Zemljevid 2018


visited 38 states (16.8%)
Create your own visited map of The World

sreda, 07. marec 2018

Tel Aviv Samsung maraton & izlet v Izrael

Ne vem, če jutranji let in še ves dan na destinaciji, odtehta budiljko ob 02.30. Spat grem ob 23h, ob pol dveh se zbudim in nato zadnjo uro pred budiljko poskušam zaspati med nočnimi morami, kako vseeno zamujam... Ker štartamo prezgodaj, na letališču v Benetkah smo 2,5 ure pred poletom in tako imamo dovolj časa za kavo in brioš.
Letimo v Tel Aviv, v Izrael. Izrael se ti zdi »čudna« dežela, ker je nihče od nas ne pozna. Letimo, da se udeležimo tekaške prireditve, Tel Aviv Samsung non stop party maraton, ki se ga udeležijo še drugih 45 tisoč tekačev in je menda eden večjih in bolj žurerskih maratonov.
Tel Aviv
Za let izven EU nas usmerijo na poseben del letališča, preko kontrole potnih listov. Pred vkrcanjem na letalo, spremljam eno od najbolj strogih kontrol prtljage, kar sem jih po letališčih doživela. Easyjet ima tokrat pravilo – samo 1 kos ročne prtljage, niti male torbice zraven. Vsem, ki imajo še kaj zraven, poleg kovčka, naročijo, da vse strpajo v kufer. Ko folk potlači ogromne male torbice v kovčke, jim storijo, da kovčke potiskajo v jekleni okvir. Če ne gre – doplačaj... Eni mladi punci pred mano ni uspelo zatlačiti kovčka v okvir, skoraj je jokala... Jaz točno vem, da je moj kovček znotraj dovoljenih velikosti in se vseeno sekiram. Na pasu imam tisto torbico za denarnico in telefon, v roki pa plastenko vode in me skrbi, ali moram tudi to stlačiti v kovček. Praznega placa v kovčku nimam...
Vse gre OK, na letalu se neskončnih 3 ure vlečejo v nedogled. Bi spala, je pa galama, folk ves čas hodi mimo, položaj je daleč od udobnega za spati... Komaj čakam, da prispemo. 


 Pristanek v redu; smo veseli, ker je zunaj prijetnih 23°C, pri nas je bilo okrog ničle. A prvo nas čaka izraelska obmejna policija. Pridemo do kontrole potnih listov, gneča... Čakamo okrog pol ure v vrsti (domačini so ločeno), nato par brezzveznih vprašanj – ali ste tudi vi na maraton, kje ste rojeni in je konec. Dobimo mali kartonček z izraelsko vizo za 3 mes. in lahko vstopimo v državo.
Vrsta za mejno kontrolo:
Luksuzen mini bus nas pelje v mesto (brezplačna storitev našega hostla), okrog je vse zeleno, mesto pa je tako – tako, nič posebnega, nič kaj urejeno. Nebotičniki so lepi, ker so neobičajni zame, drugo pa... Promet je gost, vsi trobijo, kaos... 
Pred hostlom (odličen Abraham hostel, jih je več po celem svetu) je ravno gradbišče, bo nastala postaja podzemne. Check in je ob 15h, nič prej, imamo še eno uro fraj. Takoj se poskušamo pozanimati za organizirane preko hostla izlete po Izraelu – v Jeruzalem, na Mrtvo morje ali kar koli. Naslednja 2 dneva sta že razprodana, deklica na šalterju pa ne želi pomagati poiskati koga drugega, pravi, da se noče mešati in biti »posrednik«. Začnemo iskati opcije.
Dokler čakamo na sobe, naredimo krog okoli hostla, menjamo denar – v Izraelu so šekeli, oznaka NIS, trenutno 1 € = 4,22 NIS. Menjalnica je na pošti za hostlom, bankomat pri banki nasproti. Smo v samem centru, samo gradbišče kvari vtis.
Pogled iz sobe, med nebotičniki zagledam celo košček morja:
Ko se namestimo, se odpravimo do trga Rabin, tam je info center za tek, tam dobimo štartne številke. Do trga vodi najbrž ena lepših ulic v Tel Avivu – bulevar Rotschilda. Prijeten in dolg, na sredi ulice je zelenica ter peš in kolesarska pot, veliko je lokalčkov za se ustaviti, mesta za počitek in celo »sobna« kolesa.
 Trg Habima:
 Ulica Iben Gvirol:
Po mestu diši po vzhodnjaški hrani, spomnim se Egipta. Toplo je, zimske jakne smo pustili v hostlu in uživamo v počasnem sprehodu in odkrivanju novega mesta.
Ne morem reči, da je mesto lepo, čeprav trg Rabin je prav prijeten. Je pa tukaj ena prijetna sproščena energija. In ja, - počutimo se povsem varni. Prav nikjer, razen ob avtobusni postaji, ni bilo občutka, da je kaj neprijetno. 
Rabin Square:

