Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Maroko z avtom: dan v Fesu

Sončno, nato dež, +16 °C

Jutro v Fesu. Skozi majhno okno hotelske sobe ne morem dobro razumeti, kdaj je že dan in kakšno vreme je zunaj. Še vedno se lovimo s časovnimi pasovi in nismo čisto ziher, če imamo uro ali dve razlike z evropskim časom...

V hotelu je še vedno polno prigod. Sosednjo sobo v hotelu je zalivalo kar iz svetilke na stropu – ker se je zgoraj nekdo tuširal. Pri nama je vse OK in sva se končno dobro naspala. Celo sem preslišala poziv k molitvi ob 5h zjutraj.

Za zajtrk imamo palačinko in zelo sladko marmelado, kavo in kos kruha. Moramo se navaditi, da za zajtrk tukaj ni bogatih bifejev. Oz. mi ne bivamo v takih hotelih. In, roko na srce, mi je to prav všeč. Po-maroško, pač.

Pogled skozi rešetke iz hotelske sobe ter naša lepa zajtrkovalnica v modrih barvah:

Zato pa hotelska terasa je res krasna in razgled je skoraj na celotno mesto:

Fes-medina:

Za obzidjem je že pokopališče. Drugačno, kot po Evropi.

Vpogled na sosednjo teraso:

Hotel je takoj ob vhodu v medino, ob Modrih vratih, pravzaprav je zelo korekten hotel in zato si "zasluži", da tu razkrijem ime hotela - na sliki :)

Danes gremo peš po medini Fesa, spremlja nas lokalni vodnik, saj medina v Fesu je tako velika in tako polna labirintov in slepih ulic, da se mimo grede tam izgubiš…Stara medina Fesa velja za največjo peš cono na svetu, živi tam okrog 300 tisoč ljudi. Sicer pa v samem Fesu je skoraj 1 mio prebivalcev.

Fes El Bali, medina Fesa velja tudi za najbolj zapleteno medino, natančnega zemljevida medine še dandanes ni. Sestavljena je iz 40 predelov, ki med seboj so povezana skozi vrata. Vrata teh predelov so nekoč čez noč zaklepali, v sedanjih časih pa samo v noči iz petka na soboto. Vsak predel ima svojo obrtniško »specializacijo«, tako znane barvilnice usnja so v predelu Tanneurs.

Modra vrata – glavni vhod v stari center, v medino Fesa. Na eni strani so modre barve, v barvi Fesa, na notranji strani pa so zelena – v barvi islama.

Obiščemo medreso Bouanania – versko šolo. Ni mogoče, da bi imela sliko stavbe zunaj, saj zunaj se vidijo samo zidove hiš, vse se skriva noter.

Notri pa je zelo lepa. Za gradnjo so uporabili marmor iz Carrare iz Italije in zelo cenjen in drag les – cedrovino. Še vedno stavba ima originalen cedrov les iz 14. stoletja, je skoraj neuničljiv, niti miši ga ne pogrizejo. Nekoč pobočja Atlasa so bila zelo gosto poraščena s cedri, sedaj cedrov gozd se je čisto skrčil in še zadnje območje, za katero lahko rečeš, da je to cedrov gozd, je prav zaščitenoin se tem dreves ne sme sekati.

Dvorišče medrese:

Na zidu medrese slikam napis – Sultan Abi Inan – naš maroški vodnik vztraja, da zapišem, potem, ko me je videl, da sem napis slikala. Ima prav, sicer vse pozabim. Tako zdaj ne morem z gotovostjo povedat, kateri od teh napisov je ime sultana... ;)

Zavite ulice polne prodajaln se spremenijo v prazne in ozke ulice med visokimi zidovi. Za malimi in neopaznimi vrati se skrivajo čudovite palače in bogate restavracije. Neverjetno, za stavbe velja enako kot za muslimanska oblačila – navzven se pokaže samo nevpadljiv »ovitek«, vse kar je lepega, je skrito očem.

