Fotoreportaže iz potovanj. Svet kot ga vidim.: Maroko z avtom: Rabat

Drugi dan na poti po Maroku se zbudimo v predmestju Rabata - mestu Temara.
Začetek poti in povzetek vseh delov je tukaj.

Rabat, Hassanov stolp

Zajtrk nas pričaka v apartmaju sopotnikov. Nekdo je že bil priden in je šel v trgovino po kruh, marmelado, sirčke, sok in jogurte. Bujenje pa je bilo že dve uri prej – ob prvi jutranji molitvi. Slednja je tukaj zelo glasna, ni mogoče, da preslišiš. Po molitvi se zbudijo petelini... Čas je za vstati...

Iz Temare se peljemo skozi center Rabata – jutranja konica, kaotičen promet, edino pravilo, ki velja, je pravilo tistega, ki si bolj upa. Nekje prevozimo rdečo luč, policaj je le nekaj deset metrov za semaforjem, prepričani smo, da nas bo ustavil, vendar ne, gremo brez posledic mimo... Uff...

Medina Rabata za obzidjem:

Na travniku srečamo res ubogega mucka:

Moderen predel Rabata:

Skoraj na izvozu iz Rabata proti mestu Sale se ustavimo za ogled ostankov stare mošeje in grobnice kralja Mohammeda V.

Mohammed V je dedek današnjega Maroškega kralja. Da, da, Maroko je kraljevina in kralj je precej moderen in liberalen! Mohammed V pa je bil tisti, ki je stal v osnovi samostojnega Maroka v 60-h letih in se je zavzemal za neodvisnost od Francije. Kralj je bil zelo priljubljen med maročani, znan je tudi po tem, da je zavrnil antisemitski zakoni in tako je zaščitil več kot 300 tisoč židov, ki živijo v Maroko. Tu, na tem trgu, pred Hassanovim stolpom, je Mohammed V proglasil neodvisnost Maroka, zato njegov mavzolej je postavljen prav tu. Kraj je zelo pomemben in spoštovan v celotnem Maroko.

Vhod v grobnico. Tu je vedno častna straža.

Mavzolej Mohammeda V:

Orientalska arhitektura:

Hassanov stolp pa je ostanek minareta, nikoli dokončan. Okrog leta 1200 je eden od maroških sultanov pričel z gradnjo tedaj največje mošeje na svetu, tudi minaret naj bi bil največji. Sultan je želel narediti iz Rabata prestolnico celotnega imperija – od Libije do Castilje v Španiji. Zgradili so stene in postavili osnove številnim kolonam mošeje. Minaret je bil visok že 44 metrov, ko je sultan umrl in gradnja ni bila nikoli dokončana. Stolp je tako za vedno ostal le na pol zgrajen, po načrtih naj bi bil visok več kot 80 metrov, podobno kot minaret Kutubija v Marakešu in Giralda v Sevilji. Notri sploh ni stopnic, temveč položni pod od vhoda in vse do vrha, da bi se lahko muedzin peljal na konju do vrha minareta.

K mavzoleju Mohammeda V prihaja veliko domačinov, predvsem pa otrok, to je pomemben kraj in simbol maroške neodvisnosti. Tudi tokrat je veliko otrok:

Ko so otroci splezali na nedokončane kolone, tudi nas je "prijelo":

Fontana pred predvideno mošejo:

Hassanov stolp in ostanki starih sten:

Častna straža na vhodu na trg:

Mavzolej in Hassanov stolp stojita na razgledni vzpetini. Na eno stran se vidi gradnja modernega stadiona ali nečesa podobnega.

Na drugo stran se že vidi obala Atlantika in stari center Rabata:

Na tretji strani pa preko reke se Rabat prelevi v mesto Sale:

Iz Rabata mimo Sale se vozimo okrog 150 km do Meknesa. Pot gre večinoma po avtocesti, ki stane okrog 3 €. Pokrajina je zelo zelena, polno je rožic, prelepo!

Nekje na poti opazimo zelo nizko leteče letalo, iz katerega eden za drugim skočijo ven 30 padalcev. Vsi pristanejo na polju v bližini avtoceste. Zanimivo.

Ko prispemo do Meknesa, se vozimo kar v strogi center.

Mestna vrata:

V centru Meknesa se parkiramo na parkirišču tik ob bolšjem sejmu. Oz. najbrž to je kar običajna vsakodnevna tržnica z vso mogočo kramo.

Tržnica ob parkirišču:

Samo 100 metrov po klancu gor in smo že na glavnem mestnem trgu Meknesa pred vrati v medino Bab Mansour.

Trg v Meknesu trenutne oblasti poskušajo oživiti in animirati po vzorcu trga Jamaa El Fna v Marakešu. Trenutno na trgu je nekaj krotilcev kač, nekaj trgovinic z posodo in vsem mogočim, nekaj restavracij, bankomat in menjalnica, tudi javni wc.

Nekaj utrinkov s trga:

Pravo arabsko vzdušje...

Se ustavimo na kosilo, kar na trgu. Če smo že v Maroko, obvezno moramo poskusiti tajin, značilno jed, pripravljeno v koničasti lončeni posodi. Naročim mesni tajin, cena je 50 dh/osebo. Takrat še nisva zgruntala, da pomaga cenkanje tudi takrat, ko so cene že napisane na menijih. Za vsak mesni tajin v Maroku pozneje je bilo značilno, da je mesa zelo malo, vedno pa je bil krompir, čebula in korenje, vse ostalo pa kakor so imeli inspiracijo – stročnice, melancane, razna zelenjava, celo suhe slive. Vedno pa je bilo okusno, le da za moj okus so večinoma premalo soljeno. Kosilo na glavnem trgu Meknesa, dva tajina in pijača nas stane 12 €. Ugodno, ne?

Vrata Bab Mansour so ena glavna znamenitosti v Maroku. Vrata in dvorec za njimi je pričel graditi nek kralj, vse je bilo zelo bogato izdelano. Leta 1755 je bil v Maroko zelo močan potres, ki je porušil dvorec, mošeje in marsikatero stavbo. Vrata pa so ostala.

Za obzidjem je souq. Midva greva na kratek sprehod po mestu, ampak od drugačnosti, galame, nenehne trgovine sva čisto zblojena in se nama zdi še najbolje, da se ustavimo na kavo na terasi ene od gostiln v bližini trga in samo opazujeva dogajanje, ljudi, promet, mesto... Si damo malo mir.

Gostilna, kjer se ustavimo na kavo:

Še enkrat vrata Bab Mansour:

Ena glavnih prometnic v Meknesu v bližini glavnega trga:

Še nekaj utrinkov iz Meknesa, nato pa ga zapustimo:

Potem še večkrat v Maroko sva se zavedala, v mestih le redko najdeš nek lep predel "za turiste", še najbolj lepe so tiste moderne stavbe, sicer navzven stavbe v glavnem niso lepe niti zanimive, glavna lepota se skriva notri (če se...).
Moderen predel: