Dan v Rimu: Rimski Forum in Kolosej

Kako sva prišla v Rim in kaj sva tam videla prvi dan je mogoče pogledati tukaj.
Že doma sem imela v mislih, da eden od dni v Rimu morava nameniti antičnemu Rimu in potepanju po ostankih nekoč mogočnega Rimskega imperija.

Zjutraj je še prijetno sveže, čeprav že zdaj veva, da bo dan zelo vroč. Mimo cerkvi Santa Maria Maggiore se odpravimo v smer Koloseja.

 Pred cerkvijo, kakor pred večino turističnih atrakcij, je že vojaška straža.

Od cerkvi do Koloseja je zelo blizu, greva po kratki živahni ulici, nato skozi park in čez nekaj minut že zagledamo Kolosej, nekje nižje, na ulici pod nami. Od tukaj ne deluje tako velik, kot bi pričakovali. Očitno sva že na enem od Rimskih gričev. Se fotografiramo vsak zase in skupaj pred Kolosejem, slikamo ga "samega"...

Nato se končno spustimo do Koloseja in poskušava poiskati vhod, oz. oceniti, kako dolga je vrsta za vstop. 
Cesta ob Koloseju, tista, ki je v vseh filmih o Rimu polna prometa, sedaj je za promet praktično zaprta, vozijo samo taksiji in avtobusi, sicer pa so vojaki zaprli ves promet...

Vrsta za vstop v Kolosej se vidi že na daleč, zdi se nam neskončna (pozneje se je izkazalo, da so vrste v Rimu le videti dolge, v resnici mine zelo hitro...). Se odločiva, da začneva obisk »antičnega« Rima s Rimskega Foruma – Fori Romani. Kolosej in Forum imajo skupno karto, stane 12 €, le da vrsta pri blagajni Foruma je le 3 osebi, medtem, ko jih pri Koloseju najbrž vseh 300. Zato greva mimo slavoloka Konstantina do vhoda v Forum na strani Palantina, takoj za slavolokom. Vhodov je več, a ta je nama bil najbolj priročen. 

Slavolok Konstantina je največji ohranjen antični slavolok. Postavili so ga v začetku 4.stoletja, da bi proslavili zmago Konstantina nad Maksencijem na severi Rima. Poleg slavoloka je starinska cesta iz velikih okroglih kamnov. Te kar gane, ko lahko po njej hodiš in pomisliš, koliko ljudi je že tukaj hodilo.

V Rimu je zelo zanimivo opazovati turiste, ker sem prihajajo res iz vseh koncev sveta. Obiskovalci pred slavolokom:

Najprej se ustavimo ob ostankih akvadukta, Aqua Claudia. Akvadukt je bil zgrajen nekje v sredini prvega stoletja (včasih se sprašujem, ali so vedeli ljudje takrat, da s(m)o začeli šteti leta in da jih bo kar več kot 2000?). Akvadukt se je napajal z vodo iz izvira precej višje v dolini, nekje pod Palantinom, nato se je zbiral v cisternah in od tukaj se je voda distribuirala po tedanjemu Rimu. Nekje sem prebrala, da v antičnem Rimu so zagotavljali in porabljali cca. 30 kubikov vode na osebo na mesec. Jaz mislim, da mi porabimo samo 10% tega... Nimamo bazena doma...

 Nadaljujemo med ostanki in ruševinami stavb. Nisva vzela vodiča, mogoče je škoda, res težko sam predstavljaš, kakšne so bile vse te ruševine 2000 let nazaj.

 Rimski Forum je bil center socializacije in center življenja Rima nasploh. Obsega trg in palače, svetišča in stavbe zgrajene poleg. Gradnja tukaj se je začela ob samem začetku Rima, že 7 stoletij pred našim štetjem, tukaj se je Rim pravzaprav začel in na nekaterih delih se to lepo vidi.

  Ne glede na še zgodnje jutro je sonce že visoko in je že vroče. Sredi maja še nisva pričakovala takih temperatur, zato se veselimo, da začetek ogleda antičnega Rima je vsaj malo v senci dreves.

 Stadion Severiana:

 Skozi antično okno pogled na srednjeveški Rim...

Rimljani niso bili najbolj točni in čas so jemali z veliko toleranco. Čas so namreč merili po sončni uri, 12 dnevnih ur so začeli šteti z vzhodom sonca, po zahodu pa so odštevali še 12 nočnih ur. Ker se je svetlobni dan pozimi in poleti zelo razlikoval, tudi odštevanje časa je bilo približno. Nihče se ni posebej razburjal zaradi zamud.

