Tekaški vikend v Neaplju

 Zadnji vikend februarja se v Neaplju odvija polmaraton, štafeta ali v kosu. Neapelj nam je lahko in poceni dostopen, saj leti tja Ryanair iz Trsta. Gremo samo za vikend, v petek zjutraj letimo na jug, v nedeljo zvečer pa nazaj.

Se zaplete že na letališču, še vedno so omejitve, vezane na Covid, italijani pa so toliko bolj strogi. Ena od sopotnic ima samo rezultat testa (pa saj je čisto zdrava), kar za italijanske predpise tisti hip ni dovolj dobro - moraš imeti potrdilo, da si cepljen ali prebolel. Enostavno je ne spustijo v stavbo letališča in ne sme leteti. Ostane sama na letališču in si ureja prevoz nazaj domov. Grozno.

Ostali pridemo v Napoli, takoj se čuti že bolj toplo južno sonce, pred stavbo letališča so palme. In prometni kaos. Ravno nekaj prenavljajo ali preurejajo ceste. 

Na avtomatu poleg vhoda v letališče si kupimo karte za avtobus do centra, hotel imamo na trgu Garibaldi, tik ob glavni železniški postaji. Zaradi del na cesti postaja avtobusa je zamaknjena kakih 300 m naprej po cesti. Tam pa je že dolga kolona ljudi, med katerimi krožijo govorice, da avtobusa sploh ne bo, da je štrajk... Mimo hodijo in se vozijo taksisti s kombiji oz. nekakšen shuttle za v mesto in za ta istih 5 € na osebo ti ponujajo prevoz v mesto. "Ker avtobusi štrajkajo". Predvidevamo, da je to samo nek dogovor taksistov in šoferjev avtobusov. A seveda, nikomur se ne ljubi prav dolgo čakati, gremo za voznikom kombija, ki spravi nas 14 (!) oseb v kombi za 8 potnikov. Vsakomur poračuna. Nam je to, seveda, zabava in lokalna dogodivščina. Šofer nas izpusti iz kombija nekje za vogalom stavbe, saj na trg si ne upa, ker se boji policajev, poskuša na ta račun iztržiti kaj več - "saj sem riskiral vozniško, ko sem vas peljal vseh naenkrat v kombiju". Skratka, takoj dobimo vtis, kaj je Napoli.

Hotel imamo v eni od zgodovinskih stavb, sam zase hotel nič posebnega, ampak razgled s terase na strehi in iz sob pa nam prikaže mestni utrip, ki nas takoj navduši. 

Piazza Garibaldi:

Pogled s terase v stransko ulico:

Sobe so opremljene moderno in vsaka z edinstveno poslikavo. Zelo luštno, smo si kar fotografirali en drugemu sobe. Na koncu mi je ostala le slika naše sobe, flamingo ;)

Pogled iz sobe na mestne ulice:

Nastanjeni smo v centru, vendar ulice v bližini železniške postaje niso kaj prida zanimive ali lepe, moramo naprej, do bolj "pošminjkanega" dela mesta. Tu, ob železniški postaji, po ulicah zvečer se nočeš sam sprehajati... 

Ker je čas za kosilo, se najprej odpravimo do najboljše pizzerije v Neaplju - Antica Pizzeria da Michele. Pizzeria se nahaja kar na stičišču dveh ulic, vse skupaj ni nič posebnega, le gužva je pred vrati. Pizzeria je namreč N°1 na Tripadvisorju v Neaplju. Sistem je tak - če želiš noter v lokal, se usesti za mizo in naročiti kot v vsaki drugi restavraciji, zunaj vzameš številko, kakor v zdravstvenem domu in čakaš, približno uro (najbrž kdaj pa kdaj je to več, kdaj pa mogoče tudi manj), da si na vrsti. Velika večina samo naroči pri vratih pizzo in čez 10 minut jo že dobiš v kartonu. Lahko neseš pizzo proč ali, če imaš srečo, dobiš prosto eno od dveh visokih mizic pri vhodu v pizzerijo; lahko pa greš na pijačo v enega od lokalov v bližini pizzerije, ti pa zato pustijo tam, da ješ pizzo. To smo naredili mi. Tako na račun znane pizzerije delajo zraven še vsaj 3 bari.  

