Zemljevid 2020


visited 43 states (19.1%)
Buy Douwe's Machine Learning Book

nedelja, 08. november 2020

Na Triglav iz Rudnega Polja

Vsako poletje se s sodelavci odpravimo na dvodnevni pohod v hribe. Skoraj vedno je to Triglav :). Ker je vedno kdo, ki bi šel prvič, ker tisti, ki smo že bili, se z veseljem vračamo. Letos smo se odločili za pot na Triglav iz Rudnega Polja preko Kredarice.

Težko uskladimo službene obveznosti in lepo vreme. Dokaj stabilno vreme nekje sredi avgusta nas končno opogumi, da se odpravimo na pohod. Vremenska napoved sicer ne obljublja ravno "šajbe", a neko možnost dežja napoveduje šele drugi dan popoldan, do takrat pa računamo biti že nazaj. 
Pohod je dvodnevni, tako imamo dovolj časa za hojo brez naglice, za postanki v kočah, za klepet in občudovanje razgledov. Nenazadnje vožnja z Obale do izhodišča ni prav bližnja. Skoraj teden dni vnaprej rezerviram prenočišče na Kredarici, letos so pravila bolj stroga, v koči si dobil svojo sobico, brez mešanja z drugimi ljudmi. Kar nam je tudi prav :)
Dokler se zjutraj zbiramo in vozimo, na Bledu smo okrog pol devetih zjutraj, takoj se vozimo v smeri Rudnega Polja, kjer je res veliko parkirišče. Na parkirišču srečamo znanke iz Obalnega tekaškega društva. Tudi one se odpravljajo na Triglav. 
Si želimo prišparati kilometer hoje po makadamski cesti od parkirišča do izhodišča, zato se zapeljemo kar z avtom še naprej od smučišča. Pri izhodišču je možno parkirati ob cesti na več mestih, a tako pozno je skoraj vse zasedeno. Parkiram se na enem ovinku in se po malem ves pohod sekiram, če sem dobro pustila avto, a je bilo vse v redu...
Pot na Triglav (in še en kup okoliških vrhov) se začne takoj s strmim vzponom skozi gozd. In traja vsaj pol ure ali celo več, da prečimo pobočja gore Plesišče nekoliko višje nad planino Konjščica. Postopoma se odpre pogled nazaj, na planino. Naznanim vsem našim, da nazaj grede se obvezno spustimo na planino in gremo tam na štruklje. Spomin na štruklje na planini Konjščica je živ v meni že dve leti... Božanski so bili...
Imamo spremenljivo oblačno vreme in čeprav zaradi tega slike niso tako "bleščeče", hoditi v takem vremenu je veliko lažje, saj ti sonce ne tolče v glavo...
Ob poti je ogromno rožic, mi smo še polni moči. Strašno rada imam te naši skupni pohodi v hribe, ko pride na vrsto klepet ob poti, pogovori o vsemu, za kar v službi nimaš časa, tudi štosi in celo petje... Letos je toliko bolj posebno, ker dva kmalu zapuščata podjetje... Se že sedaj zmenimo, da s pohodi pa bomo nadaljevali, tudi če bo vsak v svoji firmi...
Vzpon proti odcepu na Studorski preval. 
Tu se razcepi pot na Srenjski preval, od tam pa se lahko gre na Viševnik. Na Viševniku še nisem bila in enkrat obvezno moram tja, mogoče kar po tej poti. Naša pot pa se strmeje vzpenja na Studorski preval. Ko smo šli tukaj prvič, mi je ostalo v spominu, da je vzpon dolg in strm. Letos pa ga je bilo kar hitro konec. Pozna se, da je sušno poletje, potoček ob poti je skoraj povsem presahnil... 
Še pogled nazaj in na nasprotni Srenjski preval.
Za Studorskim prevalom se ob poti že najdejo planike in teh sem zmeraj vesela...
Dolga prečna pot se vije okrog Tosca po njegovih pobočjih skoraj vse do Vodnikovega doma. Jaz imam zelo rada ta del poti, ker je razgleden, ker nima strmih vzponov, ker je prava alpska idila... 



