Sončno in vetrovno, +22°C
Dan v morju se mi je zdel najbolj brezvezen dan na križarjenju,
izgubljen in »ukraden« ogledom in potovanju. V resnici se je izkazalo, da ta
dan komaj čakamo, ker je zares edini, ko se lahko lenari in zabava na ladji,
brez občutka da kaj »zamujaš« na kopnem.
Današnji dan je namenjen dolgi plovbi iz Dohe v Muscat, Oman. Ta
plovba je dolga 490 navtičnih milj in še zdaj ne vem, koliko je to v km. Freddy
ima aplikacijo, ki pokaže našo hitrost – povprečno 16-18 vozlov na uro. Deluje
hitro, če pogledamo v vodo, ki jo puščamo za seboj.
Plujemo tudi skozi precej ozek preliv med Omanom in Iranom. To je
prav poseben kraj, saj tu čez gre 20% svetovne nafte, zato promet je strogo
reguliran s strani obeh držav. Res je, tankerje vidimo ves čas v vidnem polju.
Dopoldan lenariva ob bazenu, zaradi vetra sploh ne mika se
namakati v vodi, le uživamo na soncu. Popoldan greva pogledati Masterchef,
simbolno tekmovanje, bilo je zabavno, sodelujoči pa so dobili simpatična darila
od MSC, je vredno že samo zaradi tega. Pozneje je bil še Masterchef za otroke. Zvečer
je karaoke. Vmes neke igre in ples z animacijo. Ves čas imaš kaj početi. Na
ladji je tudi veliko razprodaj – prestižne torbice, očala, nakit, vsak dan po
radio in v dnevniku obveščajo, kaj se danes prodaja. En dan so bile Ferrari ure 3 za 50 €. Skoraj bi se »ujeli«. J
Na zgornji palubi ladje imamo celo mini golf.
Samo ta dan nama je uspelo priti na nos ladje, da naredimo "Titanic" fotko. Se izkaže, da na terasi spredaj med plovbo zelo piha, sploh ne moreš tu dolgo biti. To, da smo zadaj se izkaže za veliko prednost, zadaj se lahko kar sončiva ali vsaj se razgledujeva v zavetrju. Pa še restavracija je blizu :)
Posebnosti
življenja na ladji:
- Voda v kopalnici je malo »čudna«, mogoče
razsoljena. Nikakor si ne morem dobro umiti lasje, ves čas so kot žica, nikakor
nočejo biti mehke…
- V sprednjem delu ladje se sploh ne čuti
vibracij motorja, zadaj pa… Začuda pri spanju me to sploh ni motilo, a jaz imam
res rahel spanec…
- Hodnik iz enega konca ladje do drugega je dolg
280 metrov. Zelo dolgo je za hoditi, sploh če greš na drugo stran ladje ali si
samo kaj pozabil v kabini. Je že fajn, da je kabina v bližini liftov za
restavracijo.
- Kabina, čeprav z oknom, nima dotoka svežega
zraka, okno se ne odpira. Si pomagaš s klimo. MI smo imeli takoj ob kabini
izhod na teraso krme, tako smo kdaj pa kdaj odprli vsa vrata in zajeli sveži
morski zrak tudi v kabino.
- Vsak večer v sobo dobiš dnevni ladijski časopis z napovedjo dogodkov za naslednji dan, vremensko napovedjo in časov postanka v pristanišču jutri. To je nekaj, kar moraš pogledati.
Neskončen hodnik:
MasterChef show:
KidsChef:
Na barki je povsem mešana struktura gostov. Večinoma se govori
angleško, osebje zna več jezikov, vsak nekaj svojega. Italijani so prisiljeni v
nekaterih trenutkih govoriti angleško, čeprav ne znajo najbolje.
Za tiste, ki
znajo italijansko:
eni italijanski družini, ki si je vsako jutro pripravljala
ogromne zaloge sendvičev in sadja za ves dan v mestu, je natakar nekaj povedal v angleščini, neko opozorilo, ne vem, če je bilo v vezi odnašanja hrane.
Italijani nekaj odgovarjajo nazaj v smislu »nismo šli za tem«: »non ho realizzato«. Kelnar, filipinec,
lih italijanščine ne zna, jim dela, da jih ne razume, italijanska mati pa blesti
s svojo angleščino: »I didn't realize«.
Freddy se ni mogel zadržati, se je začel smejati na glas, jaz sem bila bolj
uvidevna, ampak tisti »I didn't realize«
sva uporabljala celotno križarjenje in vsakokrat ob tem se krohotala…
Nasploh življenje na barki v veliki meri se vrti okoli hrane. Ves
čas imaš občutek, da je cajt, da kaj poješ, vse je okusno in mamljivo. Na
zajtrk moraš iti, ne? Prav kmalu je že servirano za kosilo (še dobro, da sva
vsak dan šla v mesto in tako izpustila kosilo…). Ves popoldan je na palubi pri
bazenu dela pizzerija (in na italijanski barki je res odlična pizza, ne moreš
mimo…) in fast food s hamburgerji, hot dogi in krompirčkom. Vedno je na
razpolago nekaj sadja, čaj, kava. Okrog štirih popoldan v glavni restavraciji je
t.i. »tea time« - čaj, kava in veliko peciva, od piškotov in keksov do krofov
in tortic. Jaz sem našla eni odlični piškoti, poleg je bila omaka iz malin,
božanska… Lahko bi živela samo od tega, kako je bilo dobro. Še dobro, da sva odkrila, da ta
»tea time« obstaja šele zadnjih nekaj dni križarjenja…. Potem
je že večerja – svečana v glavni restvraciji ali samopostrežna v
bife-restavraciji. Vsekakor lahko prideš v bife še po glavni večerji. Potem je
še polnočni bife, a tega nisva šla pogledat niti iz firbca… Hrana je ves čas… Na
ladji imajo še suši restavracijo, kamor so ves čas vabili potnike, se pa mi
zdi, da je restavracija predvsem samevala…
Bife s prigrizki ob bazenu:
V »lepi« restavraciji La Bussola je bil naš natakar indonezijec,
prvi dan se nam je predstavil – Sukirno, Fnu Sukirno. Ne vem kako, ampak sva si
njegovo ime zapomnila in naslednji dan ga pozdravila z imenom. O, kako je bil
začuden… Pri sebi sva se smejala – Sukirno ali Sigurno? Fnuuuu…. Njegov kolega,
ki je stregel sosednje mize je bil en tak zanimiv črnec, dva večera sva tuhtala,
komu je podoben, Mohamedu Ali ali Hulku…. Ko sva ga slišala govoriti z enim
takim glasom, kot iz podzemlja, se je Freddy v trenutku spomnil – čisti Shrek
je! Res mu je podoben v nulo. Samo sram nas je bilo, da bi ga slikala… Je kar
strašljiv za videti in sem bila kar vesela, da ne streže pri naši mizi.
Še večerni show v gledališču. Vsak večer imajo 2 termina, prej in pozneje. Traja okrog 40 minut, več kot dovolj - nekaj pesmi in plesa, kak čarovniški trik in akrobatski nastop, vedno odlični kostimi. Lepo je, lih za se ustaviti po večerji.
Zdi se, da na dan v morju nisva počela nič posebnega, a minil je tako hitro...
Jutri nas že čaka nova država - Oman.
Naslednji post - Muscat in mošeja sultana Qaboosa.
Ni komentarjev:
Objavite komentar