Glede naročila pizze nič ne komplicirajo - samo en in edini tip pizze, je Margarita, samo paradižnik in mozzarella pa listič bazilike. Pizza je že rezana na kose. Pribora tudi ni, niti ga pravzaprav ne rabiš, le čim več servetk, ješ z roko, oblizuješ prste, ker paradižnik teče vse do komolcev, testo je mehko in se moraš prav znajti, kako ga zrojati, da si vse skupaj ne streseš na kolena. Kaj naj rečem - pizza je božanska, je odlična, iz Neaplja pravzaprav se spominjam samo te pizze in skoraj nič drugega. Doma nikdar ne pojem cele pizze, tukaj pa je uspelo. Torej, če greste v Neapelj - morate na pizzo k Michele. Zgoraj na škatli je naslov. (Za biti 100% objektivna, dodam, da nikamor drugam na pizzo nismo šli, zato drugih ne morem presoditi, najbrž je tudi v redu ;))

Naša kompanija v sosednjem lokalu:

Siti se odpravimo na sprehod po mestu. Ena centralnih ulic v starem delu mesta in najbolj značilna je Via dei Tribunali. Ulica, in par vzporednih, je zelo živahna, prava ulica italijanskega mesta, stranske ulice pa so že veliko bolj tihe, mirne in ponoči tudi neprijetne. Obešeno perilo dodaja barvitosti. 

Stranske bolj prazne ulice. Spomnim se velike afere izpred nekaj let, ko se je Neapelj utapljal v kupih smeti, ker so imele neke težave glede odvoza in predelave odpadkov. Veliko je bilo debat po televizije. Zdaj je veliko bolje in center je pravzaprav dokaj čist. No, v stranskih ulicah, pa se najdejo kupi smeti...

Stavbe v starem delu so vsaj 3-4 nadstropji visoki, zato tudi na sončen dan je v centru bolj temno in sonce ne pride do tal. V senci pa je hladno, zato nam nič niso puhovke odveč.

Brez posebnega načrta krožimo po centru, zato mogoče kaj zgodovinsko pomembnega izpustimo. Gremo mimo vhoda v "Podzemni Neapelj" - Napoli Sotteranea, to je znana turistična atrakcija, pod mestom se skriva še pravo mesto, samo pod zemljo. A nas to tokrat ne zanima. Je pa kot zanimivost - nasproti vhoda v podzemno mesto je druga najboljša pizzeria v mestu. 

Bolj kot se oddaljujemo od železniške postaje, bolj urejeno je mesto. 

Najdemo celo katedralo in nekaj cerkva, nekaj si ogledamo, nekaj pa preskočimo in gremo raje na kavo, ker sta kelnarja čista cukerčka in po-italijansko flirtata z vsemi obiskovalkami v lokalu ;))

Trg, ki ga ne znam poimenovati, a smo nanj prišli vsakokrat, ko smo hodili po centru mesta, nekakšno stičišče glavnih ulic. 

Nakupovalni center, Galerija Umberto I, zelo podobna tisti v Milanu:

Trg Piazza del Plebescito, za njo je bazilika Reale Pontifica. Zelo lep trg.  

Od trga je kratek sprehod in smo že ob obali Tirenskega morja in pristanišču. V centru je težko priti prav do obale, vse je zagrajeno. S promenade se vidi Vezuv v ozadju. Jutri bo Vezuv že pobeljen s snegom. A tega še ne vemo.

Pogled na 1230 m visok vulkan, ki je pokopal Pompei. To bi bila odlična točka za obisk, če si v Neaplju, a tokrat ni v naših načrtih. Se samo klatimo po mestu. Za Vezuv in Pompei rabiš en cel dan. 

Pristanišče, eden redkih krajev, ko lahko prideš skoraj do vode, večinoma je vse zagrajeno in zaprto, še razgledov ni na morje.

Malo višje nad obalo je Castel dell'Ovo - Dvorec Jajca - srednjeveška trdnjava na otočku tik poleg obale, s katero se povezuje preko ozkega nasipa. Prav tu se je mesto rodilo še 600 let pred našim štetjem. Ime Dvorec Jajca trdnjava dolguje obliki, pa tudi legendi, da je bilo tu nekoč skrito čarobno jajce... 

V post-covid razmerah za obisk dvorca si se moral vnaprej najaviti, mi tega nismo storili, tako noter nismo prišli, mogoče pa je vredno, vsaj zaradi razgledov. Notri so pogosto umetniške razstave. 

Zato pa gremo na pijačo in sladice v sosednji lokal. 

Proti večeru se mesto spremeni, čeprav temne ulice niso nič kaj vabljive. Se držimo centralnih lepo razsvetljenih ulic. 

Pogled na trg Garibaldi zvečer - s terase našega hotela:

Naslednje jutro navsezgodaj se odpravimo po prevzem štartnih številk v športni park Mostra d'Oltremare. To je tik poleg stadiona Diega Maradone. Gremo z vlakom, sploh ni tako blizu, Napoli je res zelo veliko mesto, več kot milijonsko.

Pozdrav tekačem: 

Številke hitro prevzamemo, poleg je prireditveni prostor in nekaj stojnic s športnimi artikli, a vse nekako ni zabavno, mogoče ker je vreme sivo in je mrzlo, pa še zgodaj je. 

Dokler še ne dežuje, gremo do stadiona Maradone, njega tu častijo bolj kot katerega domačega junaka. 

Ravno, ko začne deževati, stopimo pod strehe tribun in se tam nekaj časa obiramo, upamo, da dež poneha. 

Od stadiona in do železniške postaje imamo kak kilometer poti. Se odpravimo tja v trenutku, ko se nam zazdi, da manj naliva. A čez par minut nas ujame takšen naliv, da ne vidiš ničesar. Leden dež in veter, mokri smo v trenutku, dežniki prav veliko ne pomagajo, ker so noge čisto premočene, kavbojke so za ožeti... Se skrijemo pod prvi nadstrešek, nekaj minut spet počakamo, a že čisto mokri. Ker ledeni dež ne poneha, si rečemo - "ni kaj, smo že itak mokri" in tečemo do železniške postaje, kolikor uspemo. 

Čisto mokri na vlaku se malo segrejejo, gremo direktno v hotel se sušiti. Ker smo leteli z Ryanairom samo za 2 dni, nihče nima prav veliko prtljage in več nas je takih, ki nimamo niti rezervnih kavbojk ali obutve. Sušimo mokra oblačila s feni, gretje tu ne dela oz. zelo slabo...

Dež ne poneha skoraj vse do večera, v sosednji trgovini s poceni robo si kupimo suho trenirko in poceni superge, da lahko gremo na večerjo. (Superge so čisto v redu! kdo bi si mislil... )

Popoldan počivamo, kar nenazadnje je v redu, zjutraj tečemo. Šele proti večeru dež poneha, zunaj se je občutno shladilo. Gremo na kratek sprehod v okolici.

Trg Garibaldi:

V daljavi za mestom je Vezuv, se vidi, da na gori je snežilo:

Jutro je jasno, sončno in mrzlo. Štafeta nimamo daleč do svoje postaje, mogoče 10 minut peš. Vzdušje je čudovito, povsod je glasba in navijači. 

Trasa teka gre skozi mesto - od parka Oltremare v center, se obrne malo pred trgom Garibaldi in nazaj, po glavnih prometnicah in ob morju. Trasa je lepo speljana, klancev skoraj da ni, samo na koncu skozi predor sicer mali vzpon postane občuten. 

Tečemo skozi nam že znan trg Plebescita (Le kako uspem fotografirati med tekom? Ker se ne sekiram za rezultat? ;):

In pa zelo lep predel mesta ob obali in plaži Mappatella:

In kmalu smo že v cilju:

Še zaključno fotkanje, tek je bil lahkoten, vreme se je naredilo lih pravšnje, vzdušje odlično.

Popoldan se vrnemo v hotel, se spakiramo in dokler še imamo nekaj ur časa do poleta nazaj, gremo spet v mesto. Se ne moremo upreti, da ne bi šli še enkrat na pizzo k Michele in malo po centru mesta:

Bil lušten konec tedna, Neapelj je živahno in posebno mesto. Ne morem pa reči, da je mesto lepo ali da se  mi je posebej vtisnilo v dušo. Najbrž smo bili prekratek čas za kaj takega. V okolici mesta pa je ogromno destinacij za dnevne izlete - od Vezuva, do Amalfijske obale in otokov Ischia in Capri. Morda naslednjič.