Maškare v Benetkah

Pustni torek je letos padel na 13. februar. Kar pomeni, da je naslednji dan - Valentinovo. Spomnila sva se, da bi zopet obiskala Benetke za pusta, pa lih super se izide, da še za Valentinovo ostaneva v najbolj romantičnem mestu daleč naokrog. 

Najprej organizacija - še tri dni prej nisva vedela, ali bi šla v Benetke ali ne. Vremenska napoved je bila nestabilna in se je ves čas spreminjala, po dežju pa tudi nisva želela tam klatiti. Vikend v službi je bil res zelo naporen, pa sem rekla - nič, greva, pa kar bo bo, rabim malo odklop. Komaj najdem hotel v bližini San Marco za spodobno ceno. Mi2 običajno se zapeljeva z avtom do železniške postaje v Trstu, parkiranje v "silosu" je relativno ugodno. Vlak za Benetke gre skoraj vsako uro, karta na licu mesta stane 13,50 € / osebo v eno smer. Enako je kazalo dva dni prej na spletu. Mogoče, če kupuješ prej, je ceneje. 
2 uri z vlakom in - Wow, Venezia! Spet smo tu! 

 Midva obožujeva Venezio, nama je tam zmeraj dobro, tudi vsa gužva in gneča turistov naju ne moti, vse to spada k temu mestu, tudi zato je Venezia tako posebna. Prišla sva še pred poldnevom v mesto. Se odločiva, da greva kar peš čez celo mesto do hotela, tako, da prideva v hotel nekako ob pravem času za check in. 

Povsod je gneča, kmalu začneva srečevati prve maske, tu pa tam na trgih so umetnike poslikave obrazov, vsak, ki si to želi, lahko dobi za nocoj prav edinstveno masko. 

Do hotela hodiva uro ali več. Vmes se ustaviva na kapučino in beneške fritelle. Fritelle so še najbolj podobne našim miškam, samo da so večje. Ene so samo z rozinami, druge so "alla zabaione" in so polnjene s kremo. Pač, pust. :)

Benetke so, kot vedno; čudovite. Tu pa tam se pokaže kak kotiček mesta, za katerega sem prepričana, da prej pa tukaj še nismo bili... Ne vem... Jaz imam enostavno rada to mesto. In ga je vedno lepo fotografirati. 

 Trg, kot, da nismo v Benetkah:

Kanali, ki so natančno takšni, kot morajo biti v Benetkah ;) 

 Gondola:

 "Ulica":

 Detajli:

 Nekje na tem delu se nama zazdi, da sva se izgubila in začneva ugotavljati, kje sva z navigacijo v telefonu in jaz z zemljevidom na papirju. veva, da greva v pravo smer, a morava zadeti ulico, kjer stoji naš hotel. In to je v eni od ozkih uličic, zavozlanih med seboj takoj za trgom San Marco.

Ko prideva do hotela, ugotoviva, da trg je takoj za vogalom. Pozneje preštejeva korake - 115 korakov in smo že na San Marco. Wow, to je super! Preverjamo, če se trg vidi iz okna hotela. Ah, ne, to pa ne... (če bo koga zanimalo - hotel Antico Panada, povsem v redu, vključen zajtrk, sobe hotela so v več stavbah).

Iz hotela pa se takoj odpravimo na San Marco. To je srce Benetk in danes se to še kako pozna! Na pustni torek na trgu je polno mask, nekateri imajo tako natančno izdelani kostimi, da ase samo čudiš. Seveda, vsi z veseljem pozirajo fotografom in se sprehajajo po trgu in promenadi ob morju. Tudi tisti, ki si nismo izdelali tako zahtevnih kostimov, se prepustimo karnevalskemu vzdušju in kupimo masko na prvi stojnici. Danes so vsi v maskah. In to je krasno.

Nekateri stvari v Benetkah se nikdar ne spremenijo, prazne mize v restavracijah na trgu, polno gondol, trume turistov. Čeprav pozneje sem videla, da so bile mize v restavracijah na trgu še kar zasedene, kar je skoraj neobičajno...

S promenade ob morju, kjer vleče hladen zrak, zavijemo v neko ulico na kozarec vina in par "tapasov". Našla sva simpatično gostilnico, ob vinu ti postrežejo "cichetti veneziani" - nekaj podobnega kanapejim z različnimi nadevi. 

 Eden od poševnih zvonikov v Benetkah:

Ko se "okrepčamo", se vrnemo nazaj na San Marco. Za zaključek karnevalskih prireditev imajo ravno na San Marco izbor najlepše letošnje maske. To pa želiva videti. 
Po mestu se sprehajajo in posedajo zanimivi liki. Vsi počasi se odpravljajo proti Markovemu trgu. 