Malo pred Vodnikovem domom se odprejo pogledi na Triglav, ki je enkrat ovit v oblak, čez nekaj minut pa se spet lepo vidi vrh... Že kar razmišljamo, če ne bi bilo bolje, da gremo na vrh takoj danes zvečer. Kaj če bo zjutraj še bolj oblačno ali celo dež? Običajno smo šli prvi dan le do koče, kjer se spočiješ in prespiš in zjutraj polni sil smo šli na vrh in potem počasi nazaj, domov... 
Pogled na Vodnikov dom pod Vernarjem:


Do Vodnikovega doma potrebujemo približno 3 h poti. Pri domu naredimo dolgo pavzo, kosilo kavica, užitek na soncu... Skoraj se nam ne ljubi naprej...
Pot za Vodnikovem domom ima že več vzponov, se pojavijo tudi prve zajle... Tudi planik je več :) 
Čudovita pot proti Triglavu:


Na Konjskem sedlu smo že na 2000 metrih. Tu se pot razcepi na tisto, ki gre na Planiko in tisto na Kredarico. Na Planiki smo bili, ko smo šli na Triglav prvič, in, če primerjam s Kredarico, imam veliko raje Kredarico - in zaradi koče in zaradi vzpona na vrh... Tako spet gremo za Kredarico.  

Ravno nekje na sedlu začnemo z neko živo debato. Tisti, ki gre prvi, še nekako spremlja pot, ostali gremo "na slepo" za njim. Dokler se nam ne zazdi, da le zakaj nikakor se ta pot ne vzpenja proti Kredarici, ni klinov, smo pa prišli v pas rušja, ki se ga nihče od nas ne spomni izpred dveh let... Začnemo študirati, ugotovimo, da smo falili pot. Na sedlu namesto iti po zgornji poti na Kredarico, smo šli po spodnji za Staničev dom. Razcep je takoj za Konjskim sedlom, na skalci ob poti je tudi lepo napisano kam se gre, a v debati smo spregledali. Ni druge, mičkeno se vrnemo nazaj, nato pa čez hrib po brezpotju zlezemo gor na zgornjo stezo - tisto za Kredarico. Pomislimo - še dobro, da smo tu že hodili, da nismo ušli zelo daleč... 
Pogled nazaj proti dolini Krma, ki se skriva pot tistimi ostenji:
Nekje čez to pobočje smo usekali kar navzgor, da smo prišli na pravo pot:
Kmalu sledi potrdilo, da smo le na pravi poti, pot po klinih vodi na Kredarico:
Še en razcep za dolino Krma:
Tu že nas začnejo po malem skrbeti vedno bolj temni in polni vode oblake... Debat je konec, ta del je res naporen. Vzpon je strm, gremo vsak v svojem tempu, kolikor hitro kdo zmore. Se odločimo, da pridemo do koče in tam razmislimo, ali bi šli na vrh še danes ali jutri... Obe varianti sta sumljivi, vreme se res hitro spreminja. Za jutri predvidevamo, da bi sicer najbrž uspeli na vrh, ampak s tem bi se toliko bolj pozno vračali nazaj v dolino in bi gotovo ujeli dež na poti.
Tu ob poti srečam čredico kozorogov (no, vsaj mislim, da so kozorogi...). Ljudi se skoraj ne bojijo, z Manuelo jih lovimo v objektiv in plezamo za njimi po skalah kar en čas. Deluje, kot da nama pozirajo in se z nami igrajo, zato težko jih zapustimo. Presenetimo se, kam smo vse splezali za kozorogi :)