Dvignemo štartne številke za maraton, se poslikamo v majčkah. Naredimo krog po prireditvenemu šotorju, kar nekaj se prodaja in se ponuja, otroci se na veliko zabavajo, ampak mi smo komaj prispeli in nekako se ne vklopimo... Celo pozabimo povprašati, kako lahko pridemo od hostla do štarta teka – oddaljeno je 6,5 km. In vse to je v »centru« mesta. Tel Aviv je ogromen, raztegnjen vzdolž sredozemske obale Izraela na dolge in dolge kilometre, v mestu živi pribljižnjo tretjina izraelcev.


 Še pred šesto uro zvečer se na mesto spusti noč. Izjemno počasi se vračamo nazaj proti hostlu.


Na poti se ustavimo v eni lokalni okrepčevalnici. Mala odprta kuhinja in nekaj mizic zunaj. Ne vem poimenovati, kar pripravljajo – v male lepinje »pata bread«  natlačijo kar naročiš – meso, zelenjavo, humus, sojine polpete ipd. Že ugotavljamo, da tukaj ni nič poceni – žemljica v pekarni je cca. 1 €, pata bread z nadevi in druge različice – 6-8 €. Potem sem videla cene na gorivo: 1l - 6,5-7,8 NIS, cca. 1,5-1,8 €. 
Tel Aviv je na nek način znan po uličnih grafitih. Po mestu sicer tega ne vidiš veliko, še največ na enem mestu je bilo na glavni avtobusni postaji. Nekateri grafiti so res zanimivi.
Dva dneva se še ubadamo s težavo prevoza do štarta maratona. Promet v mestu bo ustavljen, taksiji nočejo sprejeti naročila, saj ne vedo, kje se bodo lahko vozili, avtobusi so odpovedani, nihče nič ne ve, ne zna svetovati. S strani maratona pa ni nič organizirano. Predlagajo najeti mestna kolesa, a moraš imeti kreditno kartico in tam na štartu kolo moraš pustiti priklenjeno na postaji. Si predstavljamo, da od 40 tisoč ljudi marsikateri domačin bo prišel s kolesom, zato bo težava z iskanjem prostih postaj. Čisto smo pod stresom zaradi tega. Prvi tek je že ob 06.30. Če bi šli peš, bi morali iz hostla že pred peto uro. 6-7 km peš preden tečeš dolgi tek je pa tudi absolutno odveč.
Večer pred odhodom se odločimo, da gremo na štart maratona z vlakom, deluje kot edina zanesljiva opcija. Prejmemo mail od info-maraton, da bo poseben vlak za priti do štarta ob 4.30. Na spletni strani železnic najdemo vlak ob 4.57 z glavne železniške postaje. Ne vemo natančno, kje je postaja, a po zemljevidu je samo še malo naprej od avtobusne. To pa že vemo, da je okrog 15 minut od hostla. Kljub noro zgodnjim uram odhoda, zdi se, da je to najboljša opcija. Vse drugo je peš.