Najprej ulice medine delujejo kakor ena velika tržnica, čez celo mesto:

Na stojnicah mrgoli raznih izdelkov, mnogo je tudi takih, ki so jih izdelali lokalni obrtniki. A čim se ustaviš in pokažeš, da te kar koli zanima ali pritegnilo tvoj pogled, te že prodajalci ogovorijo in začnejo prodajati... Samo pogledati - ja, ok, ampak nagovarjali te bodo do onemoglosti, da kaj kupiš...

Poslikave na marmorju:

Redka res lepa vrata, vhod v muzej Nejjarine. Poleg je mošeja. Mislim, da je to celoten kompleks stavb. Vhod nemuslimanom ni dovoljen. Striček, ki skoraj spi ob vhodu, pa najbrž bedi, da ne prestopamo prag tisti, ki nismo prave vere.

Ogledamo si lahko ravno toliko, kolikor se vidi od vhodnih vrat:

Bolj globoko, ko gremo v medino, manj živahne so ulice, vedno so bolj prazne in celo bolj ozke. Ponoči (luči ni!!) se tu ne bi upala hoditi. To, da se zgubiš, to je itak jasno. Niti čez dan nismo niti približno vedeli, kje hodimo.

Ozka uličica, na koncu katere so majhna vrata. Vrata vodijo v veliko in lepo hišo, hišo tepihov. Ni mogoče, da bi to uganil zunaj...

Se ustavimo v hiši tepihov, postrežejo nam čaj - po-maroško - poln kozarec metinih vejic in čez vroč in sladek čaj. Čeprav doma tepihov skoraj ne uporabljamo, tam te navdušijo, res so lepi in odlično izdelani. Pa nas ustavijo v prodajalni rut, barvite rutke so kot nalašč za v puščavo. Naučijo nas, kako si ruto zavezati na maroški način. Vse je zanimivo. Nam pa nič ne zamerijo, da ničesar ne kupimo – cene tukaj niso ravno ugodne, mi smo pa komaj na začetku potovanja.

Eden redkih manjših trgov sredi medine, celo z drevesom (sicer v medini ni nobenih rastlin):

Prevoz in transport po medini je samo osel ali kolo. Ne spomnim se niti, ali sem videla kak moped.

Pogled na hiše v medini iz neke terase:

V Fesu ne moremo izpustiti znamenitih barvilnic usnja. Tudi, če ne veš, da si že blizu, jih zavohaš. Pri barvilnicah zelo smrdi. Na vhodu vsi dobimo v roko vejico namočene mete, da si jo molimo pod nos, da prebija grozen vonj. Pomaga.

Pogoji dela v barvilnicah so res grozni – delavci so do kolen v vodi, tudi pozimi. Zime tukaj pa prav nič niso mile. Edino groznega smradu se navadijo.

Kar en čas spremljamo, kako ljudje delajo. Okrog barvilnic so trgovine z usnjenimi izdelki, ogled barvilnic pa je možen le iz balkonov teh trgovin. Vse se lahko kupi - torbice, pasovi, obutev... Ko vidiš, kako ljudje delajo, te skoraj mine, da bi kar koli kupil.

Nato sledi kosilo v eni res fini restavraciji, a še vedno maroški slog. Restavracija je zelo dobra in »varna«, celo za tiste, ki imajo zadržke pred svežo zelenjavo, tukaj lahko. Restavracij, prelepa in velika, se lih tako skriva za zidovi v srcu medine.

