Volubilis in Moulay Idris sta zgodovinska mesta čisto v bližini Meknesa. Po lokalni cesti se iz Meknesa odpeljemo najprej do Volubilisa. Prijetna cesta med zelenimi griči nas vodi mimo mesta Moulay Idris na hribu v daljavi. Tja se še vrnemo.
Čudovite pokrajine v okolici Meknesa:
Pogled na mesto Moulay Idris, dostop v mesto je s hriba zadaj, tako vseeno najprej se peljemo v Volubilis.
Zanimive "ograje" njiv ali oljčnikov ob cesti - pogosto so to razne vrste kaktusov ali aloe.
Volubilis je nekoč največje rimsko
mesto v Severni Afriki. Pred 2000 let so rimljane pripeljali sem trte in oljke,
saj pokrajina je izjemno rodovitna, podnebje je ugodno in to tukaj odlično
uspeva. Še vedno okolica Volubilisa je vsa zelena, tu je res žitnica Maroka.
Pogled na Volubilis s ceste:
To je bilo najbolj južno od rimskih
mest v Maroku, bolj globoko niso šli.
Volubilis je zaščiteno zgodovinsko območje, za obisk se zaračuna vstopnina. Poleg vstopa v bivše rimsko mesto je tudi veliko parkirišče ter nekaj restavracij in trgovinic.
Se
sprehodimo skozi ostanki nekoč bogatega rimskega mesta.
Področje je zelo zeleno in v prvomajskem času je vse v cvetju.
Zelo prijeten kraj, meni to res
sede, očitno je tudi to, da so rimljani znali izbrati kraj za graditi mesta...
Nekoč vhodna vrata v mesto:
Najbolj izstopa slavolok zmage
imperatorja Karakala in ostanki bazilike – tempelj Jupitra in Venere.
Na tem predelu je neverjetno veliko štorkelj, celo na antičnih kolonah imajo svoja gnezda:
Slavolok zmage:
Pri nekaterih stavbah so še vidni ostanki čudovitih mozaik, samo barve so nekoliko zbledele. Tukaj je najbrž bilo notranje dvorišče kake stavbe:
Tempelj Jupitra in Venere:
Za obisk Volubilisa nam je bilo dovolj uro - uro in pol, čisto v miru.
Ta pokrajina je zelo kmetijska, povsod so polja, njive, oljčniki, veliko je živinoreje, predvsem ovce. Ljudje pa živijo skromno in preprosto življenje na deželi. Vožnja z oslom ali z vprego ni nič neobičajnega v Maroko.
V sosednje manjše mesto Moulay Idris Zerhoun se odpeljemo preko "zgornje" ceste, s hriba, pridemo kar na zgornjo stran mesta. Na poti se ustavimo na razgledni točki:
Pogled na center mesta:
Mesto
leži na dveh gričih. Samo mesto ne deluje posebno ali lepo. Je tako tipično maroško manjše mesto. Nekaj utrinkov:
Zelena vrata, kot veliko vrat v hiše, so tudi ta nekaj posebnega, vsekakor z orientalskim pridihom:
Kaotična gradnja:
Tukaj je zelo poseben za Maroko minaret
– edini okrogel (ostali so vsi kvadratne oblike) in je zelen. Na minaretu sta
dve letnici – 1359 in 1939. Minaret je star okrog 80 let, ker prva letnica
označuje štetje po muslimanskem koledarju.
Pogled na pokopališče v bližini mesta:
Se sprehodimo še do
razgledne točke, prelep pogled na drugi grič in zelene strehe mavzoleja Moulay
Idrisa. V Maroko velja, da če
kdo si ne more privoščiti hadž v Meko, lahko roma k mavzoleju Moulay Idrisa.
Sam
Moulay Idris je v 8. stoletju pobegnil v Maroko iz Bagdada, pravzaprav, so ga
od tam izgnali. Bil je tisti, ki je prinesel islam v Maroko in združil arabski
svet iz vzhoda in berberski svet. Moulay Idriss je osnoval mesto, ki sedaj nosi
njegovo ime, položil je tudi temelje za mesto Fes. Po njegovi smrti je Fes nato
gradil njegov sin. Mesto Moulay Idriss je zelo pomeben za maroško zgodovino,
mesto je sedaj svet kraj. Do 100 let nazaj v mesto Moulay Idriss nemusliman
sploh niso pustili. Sedaj je sicer obisk mesta mogoč, vstop v mavzolej do groba
Moulay Idrissa pa je omogočen samo muslimanom.
Streha mavzoleja:
Po obisku Moulay Idrisa se vozimo v Fes, kjer imamo za
naslednjih par dni rezerviran hotel. Razdalja je 70 km, vozimo se več kot uro.
Vožnja je zelo lepa, čeprav počasna, po lokalnih cestah med polji in vasicami,
med griči v vseh odtenkih zelene.
Se ustavimo ob jezeru Barrage Sidi Chahed. Jezero v Maroko? Meni je to skoraj nepričakovano... Potem ugotovim, da je jezero umetno, zgradili so jez.
Ena redkih res lepih vasic na poti:
V Fesu smo pozno, ko se že temni. Dokler se ustavimo v enem od redkih v
Maroku »evropskem« shopping centru (Cash& Carry, tu je možno nabaviti
alkohol, pa tudi vse drugo), v mestu je že tema.
Moderen predel Fesa:
Zopet je prometni kaos,
Fes je zelo veliko mesto in priti moramo v sam center. Hotel imamo tik ob vhodu
v medino, ob Modrih vratih. Veliko parkirišče v bližini medine je takoj za
obzidjem, tu res ni težav s parkiranjem. Iz parkirišča imamo le 100-200 m do
hotela.
Modra vrata:
Ob 21.uri pa neskončno
dolgo čakamo na check in v hotelu. Izkaže se, da so nam rezervirali nekaj sob
premalo; ugotavljanje, kako in zakaj traja v nedogled, iskanje rešitve prav
tako. Prvomajski čas je za njih visoka sezona in hoteli so polni. Na koncu se le
začne nekaj premikati – nekdo od zaposlenih z brundanjem sprazni eno sobo, en
par se namesti v sosednji hotel, za 6 oseb so dali dve sobi za 3 osebi, namesto
3 x 2 osebi… Mi2, še dobro, imava »srečo« in imava čisto svojo sobo. (Čez kak
teden v Todri tudi midva sva pristala v »sosednjem« hotelu). Malo pred deseto
uro smo končno v sobi, po 14 urah »akcije« na poti…
Hotel je skromen (to je
zato, ker še nisva videla hotela v Marakešu), strop se lupi, razgled samo na
strehe; zato pa imava toplo vodo, zajtrk in WiFi. Včeraj apartma je bil zelo
lep in velik, ampak voda je bila mrzla.
Čim prej se odpravimo ven, na večerjo; kosilo je bilo še v Meknesu. Se
ustavimo v prvi restavraciji v medini, takoj za Modrimi vrati.
Presenečamo se nad meniji – če izbereš meni v angleščini, plačaš več,
kot če bi izbral meni v francoščini.
Jaz si naročim kuskus in
tipično maroško harira juho, bilo je v redu. Freddy pa vpraša za kebab,
natakar pomenljivo ponuja tudi pivo, seveda, Freddy potrdi. Nato zelo dolgo
čaka na kebab, ko ga dobi je totalno presoljen, tako, da pri računu še dobi
popust na ta račun. Piva pa do konca večerje še nikakor ni dobil… Še vedno se
čudimo cenam – večerja za oba v centru Fesa je bila 9 € (res da s pijačo samo
za enega ;))
Ni komentarjev:
Objavite komentar