Rimljani so pogosto »popredalčkali« osebo po obleki, oz. po barvi obleke. Naravne barve (sive, rjave, rumenkaste, barve volne) so bile barvami revnih prebivalcev. Vse toni rdečega, zelenega violičnega pa se je ustvarjalo umetno, zato je bilo dostopno le bogatim. Posebno zaželjena je bila barva sivke... 

Pogled  s strehe oz. terase na mesto in Kapitolijski grič:

Pogled na via Sacra, nekoč najbolj živo trgovsko in obrtniško ulico. Tu so stali najbolj pomembna svetišča, tukaj so šli verske procesije in zmagoslavne parade. Z nekaj domišlije bi se dalo si predstavljati te ruševine kot živahno mesto...

Poleg treh ohranjenih kolon svetišča Veste so ruševine bivše hiše vestalk. Vestalke so čuvale večni ogenj v okroglem svetišču Veste. Deklice so postale vestalke že v zgodnjem otroštvu in služenje boginji Vesti je trajalo 30 let, ves ta čas so bile dekleta zaprisežene celibatu. Dekleta so skromno živela kakor da bi bile v samostanu, vendar njihova hiša je imela prelepo dvorišče in početi jim ni bilo treba praktično nič, samo čuvati, da se ogenj ne ugasne... Za rimljane je bilo to zelo pomembno, dekle, ki bi se pregrešilo, so strogo kaznovali. 

Bivše svetišče Antonia in Faustine. V času krščanstva pogansko svetišče je bilo spremenjeno v katoliško cerkev San Lorenzo in Miranda in samo zato so se ohranile veličastne 17-metrske kolone bivše stavbe. Stavbo je zgradil Antonij Pij v spomin umrli soprogi Faustini.

Dobro je ohranjeno okroglo svetišče Romula, iz začetka 6. stoletja. Svetišče s prelepo mozaiko notri je dobro ohranjeno, ker tudi to so spremenili v cerkev v Srednjem veku.

Na centralnem trgu Rima so izvajali vse javne prireditve, religiozna praznovanja, tukaj so oznanili sodne odločbe, tu je bilo tudi polno različnih prodajaln... 

Pogled proti Koloseju:

Raziskave pravijo, da povprečna življenjska doba v Antičnem Rimu je bila okrog 25 let. Vendar veliko rimljanov je živelo dovolj dolgo, približno enako kakor v sedanjih časih. Za nizko povprečje pa je kriva visoka smrtnost žensk ob porodu ter visoka otroška smrtnost... 

 3 visoki koloni - ostanki templja Kastorja in Polluxa.

Čeprav večina ostankov stavb se nahaja na odprtem in ni veliko zelenja, je en del v forumih, kjer je park in so tudi klopce v senci, so tudi aparati za prodajo pijače in prigrizkov. Brez hitenja in brez dolgega zgubljanja smo se po forumih sprehajali približno 3 uri...

 Spomin na volkuljo, ki je nahranila Romula in Rema:

 Se spustimo z gričev v spodnji del in v srce Rimskih forumov.

Stopimo pod Slavolok Tita. Arca Tita je najstarejša iz vseh slavolokov, ki so prišli do našega časa. Notranjost slavoloka je vsa okrašena z reliefi, ki kažejo zmage imperatorja nad izraelci v 70-h letih.

Tam na vrhu tistih obokov smo prej stali na terasi in si ogledovali antično mesto z vrha.  

Še enkrat tempelj Romula, tokrat od blizu. Čudovita bronasta vrata.

Ob ostankih svetišča Veste je spominska tabla, kjer piše, da je Numa Pompilij zgradil svetišče okrogle oblike, saj je verjel, da upodablja obliko Zemlje...

Pri ženskah so bile cenjene in zaželjene goste obrvi, po možnosti zaraščene v eno. To je veljalo za simbol inteligence, zato tiste, ki so kaj dale na modo, so na vse načine poskušali pojačati obrvi in so celo z drevesno smolo lepili koščke kozje kože nad nosnico. Žena imperatorja Klavdija, Messalina, pa je uvedla modo na barvanje las, kar je bilo prej le znak za lahke ženske. Messalina pa je začela uporabljati lasulje različnih barv, nato se je prijelo tudi barvanje las. Vse to je bilo dostopno le bogatim. Kopali so se vsak dan, vendar niso uporabljali mila. Namesto mila so se namazali z olji in po kopeli so olje zdrsali s telesa skupaj z umazanijo... 

