Kako nas je dež pregnal z Montaža

Poletje na višku, na Obali ni poštenega dežja že od sredine maja. Konec julija gremo na Montaž, seveda si obetamo lepo vreme in ne jemljemo v obzir napovedi, ki kažejo neke plohe ravno v času kosila.

Montaž, ali v italijanščini Jof di Montasio, se nahaja na nasprotni od Kanina strani, že v Italiji. Se vozimo tja po italijanski strani vse do Sella Nevee. Od spodnje postaje žičnice gre cesta še naprej na planoto pod Montažem, planino Pecol. Tukaj je zelo veliko parkirišče, zjutraj so bili parkirani kar avtodomi. Malo naprej je sirarna Pecol z odličnimi siri, ki pa niso poceni.
Vreme je krasno, naš cilj pa je lepo viden - drugi z leve, najvišji, skalnat vrh. Montaž, 2753 m. Druga najvišja gora v Julijskih Alpah.

Od parkirišča lepa makadamska pot nas vodi proti koči Rifugio di Brazza, do koče je kakih 15-20 minut peš. Panorame pa so čudovite. Pravzaprav samo zato objavljam ta post, da pokažem prelepo pokrajino...

Okoliške farme in kmetije:

Pot od koče dalje se prečno vzpenja skozi prostrane travnike. Razgledi so veličastni. Na spodnji sliki pa se zelo lepo vidi spodaj planota Pecol omejena z gozdom. Za gozdom pa je strm padec dol v dolino. Med planoto in gorami v ozadju je zelo globok prepad...
Planina leži zelo visoko, izhodišče je na 1520 metrov, koča je na višini 1660 metrov.

Prvi del poti preko travnikov je zelo zelo lep, ne morem se naužiti razgledov. Sama pot, čeprav se vztrajno vzpenja, ni preveč strma in jo je res lepo hoditi.

Ob poti moraš imeti več časa za opazovanje okolice. Tukaj je ogromno svizcev, ki se ne bojijo ljudi. Slikala sem enega, ki je užival na skalci. Malo naprej je bil še čisto majhen svizec, mladiček, a bil je malo daleč, da bi uspela kaj prida fotografija. Svizce sem videla že v dolini Krma na poti na Triglav, a tam so bili tako plašni, da sploh ga nisem dobro ogledala. Tukaj sem prvič dobro videla, kako svizec pravzaprav izgleda... Ne v reklamah :)

Med tem ko hodimo se zbira vedno več oblakov, sonček, ki nas je pričakal zjutraj se pokaže le še tu in tam skozi oblake. Vrh Montaža, ki ga vidimo skoraj ves čas nad nami, je že zavit v oblake...

Ko pridemo do konca travnikov in se pod začetkom poti po skalah si oblačimo varovalno opremo in čelade, fotografiram zanimiv oblak pod nami, kako preko roba hriba polzi po pobočju hriba. Zanimivo je to, da polzi navzgor, ne dol v dolino.

V roku 20-30 minut "nedolžen" oblak prileze do nas in nas pogoltne... Med oblakom vidim še gamsa na sosednji vzpetini.

Ravno ko plezamo po skalah, začne deževati, sprva ne preveč, tako da nadaljujemo pot. Potrebno je veliko previdnosti. Italijani imajo malo varoval na poti, zajle, tam, kjer so, so ohlapne. Ponekod pa so skale tako gladke, kot steklo... Mokre se zelo zelo drsijo in se resno sekiramo, ali je varno nadaljevati pot. Čaka nas še 64 metrov visoka navpična jeklena lestev - Pipanova lestev, ki že v dobrih pogojih ni mačji kašelj, kaj šele v dežju in slabi vidljivosti. Kakih 50 metrov pred lestvijo se naredi pravi naliv. S težkim srcem se odločimo, da res ni varno nadaljevati pot. Že vrniti se do travnikov ne bo enostavno. Izjemno previdno plezamo po skalah nazaj dol, strašno moti pelerina in zastira pogled...

