Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sreda, 19. julij 2017

Jezerska Kočna

Jezerska Kočna. To sem že slišala. Vem, da je zahtevna gora. Nisem pa sploh vedela, kam jo postaviti, kje se nahaja. Če se iz Ljubljane pelješ proti Jesenicam, na desni strani med prvimi hribi bo Krvavec, zadaj za njim pa štrli ven skalni vrh Jezerske Kočne, pa drugih gora zraven. Peljemo se za Jezersko (zato Kočna je Jezerska), pokrajina je čudovito lepa, hiše so urejene kot le na Gorenjskem znajo. Pri jezeru (zato je Jezersko) se ustavimo in ugotovimo, da hoje bo za približno 1 uro več, kot smo računali, saj avtobus ne sme naprej od Planšarskega jezera. Ozka asfaltirana cesta sicer vodi še par kilometrov naprej, do parkirišča pred izhodiščem v goro... Ker nas je kar precej, smo z avtobusom in moramo cesto prehoditi peš.

Ob jezeru je prelepa restavracija, ali mogoče kak penzion in je skoraj žal, da bo današnja tura časovno  precej dolga in sploh nimamo časa, da bi se tu ustavili.
Prvi del poti hodimo zelo hitro ob kmetijah in hišah ob asfaltirani in pozneje makadamski cesti. Cesta je res ozka, 2 vozila ne moreta mimo, je pa tukaj več mest, kjer se da se obrniti oz. se zapeljati mimo. Do izhodišča, do gozda, pridemo v pol ure časa. To je naš današnji "bonus" (pa že tako ni malo - načrtovanih ur čiste hoje je 9, a kje so še postanki za hrano-pijačo-fotografiranje...). Gremo pa točno tja, v hribe pred nami. Naša gora se od tukaj še ne vidi, je pa v istem grebenu, skrajno desno.
Takoj, ko pridemo do gozda in opazimo oznake za Češko kočo, se začne kar fejst strm vzpon skozi gozd. Je lepo prehodna in prijetna pot, a je tako strma, da skoraj niti ne dela ovinkov, temveč nas pelje gor navkreber... Nekje na sredini vzpona skozi gozd je ta osamljena hišica, prazna in brez oken je... A če te ujame nevihta v hribih, lahko se skriješ notri.
 Od hišice pa spet strmo čez gozd. Zelo smo veseli, ko pridemo ven iz gozda in se pot vsaj malo položi ter se pričnemo prečno vzpenjati po pobočju hriba. Pot postane veliko bolj razgledna in razgibana, na poti je več lesenih podestov in stopnic, in to lepo izdelanih, ponekod so tudi zajle v oporo.
"Vojtrca"
 Domačini so dodali zelo simpatične napise na različne točke ob poti. "Vojtrca" in "Mrzva dolina" so ostali pri meni v fotoaparatu, a bilo je tega še precej več.
 Uro pa pol po začetku vzpona skozi gozd pridemo že do Češke koče. Sedaj smo dokončno ven iz gozda, razgledi na gore v okolici pa so prečudoviti. Zaradi oblačnega vremena slike niso kaj prida (bolj je seveda krivo fotografsko neznanje ;)), zato pa brez sonca je lažje hoditi. Že tako smo se potili, strmina se je zelo poznala...
Češka koča. Na več označevalnih tablah je bilo označeno, da koča ima 115 let. In je zelo lepa in na lepem kraju.
Od koče vodi več poti okrog, v glavnem so precej zahtevne in gore so res visoke in izjemno zanimive.
 Še pogled v smer našega vzpona. Tam zadaj je naš vrh, Jezerska Kočna.
 Pogled v dolino, odkoder smo prišli:
 Po zelo kratki pavzi se odpravimo naprej. In spet je pot zelo strma, hitro nabiramo višino. Temperature so kar nizke. Ob jezeru v dolini zjutraj je bilo mogoče 15-18 stopinj (sredina julija!!), tu na 1500 metrih pa najbrž okrog 10-12 stopinj...
Ko pridemo do platoja malo pod skalami, si damo čelade, pa tudi samovarovalne pasove.  Sicer jeklenice se začnejo še višje, a gor skoraj je premalo mesta, da bi tam prekladali opremo... Zaradi mraza in hladnega vetra si oblečemo skoraj vse, kar imamo s seboj, od kap in rokavic do vetrovk...
 Še pogled nazaj v dolino.
Takoj za platojem sledi razcep poti na Gritavec in na Kočno. Dolžina pa tudi zahtevnost sta si zelo podobna, tako pravijo izkušeni. Jaz na Grintavcu še nisem bila.
Pot je vedno bolj zahtevna, ob robu melišča pridemo do skal. Meni je zelo všeč del poti po skalah, s plezanjem in zajlami... Hitro napreduješ v višini, pa še zanimivo je in razgibano... Na sliki je delček poti... Ko si tam, ti je vse jasno, kako stopiti in kje je pot. Ko pa gledam doma slike, si mislim - kakšna neki pot? Saj sploh ni poti, samo markacije po hribu nametane...
 Strm vzpon ob robu melišča:

 Začelo se je plezanje:
 Skoraj nimam časa za pogled v dolino, je pa razgled fantastičen. Tisto  svetlo zeleno polje na desni strani slike - tam smo hodili od jezera do gozda. Od tam smo prišli...

 Plezamo po skalah. Na neki točki sem se malo ustavila, pogledala dol, pa sem si rekla, da boljše da dol sploh ne gledam, da ne vidim prepadov pod nami... Sem si rekla, bom že doma na slikah pogledala. :)


 Na slikah deluje vse zelo strmo in tako je tudi bilo. A kljub temu je pot izjemno lepo označena (vsaka čast domačemu planinskemu društvu!), je zelo dobro varovana in prav na nobenem delu se nisem počutila ogrožena ali bila trda od strahu, ali nisem vedela, kako stopiti... Razgibana, zahtevna, zelo zanimiva pot...





Ko pridemo na manjše sedelce, že zelo visoko, se odpre pogled še na južno stran gore in med hribi zagledamo Krvavec, ki ga prepoznamo po smučiščih in anteni (tisti zeleni hrib zadaj). Se presenetimo kako je blizu!!
Nasproti nas je Grintovec, od tukaj je zelo lepo viden. Vrh je včasih zavit v oblak, včasih se odpre... Tudi naš vrh je v oblaku.
Pogled proti vrhu Jezerske Kočne. Pot pa prečno vodi po skali, malo pod grebenom. Hodimo praktično po razpoki v skali...
Prav ta guba v skali naredi enega najbolj posebnih prehodov v slovenskih gorah. Zgornji del gore naredi nekakšen nadstrešek nad spodnjim. Odprtina vmes pa je velika lih toliko, da se lahko plaziš, še nahrbtnik moraš dati dol in ga povleči za seboj in potiskati pred sabo. Z eni strani je skala, z druge je prepad. Da je vse še bolj zanimivo, vse to pod kotom približno 20-30 stopinj. Prelaz je sicer kratek - mogoče par metrov, je pa to kar en izziv.
Tista rdeča bunka v centru skale je čelada planinca, ki ravno leze čez prelaz... Ostali na sliki so že uspešno na drugi strani. Z nahrbtnikom moraš iti še 4-5 metrov naprej, da se lahko sploh zravnaš in si daš rucak nazaj na ramena...
Plezamo in si podajamo nahrbtnike. Na poti nazaj nekdo je vrgel nahrbtnik malo bolj močno in je ta za las obstal na potki, skoraj bi zletel v prepad...
 Še pogled bolj od daleč na ta prelaz pod skalo in prepad zraven...
 Rožice na več kot 2000 metrov višine:
Ko do vrha ostaja samo še malo, zaidemo v oblak. Že vemo, da nič ne bo od razgledov na vrhu. Jaz se spomnim Mojstrovke in Mangarta, kjer smo tudi ostali brez razgleda... Nekateri se vprašajo - ali naj vseeno rinemo gor, če ni razgleda... No, zadnjih 15 minut pa ne bomo obupali, gremo na vrh!
 Okno na poti:
 Skozi meglo se pokaže vrh Jezerske Kočne. Je špičast, kot bi ga narisali otroci na risbah...
 Vpisna knjiga in žig so postavljeni par metrov pod vrhom, ker na vrhu dobesedno ni mesta.
 Zadnji korak pod vrhom:
Trije smo komaj bili skupaj na vrhu, fotograf je že stal nižje. 2540 metrov, Jezerska Kočna je osvojena!
Do vrha smo potrebovali še 4 ure od koče (čeprav dobre pol ure smo izgubili, ko smo si dajali opremo gor, ena od planink ni imela prave in morali smo se malo znajti in improvizirati vezanje...). Na vrhu je mrzlo, mogoče 6-7  stopinj, piha, zato prav hitro začnemo sestopati. Tudi čas nas preganja, saj hodimo že 6 ur, a moramo še priti nazaj. Zato ves čas hitimo.
 Sestop:
Pridemo pod oblak, se že vidi črta poti, ob robu skal in dalje, v "gubo".
 Zopet plezamo skozi odprtino, samo v obratni smeri, zato tudi plezamo z nogami naprej...