Na dan teka budiljka se oglasi ob 03.30 (zopet!). Ob 4h odhod iz hostla. Poskušamo priti na poseben vlak, za drugega vseeno nismo prepričani, če bo. Po poti vprašamo policaje za smer do železniške in smo na postaji še vsaj 5 minut pred odhodom vlaka. V mailu piše, da vlak bo stal na peronu 0. V resnici so peroni oštevilčeni od 1 do 5!!?? Kje je 0? Spustimo se na enko, ugibamo, če moramo kupiti karte in kje. Blagajne so zaprte. Na sosednjem peronu zagledamo še 4-5 tekačev, gremo tja. Ena od deklet stiska v roki kartonček, ki me močno spominja na karto za vlak. Vprašam, ja, jo je kupila na avtomatu v glavni avli postaje. Šibamo tja (vlak čez 2 minuti!!). Začuda uspemo hitro razvozlati zagonetko z nakupom kart in vsi laufamo dol na peron že s kartami. 
4.32, 4.38, 4.47... Vlaka ni... Sprašujemo ostale, vedo enako kot mi... Se pojavi nek varnostnik s postaje, tudi on ne ve, kdaj in kje bo vlak... In ali sploh bo... Na elektronski tabli je napis, da vlak bo ob 6.27. Ob 06.30 prvi bi morali že teči maraton. Ko že študiramo, ali ni čas, da se odpravimo peš do Hayarkon parka, zagledamo luči vlaka, ki se bliža postaji. Gre na drugo platformo in se tam ustavi. Za trenutek smo vsi osupli (a je to naš vlak, kako bi lahko vedeli kam gre ta vlak??? Zakaj je na napačnem peronu?) 
Varnostnik se zgane prvi in začne kričati na ves glas – Run! Run! Run! Takrat se vsi odzovemo in začnemo laufati, kolikor hitro zmoremo (he-he, na teku potem sigurno nismo tako hitro tekli... ;)), najprej gor po stopnicah nazaj v avlo postaje, nato na drugi peron in dol... Vsi uspemo pridirjati do vlaka in skočiti noter v vagon. Vlak je skoraj prazen. Samo upamo, da gre v pravo smer. Vlak štarta in mi pričnemo se smejati, tisti Run! Run! nas je pognal še pravi trenutek... Čez vsega 7 minut smo že na postaji Univercity, ki je najbližja štartu maratona. Si kar oddahnemo. Pozneje smo pomislili, da to je bil točno ta vlak ob 4.30, ki je nekje pred Tel Avivom štartal z 0-ga perona. In je prišel na našo postajo ob 4.57. Ker v mailu ni pisalo, kje bo štart vlaka ob 4.30 :) Vsak je razumel po svoje...
K štartnemu prostoru maratona tukaj nas hodi vedno več ljudi, ogromno.... Kljub zgodnji uri že delujejo stojnice in se lahko okrepčaš s ploščicami in kavo, na razpolago je voda in še marsikaj... Vreme je oblačno in na trenutke kaplja. A za teči to je še najboljše. Vsi smo praznih rok, samo telefoni in kak bankovec za vsak primer. Stvari lahko oddaš v shrambo edino, če si kupil (!) predhodno nek bon za garderobo. Zato vse okrog štartnega prostora je polno odvrženih toplih majic in hlač. In ni s tem nič narobe, vse je počakalo, da so njihovi lastniki pretekli svojo razdaljo in se vrnili. 
 Počasi se dani, večkrat se izvaja ogrevanje, štartamo v več skupinah, vse je že določeno ob prevzemu številke – glede na razdalje in predvidene rezultate. Je preko 40 tisoč tekačev, ampak od tega tujcev je samo nekaj preko 2000 tisoč.  Mislila sem, da bo več. Vse je dobro organizirano, edino kar jim lahko očitamo – prevozi. Mogoče, ker so večinoma domačini, so nekako predvidevali, da se bodo vsi sami znašli... 
 Gremo na štartno črto:
Tek je skoraj popolnoma raven, čeprav za polmaraton pravijo, da je bilo nekaj klancev. Tečemo po mestu, toliko nas je, da ves čas tečeš v gneči. Ravno, ko štartam, se pokaže sonce, postaja vedno bolj toplo. Že na štartu nas opozarjajo, da se med tekom obvezno pije na vsaki postaji. V drugi polovici teka ne samo pijem, temveč se tudi polivam z vodo po glavi, zopet si nisem dala pokrivala na glavo, pa sem prekurjena še od včeraj od celega dneva na soncu. Tako zadnji kilometer je bil res težek, predvsem zaradi vročine in sonca v glavo. 
Ko pridem čez finišno črto in se vržem na travo, pristopi medicinska sestra, če potrebujem pomoč. V obraz sem čisto rdeča in še sama se sprašujem, če potrebujem pomoč... Ne, ne, vse je OK, samo da zadiham in se ohladim. Si zlijem plastenko vode na glavo, malo se odpočijem in je že bolje. Grem po medaljo, nahranijo nas z bananami in energijskimi ploščicami. Na prireditvenem prostoru se ogromno dogaja, ljudi je neskončno. Nekje so naši navijači, a jih ne najdem. 
Ker smo tekli različne razdalje ob različnih časih, se vsak po svoje vračamo v hostel. S Slobodanko smo se zmenile, da se dobimo ob 12h na trgu Rabin (edino ta trg zagotovo poznamo v Tel Avivu). Najprej grem čez Hayarkon park – res je velik in prijeten park ob reki. In je ogromen. Nekateri še vedno tečejo, nekateri se že vračajo. 