Prišli smo nekje do višine 2430 metrov, 300 metrov pod vrhom. Ker imamo v mislih, da ni treba priti samo gor, ampak bo potrebno se tudi varno spustiti nazaj dol, zato pade odločitev, da ne riskiramo in prenehamo s vzponom.

 Na robu melišča ob skalah nas pričaka čredica gamsov. Nič se nas ne bojijo, komaj se nam umaknejo s poti... Škoda, ker smo v dežju in oblaku, niti ne morem jih dobro fotografirati.

 Ko pridemo nazaj do travnikov, dež za trenutek popusti, uspemo vsaj nekaj pojesti. Poskušamo si dati dol dežno opremo, a jo spet povlečemo ven po nekaj minutah. Spet dežuje... Tokrat smo že pod oblaki in kljub dežju so razgledi prelepi, oblaki spodaj pa naredijo vse skupaj še bolj zanimivo...

 Še en gams na robu prepada:

En čas opazujem brejo samičko, hodila je le nekaj metrov proč...

 Vrh Montaža še vedno zavit v dež in oblak.

 Razgledi, v kapljicah dežja:

Na neki točki pridemo do roba prepada, višina stene nasprotne skale je 1100 metrov, to je najgloblji prepad v Julijcih. Z roba naše strani se ne vidi prepada vse do dol, ampak že to, kar se vidi, naredi ogromen vtis... Visoka gora spredaj je praktično pod nami. Ves čas pozabljamo, da smo zelo visoko, nad 2000 metrov višine...

 Sestop v dolino. Čez čas neha deževati in se celo skozi oblake spet pokaže sonce.

Pot na Montaž je označena, ampak oznake so res "po domače" narejene, še za šalabajzerske italijane je to malo površno.  Na celotni poti smo srečali samo 2 oznake, razen tistih v dolini, ki ti itak ne povedo nič... Na tem razcepu je označena pot za kočo ter za na Montaž in sosednji Špik Hude Police, Cima di Terra Rossa. Špik Hude Police je gora visoka 2420 metrov, pot tja je tehnično nezahtevna, na trenutke je strmo, potrebna pa je čelada, ker je veliko padajočega kamenja, ki ga prožijo gamse in nepazljivi planinci.

 Kravce na pašniku:

Pa smo že pri koči. Dež je ponehal, čez čas se je pokazalo sonce in res nam je bilo žal, da vreme nam ni bilo bolj naklonjeno, da bi uspeli priti na vrh. Vsaj da bi se dež za par ur premaknil na bolj zgodaj ali bolj pozno...

 Razgled od koče gor proti Špiku. Montaž je že bolj levo... Ves čas si mislim, da mogoče bi bilo bolj pametno, da smo šli na Špik, tja bi prišli kljub dežju... No, saj ne moreš vedeti vnaprej...

Na soncu sušim mokro vetrovko in pelerino, luftam noge in uživam v razgledu. Kljub temu, da nam je manjkala še dobra ura hoje do vrha, smo vseeno hodili 4,5 ure, naredili okrog 900 metrov višinske razlike in bi bila to spoštovanja vredna tura, če ne bi bil grenak priokus, da pa na vrh vseeno nismo prišli...

Po daljšem postanku pri koči, se vračamo nazaj v dolino. Na trenutke je sonce, na trenutke se zopet pooblači. Danes se res ne moremo pritoževati nad razgledi....

Pogled nazaj, proti koči.  Se vidi, da s hribov se zopet spušča temen oblak, poln dežja. Lih, da smo mu pravočasno ušli, da nas ni zmočilo še enkrat...

Za zaključek lahko rečem le to, da so oblaki tukaj pogost pojav, da je Montaž v drugem delu poti zelo zahteven, da pa če se gre na to stran, nikakor ne boš prikrajšan za čudovite panorame...