Ravno tu nekje začne rositi, a na srečo kapljic je le toliko, da si povlečemo ven prevleke za nahrbtnike, pa dežja je že konec. Še sreča...
Ko pridemo na Kredarico, je ta skoraj v celoti ovita v oblak. Do tu smo potrebovali 6 ur (z enourno pavzo pri Vodnikovem domu) in za nas je to kar dobra hitrost. Običajno se veliko več obiramo....
Prijavimo se, cena nočitve s planinsko izkaznico je skoraj 25 €. Čeprav nihče od nas še ni izkoristil bona, niti tu ga ne unovčimo. Se nam zdi neprimerno, da bi sredi hribov izpolnjevali papirje in povzročali toliko dela... To delamo v službi in si mislimo, toliko pa le premoremo, da plačamo kočo... No, na koncu leta, le malo kdo od nas je izkoristil bone... Smo se pa "našli" z receptorjem na Kredarici, ki se mu je mešalo od tistih, ki so na 2500 m želeli plačati z boni... 
Se namestimo v naši sobi (sobe na Kredarici so izredno majhne, vsaj mi smo vedno dobili takšne, eden lahko stoji v sobi, vsi ostali morajo biti ali na posteljah, ali zunaj. Še za nahrbtnike skoraj ni dovolj mesta.) 
V času prijave se zato odpočijemo, malo pogledamo vreme za jutri in se odločimo, da gremo kar na vrh. Dež je ponehal, oblaki res da so, ampak se odpirajo in zapirajo, neviht ni napovedano, vse skupaj ne deluje nevarno. 
Tako ob 4h popoldan štartamo za vrh Slovenije s Kredarice. Računamo, da 3 h gor in dol dovolj tudi s tem, da imamo precej časa za uživati na vrhu. Si pa rečemo, da ob 19h moramo biti nazaj, saj takrat se skrije sonce, pa tudi kuhinja v koči dela samo do 20h. 
Nad dolino Vrata je temen oblak, a nekako ne deluje nevaren, le ustvarja zanimivo kuliso.
Nadenemo opremo in se odpravimo gor. Najprej z veseljem in navdušenjem, kaj kmalu pa se že pozna, da smo na poti ves dan in da smo že vseeno pošteno utrujeni. 
Minutka počitka na skali ob vzponu. Ugotavljamo, da je res bolje iti na vrh zjutraj, ko si spočit. Veliko lažje je. 
Nadaljujemo vzpon. Veliki plus popoldanskega vzpona (mogoče vpliva tudi malo čudno vreme in nasploh manj obiska v gorah) je ta, da smo skoraj sami na gori. Le redki se še spuščajo dol in samo eden nas je prihitel za gor. Nobene gneče in vrste. 
Ker smo praktično sami na vzponu, se veliko ustavljamo in se razgledujemo, se tudi spotoma fotografiramo in se veselimo, da smo spet tukaj. Manuela, ki je prvič na Triglavu, ne more nehati peti in vriskati, njeno veselo jodlanje pohvalijo celo planinci, ki se spuščajo z vrha. 

Pogled nazaj na Kredarico:

Kljub temu, da na slikah deluje precej oblačno in temačno, bilo je kar veliko sonca. Bilo je zanimivo, saj se oblak držal na eno stran od grebena,  doma Planika sploh nismo videli, bili so čisto v megli. Na strani od Kredarici, pa je bilo skoraj vedno sonce, zato pa so prišli bolj do izraza oblaki v daljavi za njo...

Pot po grebenu je tako bila pot na meji med soncem in oblaki:
Pogled nazaj na greben:
V dolini Vrata je že senca. Okrog 18h se sonce skrije za hribe, če si v koči; če pa si na vrhu, zahajajoče sonce naj bi se videlo še veliko bolj dolgo. In silno smo upali, da ga bomo videli. A ravno v smeri zahoda je vse ovito v oblake in nismo doživeli zahoda na Triglavu.
Zato pa smo bili priča čudoviti igri skrivanja gore in oblakov:
Dokler smo se zbrali na vrhu, gospod, ki nas je prehitel, se je že tudi vrnil nazaj. Tako se znajdemo na vrhu povsem sami! Noro, kaj takega se nam še ni zgodilo! Vedno je bila okoli nas množica planincev... Se veselimo, se slikamo, si vzamemo nekaj časa za občudovanje panorame in skoraj meditacijo. Čudovito je!
Pogled nazaj na greben, prihajajo še ostali:
Končno ekipa v celoti, a tokrat ni bilo nikogar, ki bi nas slikal vseh skupaj... Saj smo se poslikali, tudi vseh 6, a ta slika mi je lepša :)
Si vzamemo čas na vrhu. Čez čas vidimo še nekoga na grebenu, ki prihaja na vrh. Rečemo si, no pa pojdimo dol, pustimo še njih, da imajo vrh samo zase... Nenazadnje, moramo uspeti na večerjo ;))