Večkrat vprašam za napotke za pot. Približno vem, a mimogrede zaviješ v napačno ulico, ki te pelje kak kilometer proč. S 15-minutno zamudo se srečamo na trgu in gremo najprej na tržnico Karmel. To je edina priložnost, da gremo na tržnico, saj v petek ob 15h se zapre in ostaja zaprta v soboto ves dan, ker je šabat – takrat v Izraelu je vse zaprto, nihče nič ne dela, kot naša nedelja, samo veliko bolj potencirano, celo javni promet je ustavljen.
Tržnica je pristna, taka za domačine. Gužva, komaj hodiš med stojnicami, vse je preprosto. Prodaja se čisto vse – od falš modnih znamk, do sadja, oreščkov, mesa in rib, začimb, sladic, peciva in ni da ni... Jaz želim kupiti žafran, in je res drag kot žafran. Cenkanje ne pomaga, ceno ima napisano kar na škatlicah. V stranskih ulicah ob tržnici so lokalčki za domačine, vse je polno, ura je lih prav za kosilo. V enem, posebno »pristnem« lokalčku, ki je z mizami zasedel celotno ulico, ne moreš skoraj mimo, se ustavimo tudi me. Seznanijo nas, da je čakalna vrsta za mizo okrog 30 minut ( -Vidite ves ta folk, ki stoji okrog? Vsi čakajo mizo...). Se odločimo, da bomo vzeli za s seboj in gremo jesti na plažo. Tukaj je blizu. Še boljše. Prosimo fantje v gostilni, da nam svetujejo kaj naročiti, čeprav poleg objavljenega menija v hebrejščini potegne ven meni tudi v angleščini. Itak ne razumemo. On nam priporoča humus na tak in onak način. In pata bread. Vpraša, če želimo še jajce. Hm, ok, želimo. (Nimamo pojma, kaj smo vzele... Tukaj povsod ponujajo humus.) Za nekaj minut dobimo vrečko s hrano in gremo na plažo. 
 Med tržnico in plažo:
Pridemo čisto na konec ogromne tel-avivske plaže, malo naprej se nekaj preureja. Me se usedemo na skale pred izposojevalnico SUPov. Jemo in opazujemo, kako folk SUPa. Voda je mirna zaradi valobranov. Božansko... Humus pa... ni slabo, prej bi rekla, da je to neka skoraj tekoča pašteta, ki jo ješ s temi kruhki. Zelo je nasitno. Zmogle sva vsaka le pol porcije. 
Poskušam dati noge v vodo – tukaj pa je voda precej bolj hladna kot včeraj v Mrtvem morju – pod 20°C. Lahko stopiš noter, a dolgo ne moreš ostati v vodi. Na plaži je lepo in prijetno


Skoraj nehote se odrpavimo proti hostlu. Vseeno se pozna utrujenost od zgodnjega bujenja, teka zjutraj, pa zdaj že 10 km peš po mestu. Okrog so nebotičniki hotelov... 
Se vračamo v hotel po ulicah Allenby in Rotschild. Te so urejene, prijetne, zelene. Tukaj so nebotičniki in znane tel-avivske hiše v slogu Bauhaus. Takoj izven teh ulic – stare hiše, ki razpadajo, umazanija. Zelo veliki kontrasti.
  
Ugibamo - lastnik manjše hiše ni želel prodati terena in so nebotičnik zgradili vse okrog? 
Tel Aviv je zelo mlado mesto, komaj dobrih 100 let. Sem so se izseljevali židje iz Nemčije, Poljske in Sovjetske Rusije, predvsem po prvi svetovni vojni in tudi pred drugo. Takrat je tukaj bilo veliko nemških arhitektov, ki so gradili stavbe v evropskem slogu, ki so ga prilagodili vročemu podnebju Izraela. Zato so hiše tukaj v glavnem bele in z majhnimi okni ter skoraj nič kaj vzhodnjaške... 
Popoldan se zberemo vsi v hostlu in kuhamo pašto... Zgodaj grem spat. Škoda, jutri popoldan se že vračamo domov.
Pogled iz sobe na zahajajoče sonce:
Nadaljevanje:

Ni komentarjev:

Objavite komentar