Dan v Rimu. Obisk Vatikana

Začetek rimskih počitnic:
Rim, prvi dan
Drugi dan - antični Rim

Na spletu piše, da Rimski Papež vsako sredo ob 10h pozdravlja obiskovalce, ki pridejo na trg Svetega Petra v Rimu. Zato, ne glede na to, da nisva prav pobožna in religiozna, sredo v Rimu sva že vnaprej namenila za obisk Vatikana. Če si že tam, je fino, da greš pozdraviti Papeža, sploh pa Papa Francesco je zelo prijetna oseba.

Zjutraj se odpravimo s podzemno do postaje Ottaviano, ta je Vatikanu najbljižja. Od postaje je še dobrih 400-500 metrov do trga Svetega Petra. Ni strahu, če ne veš, kam iti, vsi hodijo v isto smer. Ulica je res polna obiskovalcev. Občutek je, da greva na neko množično prireditev, kakor bi bil koncert ali tekma.

Prav kmalu pridemo do zelo visokega obzidja Vatikana, ki skoraj z vseh strani obkroža najmanjšo državico na svetu. Na poti h trgu nas ustavljajo številni prodajalci izletov in vstopnic brez vrste, prodajalci so vseh narodnosti in govorijo skoraj da vse jezike. Slovenščine sicer nismo srečali, a srbsko pa ja.

Na vhodu na trg skozi vrata obzidja se je naredila dolga vrsta. Postavimo se v konec vrste, a ne razumeva, kaj sploh čakava, koliko bo to trajalo in ali je sploh smiselno. Velika večina ljudi drži v rokah rdeč kartonček s povabilom na Papeževo avdienco. Midva nimava nič, niti ne veva, ali kartonček potrebujeva in kje se ga dobi.

Po strani, ki je rezervirana za izhod s trga, se Freddy pogumno odpravi do "začetka" vrste. Ugotovi, da ta krak vrste čaka na prehod skozi metaldetektorje, kot na letališču, ki so postavljeni nekje pod kolonami. Rekli so mu, da če čaka v vrsti, pride na trg. Naprej ga niso spustili. Spet ne veva, če je ovira to, da nimava kartončkov z vabili...

"Lokalci" (letos je v Vatikanu v modi modra barva):

Malo se sekirava, počakava do metaldetektorjev, da vidiva, do kje lahko prideva. Vrsta gre izjemno hitro. Zdi se ti, da to bo trajalo par ur, v resnici pa v 10-15 minutah sva že na kontroli prtljage. Fotografska oprema in plastenke z vodo niso nobena ovira.

 V naslednjem trenutku sva že pod kolonami, iščeva izhod na trg.

 Brez vsakršnih vabil sva takoj za tem na trgu, se ogledujeva in razgledujeva. Po trgu so postavljene ograje, v samem centru trga pred baziliko so postavljeni stoli, predvidevamo, da tja pridejo tisti, ki imajo vabila. Po ostalem delu trga se lahko brez težav premikaš in se ogleduješ.

 V nekem trenutku začutimo, da se nekaj pripravlja, smešno oblečena švicarska straža Papeža se postavi na prehode na trgu. To sicer nikakor ne vpliva na ljudi, ki še vedno brez težav prihajajo na trg skozi vstopne točke. Midva pa se približava ograji, da vidiva, kaj se dogaja.

 Tu pa tam na določenih delih trga se sliši neko vznemirjenje, pa vendar ne veva za kaj se gre in čakava, da se bo Papež pokazal na balkonu ali na pripravljeni tribuni pred baziliko.

Kar naenkrat v ovinek na trgu, par metrov pred nami se pripelje "Papa-mobil" in v njem vidiva Papeža Francesca, kako počasi se vozi mimo množici ljudi, blagoslovi dojenčke, ki jih starši dvigujejo visoko v zrak. Ob Papežu sicer ves čas grejo številni varnostniki, ki s pogledi dobesedno skenirajo ljudi okrog, a to sploh skoraj ne opaziva. Čisto sva presenečena, Papež se počasi pelje mimo nas, na razdalji metra, blagoslovi množico, se nasmiha... Celotno množico ljudi prevzema navdušenje in veselje, vsi imajo dvignjene v pozdrav roke, vsi seveda to še sproti slikajo in snemajo. Skoraj se mi ne zdi mogoče, tako pozitivno in prijetno vzdušje... Potem, že doma, sem gledala slike s trga, vsi so nasmejani in dobesedno žarijo. Prelepo. Ganjeni smo in čisto navdušeni, pa čeprav sploh nisva religiozna in "nič nimava" s Papežem in katoliško cerkvijo.