Na trgu pa je že precejšnja gneča. Še večja, kot sem jo tukaj kdaj koli videla. Le s težavo se prebijeva bližje sceni in rdeči tapeti. Ko se malo razgledava, ugotoviva, da stojnica s kuhanim vinom ima odličen podest iz katerega je lep razgled na dogajanje. Odlično, 2 v 1. Vin' brule dobro dene, februarja v Benetkah sploh ni toplo, bilo je vsekakor manj kot 10 stopinj. Imeli smo srečo, da je bilo suho in večinoma sončno.

 Pogled na trg od scene in rdeče preproge, po kateri so se sprehajale maske:

 Maske v mestu: 

 Ta dva sta mi bila najboljša. In najbolj romantična :)

 Plonkamo:

Maske na prireditvi, na sceni in rdeči preprogi: 

 2. mesto - Versailles:

 1. mesto - metulji:

Na koncu prireditve je sledil še dvig zastave Beneške republike, vse to ima simbolni pomen, celo so razlagali, a seveda, nisem bila pozorna na zgodovinska dejstva.

Ves času prireditve na trgu je bilo res veliko policije, vsak izhod s trga je na veliko označen, povsod so puščice, kje je najbližji izhod. Čas, v katerem živimo, se nedvomno pozna tudi pri teh zadevah... Še po koncu prireditve na mostu ob izhodu s trga San Marco stoji oborožen vojak:

 V vitrinah so že znamenja, da je jutri dan zaljubljencev. In tako luštno je to zgledalo, da sva prav pomislila, da rabiva eno kafetjero :) Komaj sva se spomnila, da doma več ne kuhamo kave... 

Benetke so prav posebno čarobne zvečer, ko pade tema, se prižgejo luči, ki odsevajo v vodi kanalov. 

 Greva do mosta Rialto, tam je vedno lepo.

Pri Rialto uživamo v sončnem zahodu nad kanalom. Sva že nekoč ugotovila, da v Benetkah sonce ne zahaja v morje, oz. to se dogaja nekje za terminalom, kjer so parkirane velike ladje za križarjenja. Zato sončni zahod na Rialto je prav fantastičen.

 Večerni promet na canale Grande:

Se posloviva od Rialto in se odpraviva na večerjo v Hard Rock cafe. Tudi zato rada prideva v Benetke, ker tam je nam najbližji HRC in včasih paše tudi to. Presenetljivo ob kanalu zadaneva pravo ulico, prav, tisto, ki vodi do Hard Rock-a.

 Zbudiva se v sončno jutro. Po zajtrku sva že na San Marco, tu je prelepo. 

 V nekem prospektu preberem, da 14. februarja bo na otoku Lido (to je tisti, kjer v Benetkah poteka filmski festival) bo Valentinova tržnica in še in še dogodkov... Kupiva karto za vaporetto in se odpraviva na Lido. tam sploh še nisva bila in sploh ne veva, kako izgleda. 
Ah, to je bila slaba odločitev, tržnica je zanič (tri štanta s sivko in čipko), drugič prireditev ni bilo, ali ni bilo interesentov. Na otoku pa je tako surov mraz, da je kar neverjetno, kako lahko tako drugačna klima v primerjavi z Benetkami! Sam otok niti približno ni tako lušten kot so Benetke, običajne hiše in ulice, celo avtomobile imajo. Skratka, prav nič nas to ni navdušilo. Ne naredim niti ene slike na Lido in to pove vse! Ni bilo kaj slikati! 
Pozneje prijateljica pove, da Lido je super, ampak poleti, ker so tam odlične plaže!
Zelo hitro se vrneva nazaj v Benetke.

Še en čas se sprehajava po mestu in se voziva po kanalu. Greva do tržnice, sončna piazza poleg je kot nalašč, da se ob kavi segrevava po surovem Lido.

 Ponte Rialto:

Pomislila sva, da bi prišla na teraso nad mostom, a toliko sva zmrznila, da se nama ni dalo plezati na odprto. 

Med vožnjo po kanalu, zagledam velike roke, ki podpirajo eno od hiš ob kanalu. Je presenetljivo in malce čudno, a meni je bilo všeč. 

 Lorenzo Quinn. Support:

 Ca D'Oro:

Že tretjič ob tokratnem obisku pomislim, kaj če bi končno splezali na vrh zvonika na San Marco. Včeraj sem se celo postavila v vrsto. Vrsta je bila točno do table z nazivom. Freddy ni bil najbolj navdušen nad vzponom na zvonik, niti nad čakanjem v vrsti. Zjutraj vrsta je bila prav tako do table. Popoldan tudi! Tako zopet nisva šla na zvonik, enkrat pa moram priti tja, moram pogledati Benetke z visokega!

 Zato pa tokrat plujemo mimo San Marco, z vode tudi zgleda povsem drugače kot s kopnega... 

Popoldan kljub soncu imava dovolj zmrzovanja in se odpraviva kar domov. Spomniva se, da naju čaka v hladilniku sir za fondue in buteljka dobrega roseja... 
Krasno je, ko imava Benetke čisto "pod bokom".