Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Ciper. Larnaka.

Že nekaj let se pogovarjamo, da bi se udeležili teka na Cipru. Je pa vedno odtehtala neka druga destinacija, zaradi lažje logistike in boljših terminov. Pa Corona je bila vmes. Letos pa je Ciper prišel na vrsto, novembra smo se udeležili Radisson Blue Larnaka Marathona.

Kljub vsemu, Ciper za Slovenijo ni najbolj "udobna" destinacija, najboljši let smo našli šele z letališča na Dunaju. Tako potovalni čas se je podaljšal še za dolgih 6 ur nočne vožnje z Obale do Dunaja. Novembra je to pomenilo tudi 3 klimatsko različne cone - na Obali je bilo med 10-15 °C stopinj, hodili smo v teniskah in lahkih jaknah. Na Dunaju je bilo 0°C in je snežilo, še dobro, da smo se pripeljali direkt pred letališče in takoj stopili v stavbo. Ne maram tega mesta, vedno je grdo vreme in je mraz. Na Cipru pa je bilo poletnih 26 °C in ves čas sončno. Izvlekli smo iz kovčkov japonke in kratke majčke.

Na letališču na Dunaju in v Larnaki smo imeli prav kontrolo potnih listov, čeprav smo prileteli na grški del Cipra, ki je uradno v EU in ima tudi Evro. Letališče je zelo blizu mesta, vožnje je vsega skupaj kakih 15-20 minut.

Poletno vreme že skoraj sredi zime še kako prija. Čeprav novoletne lučke in okraski na prvi pogled še kako delujejo čudno. Drugi dan se pa že navadiš.

Nastanjeni smo bili v samem centru Larnake, tik ob cerkvi Sv.Lazarusa iz 9.stoletja in vsega 100 m od promenade.

Pravoslavna cerkev je pravi simbol mesta in je njegov center, pred cerkvijo je živahen trg s terasami lokalov. Cerkev je imenovana po Svetem Lazarusu, to je tisti, ki ga je Kristus obudil od mrtvih. Kdor zna italijansko, se bo spomnil zelo znanega stavka "Alzati Lazzaro e cammina", no, to je točno ta Lazarus. Sv. Lazarus zaradi preganjanj v domovini se je izselil na Ciper, kjer je tudi drugič (dokončno) umrl čez 30 let, nad njegovim grobom pa je bila postavljena ta cerkev.

Takoj po pristanku in namestitvi v hotelu se odpravimo do prireditvenega prostora za marathon po prevzem štartnih številk. Spotoma si ogledujemo mesto. Vse je kompaktno in nič kaj pretirano urejeno, čeprav Larnaka šteje preko 50 tis. prebivalcev in je tretje največje mesto na Cipru. Prireditveni prostor je zelo majhen s skoraj nič dodatne trgovinske ali zabavne ponudbo. Prevzamemo številke/majčke, se fotografiramo in že gremo dalje raziskovati mesto.

Začudeni gledamo na avtomobilske tablice, ciperskih pa res ne vidimo po Evropi, so samo tu na otoku. In še ena posebnost glede avtomobilov - promet je kot v Angliji, po levi strani, volan v avtomobilih je na desni. Zapuščina Anglije nekdanji angleški koloniji. Rdeče tablice pomenijo vozila rent-a-carja, kar pomeni, da šofer skoraj zagotovo se lovi s smerjo vožnje in ga je potrebno paziti.

Najbolj živahna je Larnaka pri plaži, na promenadi, tu so gostinski lokali, restavracije, nekaj trgovin.

Mestna plaža Fenikoudes beach je dolga cca. 500 m, na eni strani meji na marino, na drugi strani pa na Srednjeveško trdnjavo, oz. kar je od nje ostalo. Trdnjavo je možno tudi obiskati.

Na promenadi je postavljen lev v spomin Beneški republiki, ki ji je svoj čas pripadal Ciper.

Promenada dan pred maratonom je že zagrajena in okrašena za jutrišnji tek.

Na promenadi najdemo zelo v redu restavracijo "Al Dente", ki ponuja v glavnem testenine in rižote, nekatere so zelo izvirno pripravljeni in servirani. Rezanci z morskimi sadeži sem dobila servirani v nekakšni hrustljavi lepinji. Že lepinja zase je bila zelo okusna, kaj šele pašta. Odlična restavracija, lastnik Luigi je prijazen in ves čas stresa štose, cene so na nivoju naših.

Konec novembra sonce že zgodaj zaide in zelo hitro pade tema, ob 17. uri je že povsem noč. Prižgejo se luči, tudi že novoletne lučke, promenada deluje še bolj živahna in praznična. Lepo vzdušje, v lokalih je glasba (glasna glasba v enem od lokalov sicer nas ni pustila spati še vse do 3h zjutraj).

Djami Kebir mošeja se nahaja takoj za srednjeveško trdnjavo na koncu promenade in je tu en tak lep predel mesta.

Takoj za promenado ulice niso več tako razsvetljene in bleščeče, ljudi je precej manj, vse je veliko bolj skromno, a tudi pristno.

Cerkev Sv. Lazarusa zvečer je lepo osvetljena, tudi pripadajoče stavbe okrog cerkvi so osvetljene in celotni predel je zelo lep. Zadnji vstop v cerkev je omogočen do 17.30. Poleg cerkvi je tudi manjši muzej.

Takoj ob našem hotelu je še mošeja Zouhouri, poleg je zelo urejen park in podest, od koder je pogled na mošejo nekoliko od zgoraj.

Naš hotel je bela stavba zadaj (Livadhiotis City Hotel)

Prvi dan gremo zgodaj spati, po dolgi nočni vožnji smo vsi utrujeni, poleg tega pa jutri tečemo. Zjutraj je sonce, prvi je štart maratona - že ob 7h zjutraj, nato še krajši teki. Kljub novembru je za tek skoraj pretoplo.

Na teku je krasno vzdušje, ne deluje pa, da je zelo številčno, mogoče par tisoč tekačev.

Na spletni strani maratona sem našla tudi uradne slike. Brezplačno. Trasa je bila lepo označena, navijačev ni prav veliko, samo v centru, ob trasi pa so zelo pogosti volonterji, vsakih 200-300 m, vsakih 3-4 km je postaja y vodo in energetsko pijačo. Na cilju je več stojnic, nekaj reklamnih brezplačnih zadev, skratka, čisto v redu organizirano, vse kar rabiš.

Najboljša reč pa pri teku v Larnaki je plaža tik poleg finiša. Voda v morju je prijetnih 23°in noro paše po teku zmočiti noge v vodi in se ohladiti. Smo skočili tudi do hotela po kopalke, (še dobro, da hotel je 100 m proč) in zaplavali. Dolga mivkasta plaža, ne preveč visoki valovi, dokaj dolg plitev vstop v vodo, na plaži so brezplačni ležalniki in senčniki. Bilo je super! Na plaži uživamo še vse do kosila. Najboljši zaključek teka.

Zelene uradne majčke teka so mehke in kvalitetne, velikost je nekoliko oversize, jaz bi običajno vzela eno številko večjo, pa je bila ena manjša čisto v redu.

V vodi še z medaljo na vratu:

Po kopanju in poležavanju na plaži se odpravimo na sprehod do slanega jezera na obrobju mesta, tik pred letališčem. Gremo tja skozi mesto, nato park. Slano jezero je znano po flamingih, iz centra mesta je oddaljeno cca. 3 km.

Dokler pridemo do jezera, sonce se začne že spuščati. Vidimo, da jezero je precej izsušeno, kar dolgo hodimo do vode. Flamingi so zelo daleč nekje na sredi jezera, tudi tam je vode vse nekaj 10 cm. Flaminge ne morem ujeti niti s fotoaparatom, so tiste male pikice v vodi v daljavi. Ko smo se peljali tu mimo na letališče na poti domov, flamingi so bili čisto blizu obale in ceste.

Pri slanem jezeru ni ničesar, samo izsušeno dno, nobene infrastrukture, zgradb, kafičev, nič, kar bi pritegnilo pogled. Malo poziramo za fotke in se zabavamo, nato pa že gremo proč.

Ob morju se vrnemo v mesto, na poti večerjamo v eni od grških tavern, se odločimo za grške jedi, naročim si tavas - nekakšno jagnje iz pečici s krompirjem in zelenjavo. Tudi drugi imajo ali jagnjetino ali ribe oz. kolobarje zelo velikih sredozemskih kalamarjev. Vse poplaknemo z dobrim domačim vinom.

Še dva prosta dneva na Cipru izkoristimo za izleti z najetimi avtomobili, to bom napisala še posebej post - si pogledamo južno obalo Cipra in Paphos ter prestolnico Nikosijo, ki je še vedno ločena z mejo na grški in turški del.

Zadnje jutro v Larnaki se zgodaj zbudim in tik pred odhodom na letališče še gremo do plaže počakati sončni vzhod. Te dni sonce vzhaja ob pol sedmih zjutraj. Zunaj je že svetlo, na plaži in ob njej pa je že kar precej ljudi - sprehajalcev, tekačev, nekaj se jih tudi kopa v morju, čeprav zjutraj je kar frišno.

Pogled s pomola na promenado, srednjeveško trdnjavo in mošejo za njo: