Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Z avtodomom po Slovaški: Pribylina & jezero Liptovska Mara

Ob vznožju Visokih Tatr 50 let nazaj so gradili veliki jez, nastalo je umetno jezero Liptovska Mara, iz poplavljenih vasi pa so prenesli nekaj stavb na novo lokacijo v Pribylino, kjer so uredili zanimiv muzej na prostem. To je tudi naš naslednji cilj na poti po Slovaški.

Z višine 1350 m v Visokih Tatrah, kjer smo obiskali gorsko jezero Štrbske Pleso, se postopoma spuščamo do višine 500-600 metrov nadmorske gladine. Cesta se vije ob vznožju gor, na levi imamo čudovito prostrano dolino, pred nami pa so vedno nižje gore. V poti nas ujame rahel dež, na srečo kratek. Veseli smo, da črn oblak, ki smo ga videli v gorah, je zdržal vsaj toliko, da smo odpotovali in nas ni zalilo. Napovedan je bil čisto deževen dan.

Pogled v dolino:

Pribylina

Oblačno, + 20 °C

LIPTOVSKE DEDINY

Muzej na prostem Liptovske Dediny se nahaja kar ob regionalni cesti v bližini naselja Pribylina, ob manjšem potoku sredi gozdov. Izven muzeja vidim zapuščeno hišo. Ob vhodu pa so trgovinice z lokalnimi izdelki (spet so siri, salame, pancete, veliko je dimljenega, pa tudi med in marmelade) in s spominki. Poleg je zelo veliko brezplačno parkirišče.

V kraju Liptovska Mara so leta 1975 naredili ogromen jez, nastalo je zelo veliko (in lepo) jezero. Jezero je poplavilo veliko pokrajino in s tem mnoge vasi na tem področju. Zato so se že prej organizirali in nekatere najbolj značilni objekti prenesli v muzej na prostem – Liptovske Dediny. Nastal je krasen muzej na prostem. Za vstop zaračunavajo simbolno vstopnino.

To je najmlajši in najbolj obiskan muzej na prostem na Slovaškem. Muzej je odprt že skoraj 30 let in ponazarja manjše mestece, značilno za Liptovsko regijo v preteklosti.

Nekaj hiš, grofovska vila, gotska cerkev iz 13. stoletja, vse je bilo pazljivo in marljivo prestavljeno na novo lokacijo. V hišah so uprizorili značilna bivališča različnih obrtnikov, celo šola, uporabljena je originalna oprema, stara tudi 100 let in več.

Ulica nekdanjega naselja:

Večina objektov je lesenih, sta pa dve stavbi kamniti – Gotska renesančna graščina iz naselja Parižovci. Druga kamnita stavba je zgodnjegotska cerkev Device Marije iz Liptovske Mare.

Po grajski hiši vodijo ogledi, saj ohranjena in razstavljena tudi notranjost.

Tudi ostale stavbe so odklenjene, lahko se sprehajaš sam, lahko pa z organiziranim ogledom. Kraj je očarljiv in z veseljem si ogledujemo zunanje podobe in notranjo opremo.

V lesenih hišicah (luštkanih! :)) v vsaki je predstavljena svoja obrt in življenje ljudi... Zelo preprosto življenje, v glavnem...

Cerkev Device Marije iz Liptovske Mare:

Notranjost cerkvi je zelo preprosta, le na par mestih so uspeli ohraniti ostanki fresk.

V muzeju skozi leto prirejajo več različnih programov, od vikenda z ovcami do šole babičine kuhe, obeležijo praznike, prikaz obrti, folklorne predstave in degustacije.

Lesena stavba šole. V isti stavbi je tudi soba za učitelja.

Krasen kraj. Prava pravcata vas, deluje, da takšno je bilo življenje kakih 100 let nazaj, na vaseh tudi pozneje.

Hišice:

Višje v parku je tudi muzej povezan z železnico, podobno kot v Čierny Balogu, tudi tu so les prevažali z namensko železnico. Lokomotive in vse kar spada zraven so zbrali v posebnem delu muzeja posvečenem Považski Gozdni železnici.

Za obisk Pribyline po mojem je lih prav 2 uri.

Od muzeja na prostem imamo še približno pol urice vožnje, 25 km, do kampa Mara ob jezeru Liptovska Mara.

Spotoma opazimo "Heliport" :)

Liptovska Mara

Kamp leži ob obali zelo velikega lepega jezera. Kamp je lep, parceliran, ampak sanitarije nas kar razočarajo – kot da so iz 70-h let, vse je tako zastarelo, tople vode sploh ni, tuš je z zaveso, namesto tuš-ročke je samo cev na steni… Porazno. Res da za njih to ni več sezona, ampak niti v sezoni ne more biti lepše, mogoče le bolje počiščeno.

Jezero pa je super, tudi voda v jezeru je še dokaj topla, bi se dalo tudi kopati, v sezoni imajo tudi vodne športe.

Vikendi (ali kar hiše...) ob jezeru tudi v obliki ladij. Prav lepo je:

Grem na sprehod ob jezeru, delu jezera, sicer jezero je zares ogromno. To je tisto jezero, ki je zatopilo vasi in naselja, od koder so nekaj hiš prenesli v muzej na prostem v Pribyline.

Ob obali jezera je polno velikih okroglih kamnov, po katerim je kar težko hoditi, na nekem delu pa je prijetna plažica in samo fina mivka.

Celotne obale jezera, seveda, nisem prehodila, je veliko približno 8 x 3 km, sem pa naredila en krak, do enega rokava, polnega ribičev…

Ob jezeru gradijo lesene koče, vsaka je ograjena, seveda, vse v zasebni lasti. Kljub ograjam, pot ob jezeru je dostopna vsem, najbrž tudi pri njih velja tako kot pri nas, da je obala vsem dostopna.

Ob jezeru me ujame sončni zahod. Prav lepo je...

Za kampom in za naseljem je grič visok kakih 600 m, od koder se odpira lep panoramski pogled na jezero, tja sta šla sopotnika. Zelo prijeten kraj, samo da še infrastrukturo uredijo.