije. Danes se po mestu premikamo na avtomobilih, z javnim prevozom bi bilo preveč zamudno. Muzej ima več galerij različnih tematik in je čudovit arhitekturni ansambel in z lepimi parki vmes. Ima, seveda, tudi zbirko artefaktov. Stilizirana stavba je zelo slikovita, park je prelep.

Muzej je mesto v malem in je čudovit miren kraj v kaotičnem velemestu:

Iz muzeja se odpravimo na drugi konec mesta, do bolj modernega predela, kjer bomo obiskali Kingdom tower.

Moderni predel mesta:

Pogled na 302 m visok Kingdom tower v značilni obliki odpirača. Ko je bil nebotičnik zgrajen dobrih 20 let nazaj, tedaj je bil to najvišji stolp v Savdski Arabiji, sedaj nič več. Nadstrešek v obliki loka s steklenim dnom je mogoče obiskati, ponaša se z razgledi na celotno mesto.

Stavba ponuja dom razkošnemu Four Seasons hotelu, trgovskemu centru, lokalom za zabavo, poslovnim in stanovanjskim prostorom. Sicer v prestolnici velja omejitev na max 30 nadstropij, tukaj pa je bila narejena izjema - kar 99 nadstropij. Očitno prav zaradi rekorda najvišje stavbe.

Obiski razgledne ploščadi so ob točno določenih urah, do naše ure čas zapravljamo v trgovskem centru in gostinskih lokalih. Kava je dobra, slaščice prav tako, opazovanje ljudi v njihovem "naravnem habitatu" pa je še kako zanimivo. V opoldanskih urah v trgovskem centru ni posebne gneče.

Ob rezervirani uri (cene vstopnic nikakor se ne spomnim, primerljivo z drugimi podobnimi po svetu, nekje 20-30 €) z dvigalom se povzpnemo na 99. nadstropje in od tam na Sky Bridge. Dokler smo bili zunaj, zdelo se je, da je dan jasen in sončen, z višine 300 m pa vidimo, da mesto je v vročinski meglici. Zunaj je skoraj 30 °C. Stekleni most prav nikjer nima prostega pogleda na mesto, povsod je le za steklom. Na eno stran se vidi nekoliko lepše, na drugo je bolj megličasno. A seveda velikost mesta osupne. Tudi zato, ker se ga res daleč vidi, saj so vse ostale stavbe mnogo nižje.