Na sestopu greben je že skoraj brez oblakov, v nekem trenutku smo celo videli Planiko.
Ves čas se oziramo nazaj, če bo pokukalo ven zahajajoče sonce, se čuti, da ga zakriva le "kotiček" oblaka:
Pogled proti Kredarici:
Sestop:

Na sestopu čisto ob poti po skoraj navpičnih skalah nam sledi čredica mladih kozorogov. Danes je dan, ko se z njimi srečujemo. Prelepa bitja in ti je toliko bolj dragoceno, ko jih srečaš v naravi. A na taki strmini je skoraj nevarno, če bi kdo od njih sprožil kak kamen ali ti zaprl pot... Se jim zdimo zanimivi, vedno bolj se približujejo. Gremo dalje, preden pridejo "se objemati" :)
Zaradi oblakov in že večerne svetlobe so gore okrog skoraj čarobne... Uživam v fotografiranju, čeprav mi je žal (kot ponavadi), da na tak pohod ne vzamem težek DSLR-fotoaparat, ko se da narediti veliko lepše slike... A teža prevaga ...

Ko se spustimo h Kredarici, lih še zadnji sončni žarek se prebije skozi oblak in osvetli kočo. Čarobno.

Nazaj v koči smo nekaj čez sedmo uro zvečer. Dokler se na hitro umijemo, preobujemo in preoblečemo, komaj ujamemo še zadnjo možnost za večerjo. Slobodanka, ki se je dlje urejala, prišla v restavracijo deset do osmih, rekli so ji, da naročila za hrano sprejemajo le do 19.45. Po celem dnevu hoje je bilo res pomembno, da poješ kaj toplega. So se je "usmilili" in dali, kar je ostalo v loncih - menda je bila še jota... Sladice pa smo si delili, kdor je kaj uspel naročiti...
Po celem dnevu komaj imam še moči za stopiti ven po večerji in slikati oranžno nebo za gorami. Temni se ravno ob osmih.

Utrujeni in skoraj izčrpani od celega dneva, spat gremo zelo zgodaj. Ker smo spet v hribih 10. avgusta, enako kot lani se zmenimo, da če se kdo zbudi sredi noči, naj zbudi še ostale, da gremo ven gledati utrinke. Ko okrog treh dvignem glavo in pogledam skozi okno, vidim zunaj le meglice in oblak, mirne duše zaspim dalje.
Manuela pa je bila tako navdušena nad tem, da je osvojila Triglav, tudi pot gor je čudovita, da se je odločila, da gresta s Slavenom zgodaj zjutraj še enkrat. Zmenjeni smo, da okrog 8h zjutraj se vračamo v dolino, da bi uspeli pred nevihto, zato onadva res vstaneta ob 5h, ko se komaj začne daniti in gresta gor.
Jaz vstanem ob 6h in vidim, da je vrh povsem čist. Skoraj mi je žal, da nisem šla z njima, a čutim utrujenost še od včeraj. Po celem napornem dnevu sploh se še nisem dovolj spočila in regenerirala.
Počasi se spakiramo in si privoščimo dober zajtrk, prideta tudi Slaven in Manuela. Vsaka čas, osvojila sta Triglav dvakrat v dveh dneh, celo v 12 urah. A moramo še nazaj.
V spomin na leto 2020 se slikamo pred Kredarico v maskah :) In res, smo jih morali imeti notri v koči. Na srečo, še niso bile obvezni za zunaj...
Kar se da hitro se odpravimo dol. Pot je enaka kot za gor. Sestop do  Konjskega sedla gre hitro in brez težav.
Za sedlom pa se naša ekipa razvleče. Nekateri kar zgubljamo moč in energijo. Do Vodnikovega doma se komaj privlečem. Si mislim, saj sploh ne morem več hoditi, noge se kar zapletajo, vsa sem skoraj omotična. Se je vrnila utrujenost od včeraj. Ugotavljam, da mi je veliko lažje, če prvi dan je lažji, tako zvečer in čez noč imam dovolj časa za počitek in regeneracijo, zato drugi dan je lahko bolj naporen. Doma pa se potem spočijem vse za nazaj... 
Pri Vodnikovem domu se samo uležem na klopci in poskušam priti k sebi, zbrati moči na naprej... Tudi Manueli popušča energija, tudi njej zmanjkuje moči... Pomislim - kaj če bi tudi jaz šla na vrh še danes... Saj sploh se ne bi privlekla do dol... 
15 minut poležavanja na klopci očitno pomaga, se zberem in grem dalje. Energetska ploščica gre tudi v promet... Nekje na sredini poti do Studorskega prevala se zavedam, da mi je mičkeno bolje in da mi ni več taka muka hoditi. Mogoče res je zalegla ploščica, ali to, da zdaj smo štirje, ki se bodrimo in si dajemo korajžo. 
Slobodanka in Slaven pa sta začuda še polna moči in gresta naprej, kar precej pred nami. Kot je dogovorjeno, sta zavila tudi na planino Konjščica, saj smo bili že včeraj zmenjeni za štruklje. A mi štirje "v ozadju" se lih menimo, da mogoče niti ne bi hodili dol do planine, ker potem moraš nazaj gor na pot za Rudno Polje. Kdo bo še vse to zmogel? Poskušamo poklicati prva dva, a signal je slab. In ko se uspemo slišati, ugotovimo, da sta onadva že na planini. Planina pa je zaprta, nikjer nikogar, nobenih štrukljev. In si mi kar oddahnemo - gremo direktno do avta... 
Ob enih smo že pri avtu. Natančno 10 metrov, preden smo prišli do avta, prične deževati... Ne moremo verjeti, da imamo tako srečo, da smo uspeli do avta... Ne glede na dež, se domenimo, da se vseeno ustavimo na Bledu in se vržemo v jezero, da malo pridemo k sebi po dvodnevnem pohodu. 
Dokler se spustimo z Rudnega Polja na Bled, dež poneha, oz. na Bledu ga sploh ni bilo, deževalo je le v hribih... 
Kako dobro je sedlo kopanje v jezeru!!!

Cifre:
Izhodišče: Rudno Polje, 1357 m
Cilj: Triglav, 2864 m
Višinska razlika na oti: 1900 m
Prehojena razdalja: 26,5 km
Čas na poti: 6,5 h do Kredarici, 3,5 h vzpon na Triglav in sestop,  4,5 h sestop Kredarica - Rudno Polje. 

4 komentarji:

  1. tamara, pozdravljena,
    s planine Konjščica do Rudnega polja ni treba najprej spet v hrib na t.i.''avtocesto'', pač pa ves čas navzdol ob vodi in potem po utrjeni skoraj vodoravni makadamski poti do Rudnega polja. Primerno tudi za zimo, ko je veliko snega.
    http://www.hribi.net/izlet/konec_ceste_na_pokljuki_planina_konjscica_/1/137/116

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Ja, res je, naša dva, ki sta šla naprej, sta tako prišla vse do Rudnega Polja. A vnaprej tega nisem vedela... :) Pa še daljše je, se mi zdi... No, bo za prehoditi...
      Hvala, ker bereš!! :)

      Izbriši
  2. Hvala tebi, ker tako lepo in izčrpno pišeš, berem te že leta in z velikim užitkom!

    OdgovoriIzbriši