Čez nekaj minut se Papa Francesco ponovno zapelje mimo, naredi še drugi krog med obiskovalci in šele nato izstopi na tribuno pred baziliko Svetega Petra. En čas še poslušamo njegov nagovor, predvsem pozdrav prisotnim. Govori nekaj v smislu tolerantnosti in pomoči tistim, ki to potrebujejo... Govor in tudi posnetek ves čas predvajajo na velikih ekranih na trgu. Midva še vedno ne moreva priti k sebi od tega, da sva Papeža videla tako na blizu, "kot jaz tebe"... Potem, ko nisva vedela niti tega, ali nas bodo spustili na trg, na koncu pa tako doživetje. Enako bi bilo, da greš na Rdeči trg v Moskvi, a tam nas Putin čaka :)

Nagovor Papeža je trajal okrog pol urice, nato pa so prehode na trgu sprostili in si lahko prišel skozi širok glavni vhod (v času avdience je dostop le skozi metaldetektorje pod kolonami).

 Trg Svetega Petra je čudovit. Nastal pa je dobrih 150 let po začetku gradnje bazilike, saj velikanska cerkev je potrebovala prave velikosti pompozen trg spredaj. Tudi tukaj je delal Bernini.

Meja Italia - Vatikan,  hkrati konec trga. Ljudje za ograjo so že v Italiji, tlakovan trg pa je Vatikan.

Kot povsod v Rimu, tudi na trgu v Vatikanu so turisti vseh mogočih narodnosti in religij. Ogromno je indijcev in kitajcev - japoncev, kar nekaj smo videli tudi arabcev in povsem zakritih žensk. Daleč od tega, da bi bili samo katoliki. Vatikan ni samo Sveti sedež, je del svetovne kulture in zgodovine.

 Po "avdienci pri Papežu" se ustavimo na kavo. Najbližji bar je vseeno že v Italiji.

Ob sredah, ko ima papež avdienco, se bazilika Svetega Petra odpre šele popoldan, ob 13h, zato najprej imava v planu obisk Vatikanskih muzejev, šele nato cerkvi. A preden greva s trga, nakupiva še spominčkov. Poslano razglednico so domači prejeli po skoraj dveh mesecih! Sva pa jo poslala prav na okencu Vatikanske pošte, niti ne, da bi vrgla v nabiralnik. Očitno niso hiteli...

Odpravimo se do muzeja. Vhod v Vatikanski muzej je dobrih 500-800 metrov proč od trga Svetega Petra, najprej se moramo vrniti po isti ulici, kot sva prišla do trga skoraj vse do postaje podzemne, nato sledimo obzidju do vhoda. Bližje kot je vhod v muzej, več je prodajalcev vstopnic in ogledov, cene pa so nižje kot če bi kupil pri prodajalcih na ulici ob trgu. Jaz ne maram nobenih vsiljivih uličnih prodajalcev, apriori nič nočem pri njih kupiti, sem prepričana, da to že ne more biti uradni predstavnik... No, z enim pa se pogovorimo - ponuja voden ogled vatikanskih muzejev in bazilike Svetega Petra, cena je okrog 50 €. OK, hvala, ne rabiva vodiča. Takoj se znajde - samo vstopnice, brez vrste - 32 €, nato si ogledujete vse sami. Ne, ne, hvala, bova tvegala vrsto, imava dovolj časa, denarja pa bolj malo... Tip zmaja z glavo, češ, joj, brižni, do večera boste stali v vrsti na soncu.

Na prvi sliki spodaj visoka vrata pri rumeni tabli - vhod v muzej. Slikano je od vogala obzidja. Na podolgovati drugi sliki je slikan "začetek" vrste za vogalom. Rep je dolg kakih 50 metrov. Rumena tablica označuje vhod za skupine. 