Tokrat je na jedilniku pasia – lokalna posebnost, neke vrste pita s piščancem, cimetom in sladkorjem. To je glavna jed. Okusno je, a neobičajno, kot bi jedel štrudelj od piščanca ;)

Za desert je narezano sadje, a za predjed so nam postregli polno malih krožničkov, kolikor jih je stalo na mizi, - namazi, vložena, pečena zelenjava, oljke, vse na 100 načinov. Zelo dobro. Krasna restavracija, nekje v centru medine. Imena restavracije ne vem, najti je tudi ne bi več mogla, saj ves čas v medini niti približno nimaš pojma, kje se nahajaš, enkrat ko zaviješ s prve in glavne ulice, si izgubljen za vedno. Top kosilo za oba stane 27 €. Hehe, za maroške razmere, drago ;)))

Zopet dragulj, ki se skriva za zidovi - kulturni center, za ograjo je prelep vrt in čudovita palača.

Po medini hodimo dobre 3 ure, vklopljen imam Runtastic, da beleži, kje smo. Prehodili smo samo mali delček. Ko pridemo iz medine ven, si kar oddahnemo. V ozkih ulicah medine skoraj ni zraka, niti svetlobe, res je turobno in temačno, ponoči najbrž kar strašljivo. Povsod so trgovine in stojnice z vsemi mogočimi zadevami, od sadja in začimb do falš designerskih oblačil in rabljene tehnike. Veliko je tudi delavnic raznih obrtnikov, oz. takih, ki nekaj izdelujejo oz. ročno delajo – kovine, šiviljske delavnice, čistilce obutve, brivci, usnje, nakit ipd. ipd. Higijena je na zelo skromnem nivoju, tudi vzdrževano je bolj slabo. Smeti po ulicah pa je zelo zelo malo, sploh če primerjam s Temaro včeraj ali kupi plastenk na poljih ob velikih mestih.

Popoldan se odpravimo z avti na razgledno točko nad Fesom. Ko stopimo iz hotela, začne deževati. Lokalci pravijo, da smo trefili res neobičajno hladno vreme za to obdobje. Popoldan je zunaj vsega 13°C.

Vožnja 5 km do hriba nad mestom se prelevi v pravo grozo. Promet je nor, v potokih vode je to še toliko bolj grozno, voda kar prekriva cesto in sploh ne veš, če se pod vodo skriva kaka luknja v cesti. Nekje se izgubimo do naših sopotnikov, je že prava kriza, a še dobro, da približno vemo, kje je naš hotel. Sicer na črpalki pozneje se vsi najdemo, a je stresno.

S hriba nad mestom bi moral biti čudovit razgled na staro medino, a zaradi vremena je vse bolj kislo, pa tudi se nam ne ljubi dolgo stati na dežju in vetru.

Mestna vrata:

Pogled na medino, vse pod nami je ta velikanska peš cona, nekje tam smo se zgubljali danes dopoldan.

Na poti nazaj se ustavimo v lončarski delavnici. Posebno trdo glino dobivajo 10 km proč iz Fesa, tukaj pa obdelujejo. Se dolgo zadržujemo v delavnici in trgovini, res je zanimivo, predvsem pa lije.

Trgovina poleg delavnice:

Opazujemo, kako izdelujejo tajine, pa barvajo posode ter izdelujejo mozaike. Čarobno, kako se rojeva umetnost. Vse je, seveda, hand-made.

Dežuje še ves večer, se nama ne ljubi ven raziskovati po mestu; tudi zato, ker jutri gremo zgodaj na pot. Čaka nas 500 km vožnje do puščave. Greva samo še na tržnico kupiti kaj malega za večerjo – nabavimo kruhki s smetano, jagode (kako dišijo tukaj jagode!!!) in dateljne. Pol kile jagod stane 0,50 €, 300 g odličnih dateljnov so nama računali cca. 1 €. V malem marketu pa smo kupili par jogurtov, vodo in čips. Tip nama je tako naračunal, da nič nisva razumela. Vse skupaj nikakor ne bi smelo stati več kot 2 €, pustila sva tam 65 dirhamov, kar je skoraj 6 €…. Nikakor se ne morem navaditi na njihov denar in predvsem ne na to, da za vsako za reč moraš najprej vprašati ceno, nato sam vse izračunati in nato še se pogajati…