Na Grintavc posije sonce (pomislim, še nismo daleč od vrha Kočne, gremo nazaj, prihaja sonce):

 Še nižje se že vidi v dolino:

Tudi sestop gre brez težav, jeklenice so krasna reč. Bolj se sekiram kako bomo hodili strmo navzdol po kamenčkih in drobirju nižje, ob melišču. Sovražim melišča!
 Ogromna markacija na eni od skal:

Od vrha do melišča smo kljub vsemu potrebovali enake 2 uri, kakor pri vzponu. Na skalah ne moreš preveč hiteti.
Se odločimo, da nižje ne gremo po markirani potki, polni drobirja, temveč, da jo uberemo kar strmo navzdol direktno po sredini melišča. Ker imam še spomin z Mojstrovke, ko sem skoraj obtičala, imam malo zadržkov, a po prvih par korakih ugotovim, da melišče navzdol je pravzaprav krasna reč in gre izjemno lahko in hitro. Krepko skrajšamo čas sestopa, ogromno melišče pretečemo za največ 10 minut.
 Melišče, pogled navzgor. Začeli smo tam, čisto pod skalo, 5-10 minut prej...
Konec melišča pa se dotika še snega. Sneg je čisto črn in umazan, a kljub vsemu je običajen sneg. Julij!! Tukaj je severna stran, zato sneg ostane tako dolgo, če ne mogoče kar do naslednje zime.
 Na snegu se vsi dobimo. Še enkrat - pogled gor na melišče:
 Na drugi strani pa je že zelena dolina. Utrujena sem in lačna, komaj čakam, da pridemo do koče.
Na melišču sem skoraj izgubila jakno, na sliki se lepo vidi, da se je zataknila le za rob. Hlače in čevlje pa so čisto beli. Pri sestopu po melišču se noga zakoplje v kamne včasih tudi do gležnjev...


 Zelo se razveselim, ko se spodaj pokaže koča. Čeprav je do nje še kaj precej poti.

Čez dobre pol ure končno zagledam kočo med drevesi. Juhej! Ne bi bilo slabo, da bi nas že tu čakal prevoz...
Po celem dnevu (9 ur od štarta, 13 ur od kar sem se zjutraj ob 4h (!!) zbudila) si končno privoščim kavo (3 €! po mojem, je to ful drago!), pa sendvič, pa sok. pa za 15 minut sezujem čevlje in relaksiram na soncu. če ne bi bilo tega postanka, ne vem, kako bi prišla do konca. Res me je poživilo...
 S soncem so razgledi veliko lepši, kot zjutraj.
 Relaks pred kočo:
 Češka koča, samo z druge strani:
No, po počitku gremo nazaj, zdaj pa brez postankov do jezera. Potrebovala sem uro 45 minut, vred s tisto asfaltno cesto na koncu. Mislila sem, da ne bom mogla več hodit, ampak je nekako šlo, samo na sestopu skozi gozd so me trpela kolena... Vse ostalo (mišice) so trpeli naslednji dan ;)
Grem tja, v dolino. Tista rumena črta je moja pot.
Uro pozneje, točno na tisti "črti":
 Še pogled nazaj, na današnje gore, s soncem obsijane. Čudovito!
Ob poti srečam zajčka, najbrž je ušel s kake kmetije.
 Vasice... Prelepo.
 In ker je Jezersko ob jezeru, sem morala slikati jezero, že če se nisem uspela v njem kopati. (Sploh ne vem, če se tu kopajo, zelo je poraščeno).
Planšarsko jezero

Po skoraj 12 urah od štarta smo se vrnili nazaj na izhodišče. Zame je tura bila malo predolga, vsaj 3-4 ure manj, potem bi jaz bolj uživala. Zaradi časovne stiske je bilo tudi manj časa za postanke, občudovanje, fotografiranje, debate, hrano in pijačo. Ampak! To je bila izjemno lepa, izjemno zanimiva, čudovita pot! Vesela sem, da sem jo prehodila (še malo pred štartom sem bila v dvomih, a je to zame) in ponosna sem sama nase! Kot je rekel eden od vodičev - Jezerska Kočna ni kar tako gora!

Povzetek:
Izhodišče Planšarsko jezero - 897 mnv
Češka koča -1542 mnv
Jezerska Kočna - 2540 mnv
Višinska razlika - 1645 mnv
Dolžina poti - 11,5 ur s postanki
Prehojena razdalja - 16,3 km oz. 40000 korakov.

2 komentarja:

  1. Uau... naporna tura. Zato vse čestitke!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Krasna tura, a zame je bila dolga, nisem navajena toliko v enem dnevu hoditi...

      Izbriši