Celotno "neskončno" vrsto premagava za 15 minut!! Enkrat, ko stopiš noter, tudi tam je metaldetektor za vstop v stavbo muzeja, zato je gužva, ker gre počasi. Za metaldetektorji so že blagajne muzeja in nobene vrste!!! Cena uradne karte za muzeje Vatikana je 16 € po osebi.
Ko sva se še odpravljala v Rim, sem preverjala, kako bova prišla v muzej (glavna atrakcija je vsekakor Sikstinska kapela, za jo videti, moraš v muzej). Na spletu je možnost nakupa vstopnic on-line, stanejo 20 € na osebo. Nisem opazila, da bi lastniki on-line vstopnic hodili preko vrste; vsi morajo skozi isto varnostno kontrolo. Za ogled Vatikanskih vrtov je posebna karta, možen je samo voden ogled, za vrtove je obvezen vnaprejšnji nakup preko spleta. Nisva želela se zavezati na neko uro, zato se je izkazalo, da sva vse naredila prav in si ogledala vse, kar sva želela.
Vhod v muzej:

Za blagajnami se končno sprostiš, si "notri", vsa vprašanja so rešena. Od vhoda v zgornje nadstropje vodi zanimiva lestev. Ob lestvi je razstava plovil in modelov plovil iz vsega sveta. Zelo zanimivo.

 Na vrhu "zrolane" lestve je trgovina, dobro založena predvsem s knjigami o Vatikanu, v skoraj da vseh jezikih, eno izdajo sem videla celo v slovenščini. Tukaj pošljemo razglednico, tukaj je stranišče, aparati s pijačo in nasploh tak "večnamenski" prostor. Ker potem v muzeju je prostorsko zelo omejeno, padeš v nekakšno kolono počasi se premikajočih se obiskovalcev in težko se odstraniš in si najdeš svoj mir...

Model mesta - države:

Izhod v park v bližini vhoda v muzej. Ura je že poldan, zunaj je poletno vroče, sva kar vesela, da največjo pripeko preživiva v muzejih. Presenetljivo, notri sploh ni vroče, imajo že urejeno sistem hlajenja, ne glede na srednjeveške stavbe.

 Pogled na kupolo San Pietro iz vatikanskih vrtov.

Vatikan je popolnoma drugi svet. Za obzidjem, kamor ne spuščajo množice obiskovalcev, ni skoraj nikogar. Državljanstvo Vaticana je zelo poseben status in je v glavnem vezano na opravljanje neke funkcije pri Svetem sedežu. Ljudje tukaj delajo, turistom pa je strogo odmerjeno, kje so lahko in kamor se ne sme. Niti sledu o kakšnih vukomprajih, prodajalcev razne šare, ki jih je povsod po Rimu nepreštevno, v Vatikanu jih ni.

 V vatikanskih muzejih je zbrano ogromno število mojstrovin svetovne umetnosti, od antičnih časov do srednjega veka. Že 500 let so umetnine zbrane v muzejih, vsak Papež je dodal svoj del, svoj prispevek, zato nekaj delov muzeja je poimenovano po posameznih Papežih. V glavnem so to dolge sale, prehajaš iz ene v drugo. Vse je podpisano, a tudi brez podnapisov si navdušen. Midva, kot običajno, si ne vzameva avdiovodiča, tu pa tam poslušava "žive" vodnike, ki svojim skupinicam kaj razlagajo, a večinoma hodiva in si vse ogledujeva brez posebne informacijske podlage.

 V cortile della Pigna (dvorišče Pinjole, nekaj takega) je prijeten bar z veliko teraso. Ura je že lih prav za malico. No, postrežba v Vatikanu je porazna, prijaznosti od nikoder, organizacija je slaba, čas gre, kot da bi naročili celotno kosilo. Cene so tudi kar visoke - pijače so od 4 € in višje, sendviči - solate so 6-18 €. Jaz sem naročila toast, bil je zelo "škrto" obložen, solate pa so zgledale zelo bogate... Za 2 pijače in 2 panina sva plačala 21 €. No, ja, "rimske" cene. Zato sva se malo spočila in dobila še energijo za nadaljevanje ogleda.
"Raztrgan" globus na dvorišču:

Cortile della Pigna:

 Pogled iz Vatikanskih oken v Rim:

 V muzeju:

 Spet volkulja z dvojčkoma:

Tu pa tam fotografiramo kake poslikave. V vsaki sali je drugačna tematika, vsaka je zase mojstrovina. Tiste najbolj znane fotografirati je prepovedano - Sikstinsko kapelo in stanze Rafaela. Mlad komaj 25-letni Rafael je moral poslikati osebne sobane Papeža, ustvaril je neverjetno delo, 2 sobani je poslikal sam, 2 preostale pa so dokončali njegovi učenci po njegovi smrti.

 Sikstinska kapela me je presenetila s svojo velikostjo. Predstavljala sem si jo veliko manjšo. Je velika!! Poslikave so neverjetne. Michelangelo je lastnoročno 4 leta leže pod stropom slikal na strop, nato, 20 let pozneje, pa še steno za oltarjem - "Poslednja sodba". Vse to naredi veliki vtis. A nujno je prebrati kako zgodovinsko knjigo ali kaj o srednjeveški umetnosti, da je vtis večji. Preden sva šla v Rim, sem veliko brala o zgodovini Rima, nekaj o Vatikanu, bilo mi je veliko bolj zanimivo, kot če bi samo opazovala... Še vedno sem mnenja, da taka mesta ali kraje, kot je Rim in Vatikan si je krasno ogledati z dobrim in dobro podkovanim vodičem...

 V muzeju:

 Samo nekaj slik. V originalu so velike po nekaj metrov na vsako stran.

Strašno nama je bila všeč sala delle carte geografiche (sala zemljevidov). Zabavala sva se z iskanjem znanih krajev na starinskih zemljevidih. 500 let nazaj, ko so nastali muzeji, so komaj odkrili Ameriko, sploh še ni bil vrisana. Zemljevidi pa so zagotovo še starejši. Italija oz. bivši Rimski imperij pa so zarisani zelo zelo dobro. Našla sva celo Izolo, Strunjan in Piran in številna istrska mesta. Ljubljana takrat je bila še Emona.

Poslikan strop v sali zemljevidov:

 Sicilija:

Istra:

Žusterna, Markovec, Izola in San Simon so že na zemljevidu. Nekaterih nazivov pa ne morem kar tako prevesti...

 Pogled skozi okno na parkirišče v Vatikanu:

 Nizka srednjeveška vrata:

Še poslikave sten in stropov:

 Na nekem delu smo zelo blizu parkov in vrtov Vatikana, ampak dostopa ni, zato samo ogledujemo:

 Med drevesi se skrivajo palače in vile. Vse je izjemno lepo urejeno.

V muzejih sva porabila dobrih 2-3 ure. Izhod je skozi neverjetno lepo zavito v špiralo stopnišče "a chiocciola":

Se vrneva na trg, pogledava, če bi lahko šla takoj še v baziliko San Pietro. Trg je že povsem prazen (kolikor je to v Rimu mogoče; v primerjavi z množico ljudi danes zjutraj), ograj ni več, so pospravljene do naslednje srede.

Od na tleh označene točke med obeliskom in  fontanami je pogled poseben - dve vrsti kolon se vidijo kot le ena. Z nobene druge točke tega učinka ni! Res so domiselni te arhitekti preteklih časov.

To da ni gneče na trgu, še ne pomeni, da ni vrste v cerkev. Vrsta se vije nekje od cerkvi vzdolž vseh kolon vse do "začetka" trga, do "meje" z Italijo. Vroče je, zdi se nam, da vrsta sploh se ne premika. Se odločiva, da danes ne vztrajava s San Pietro, se bova vrnila jutri.
Tudi to so obiskovalci Vatikana:

Midva se podava nazaj do podzemne, se vrneva v hotel na siesto, še prej pa si privoščiva kosilo. Po počitku in ko vročina bi že morala malo popustiti, se odpraviva na Aventine, do Piramide. Kdo bi si lahko predstavljal, ampak v Rimu še vedno stoji prava piramida, stara je nekaj več kot 2000 let, služila je kot mavzolej imperatorja Cestija.
Vse do 16. stoletja je bila v Rimu še ena piramida, Vatikanska. Dolgo so verjeli, da v Vatikanski piramidi je pokopan Romul in v tej na Aventinu Rem. Pozneje pa so ugotovili, da temu ni tako...

Poleg piramide so mestna vrata San Paolo. V 4-5. stoletju je eden rimskih imperatorjev gradil mestno obzidje in je vključil piramido v obzidje, kot trikotni bastion...

Od piramide greva počasi do nabrežja Tibra. Tukaj je Rim povsem ne-turističen, bloki, trgovine in bari za domačine. Ulica je precej dolga, da se že malo naveličava. Na hribu poleg je zanimiva zgodovinska stavba, a ne vidiva poti tja, in ne ljubi se nam jo iskati... Sicer od piramide k nabrežju je ravno tu nekje vodila antična rimska cesta, zato je logično, da so stare stavbe... So pa na hribu.

Razgledna točka na Aventinu Giardino delle Arance, Pomarančin vrt.

Sprehajamo se ob nabrežju Tibra do cerkvi Santa Maria in Cosmedin. Ogromno je cerkva v Rimu in ta ne bi bila nič posebnega. Ampak tukaj so "Usta resnice". Ideja je bila, da sva tukaj sama in da poskusiva vtakniti roko v kamnita usta in se pačiva in se smejiva, ko roka ne bi šla več ven. In ne glede na racionalno razmišljanje, še vedno ostaja trohica strahu - kaj če se usta zaprejo, ker sem se ziher kdaj zlagal... Jaz sem se večkrat, hehe :)
No, v cerkev lahko prideš brez težav, do Ust resnice pa je dolga vrsta, ki gre precej počasneje kot tista v Vatikanu. Vsak namreč vtakne roko, njegov kolega ga slika, nato se zamenjata. Iz trenutka, ki naj bi bil trenutek štosa za dva ali manjšo zaključeno družbo, je to postal obred na hitro pred množico. Ne, to pa nama ni všeč. Slikava množico in greva proč...

Ob nabrežju Tibra:

Ob Tibru greva do otoka Tiberina. Po velikosti je najbrž otok primerljiv z otokom na Blejskem jezeru.

 Dva mosta povezujeta otok z mestom. Pred nami je most Fabrizia, najstarejši most v Rimu, zgrajen je bil 62 let pred našim štetjem. Most je ozek, ni dovolj širok za sodoben promet, še vedno pa deluje zelo zelo stabilno.

 Legenda pravi, da je otok Tiberina nastal skupaj z nastankom bolnišnice, menda ravno tu je stopil na Zemljo bog zdravnikov- Eskulap.

 Freddy se je zelo razveselil gostilne Trattoria Sora Lella. Ta nuna Lella je znana italijanska televizijska osebnost, odlična kuharica, nastopala je nekoč v tv-serijah in show-ih. Jaz nisem gledala, zato nisem bila tako vzhičena. Gostilna pa je bila, žal, zaprta. Gotovo, se tukaj dobro je, na vratih je polno Michelinovih znakov. Trattoria je takoj za mostom ob vstopu na otok.

Cerkev na otoku Tiberina je zgrajena na mestu še bolj stare cerkvi, ki je bila posvečena že leta 1000. Vodnjak pa je postavljen na mestu antičnega zdravilnega izvira.

Z otoka se vrnemo nazaj v "mesto", takoj nasproti otoka je židovski ghetto. Poleg nekaj zelo starih ostankov stavb, je to prijeten živahen predel, simpatične restavracije in dvorišča, prijetno vzdušje...

Na prodaj:

 Neopazno skozi ghetto zelo kmalu pridemo h trgu pred Panteonom. Počasi razumemo razdalje v Rimu in povezave med ulicami. Vse, kar smo prvi dan s težavo iskali, danes se najde samo od sebe, po precej krajših prehodih...

Ob večerih je tukaj zelo živahno... Po eni od ulic, levo med gelaterijami, nadaljujemo sprehod od Pantheona še dalje... "Zadanemo" prijetno ulico, polno uličnih glasbenikov, umetnikov, seveda, je tudi polno turistov... Krasno vzdušje, prava ulica za sprehod po Rimu.

Dve pesmi in tri slike pozneje, nekaj 100 metrov dalje, pa se znajdeva pred fontano Trevi! A prvi dan nikakor je najti! Seveda, zopet se tu malo pogužvamo, greva po sladoled, narediva par slik. Sedaj so že prižgane lučke in ne vem, če ni fontana z lučkami lepša, kot brez onih...

Malo se ustavimo pri Treviju, potem pa počasi napredujemo proti hotelu. Vseeno do Terminija rata kar dolg sprehod. V hotel se vrneva ob 22h, "mrtvi" od utrujenosti. Aplikacija kaže, da sva danes prehodila 22 km, včeraj jih je bilo 26 km. In to v balerinkah in kavbojkah po vročini, asfaltu in muzejih...

 Večerne ulice v Rimu:

 Skoraj v hotelu, "naša" cerkev Santa Maria Maggiore:

Velika mesta so naporna, so utrujajoča, pa še ves dan je vroče. Razmišljam, da je Rim najbrž ena od zadnjih evropskih prestolnic, ki jih obiščem v takem formatu. Dovolj je za nekaj časa, preveč je utrujajoče. Mala mesta, narava, to mi bolj leži...

Nadaljevanje: 4. dan. San Pietro