Forum, čeprav so "samo ruševine", meni je bil izjemno zanimiv. Želela bi si kje videti kako projekcijo, kako so vse te stavbe izgledale v svojem najboljšem času oz. cele ulice... Mogoče kje obstaja. Mi pa po obisku forumov se odpravimo do Koloseja, prej se pa ustavimo ob postaji metro pred Kolosejem dopolniti zaloge vode (po Rimu je kar precej vodnjakov z brezplačno pitno vodo). Odkrijemo, da tukaj pa je tudi pipa z brezplačno gazirano vodo, ledena je, okusna! Od zdaj naprej vsakokrat, ko smo bili v bližini, smo si napolnili zalogo s to vodo...

Pred Kolosejem je še vedno nekje 30-40 metrov vrste pred vstopom v stavbo Koloseja. Čeprav karte že imamo, moramo vseeno v skupno vrsto, saj se čaka samo na kontrolo z metaldetektorji. Kljub delujoči dolgi vrsti, čez 15 minut smo že notri v Koloseju. Tisti, ki kart nimajo, se ustavijo ob blagajni, tam ni več nobene vrste, ostali pa se odpravimo kar naprej. Lahko se vzame avdiovodič, imajo tudi skupinski obiski z vodičem, ki pelje tudi v podzemlje in na zadnje nadstropje, a nisva se znašla, kje se temu pridružiš. Vsi ostali (velika večina) pa se sprehajamo kar sami po Koloseju. 

 »Dokler stoji Kolosej, bo stal tudi Rim. Ko bo Kolosej izginil, bo izginil Rim in z njim ves svet« - tako so pravili romarji v 7. stoletju, ko so prihajali v večno mesto. Resnični kolos stoji še vedno in naredi neverjeten vtis s svojo eleganco in velikostjo, čeprav je že izgubil 2/3 svoje začetne mase.

Kolosej je začel graditi leta 72 Vespasian, a dokončal je leta 80 njegov sin Tit. Višina Koloseja je 50 metrov, velik je nekje 188 x 156 metrov, sprejemal je okrog 60 tisoč gledalcev, ki so navdušeno spremljali krvave predstave. Ogromna senčila so pokrivala areno namesto strehe in so ščitila gledalce pred soncem in dežjem. Od same arene so ostale samo stene podzemnih hodnikov in kletk, preko katerih so se gladiatorji in živali dvignili na areno.  

Na dan predstave dogodki so se začeli vrstiti že od zjutraj, predstavili so vse udeležence, lovci so se lahko udeležili lova na divje živali med dekoracijami, ki so spominjali na domače okolje teh živali. Obsojeni ad bestias so se nagi in brez opreme borili z divjimi živali; niso manjkali niti akrobati, žonglerji in drugi nastopajoči za zabavo gledalcem. Popoldan pa so se borili gladiatorji, v glavnem so to bili vojni ujetniki ali sužnji, nekaj pa je bilo tudi svobodnih mož, ki so na tak način želeli postati slavni. Bilo je veliko različnih načinov borbe, z orožjem ali brez. Tisti premagani so lahko samo upali na pomilostitev s strani imperatorja ali publike. 

Pogled iz Koloseja v smer antičnega Rima:

Notri v Koloseju, poskušamo se vživeti v vlogo gladiatorjev... 

V antičnem Rimu so kri ubitih gladiatorjev drago prodajali. Menili so, da je kri zdravilna in da človeku življenjsko moč ter da se celo z njo da pozdraviti epilepsijo. 

Hodniki Koloseja:

Približno 1,5-2 uri nam je dovolj za obisk Koloseja. Greva ven, zopet mimo Rimskih forumov, tokrat sva namenjena h Kapitoliju. 

Danes že od foruma dalje zbiramo antični selfie-je, ugotovila sva, da to ni moderna izmišljotina, ampak že 2000 let stara navada ;)

Počasi, utrujeni že od ogledov in predvsem od vročine pridemo do trga Venezia. Greva si ogledat spomenik. 

Vzpnemo se na stopnice enega največjih spomenikov, kar jih obstaja (gradili so ga dobrih 26 let na prelomu 19.-20. stoletja in bil je blazno drag, pa tudi ne vsem všečen). Pogled na trg pred spomenikom Vittorio Emmanuele II:

Gremo do dela, kjer je častna straža ob večnem ognju v spomin Neznanemu vojaku.

 Greva še dalje in še višje, nekje zadaj pri spomeniku je dvigalo, s katerim lahko prideš na streho. Ker spomenik kraljuje nad Rimom, predvidevamo, da mora biti imeniten razgled s strehe. Cenik pred dvigalom pove, da je cena vožnje 7 €. Tako se nekako odločiva, da že s ploščadi pri dvigalu je pogled fantastičen in vidiva marsikaj. Imava v planu priti na kupolo baziliki Svetega Petra, zato meniva, da ne bova prikrajšana za pogled na Rim odzgoraj. 

Pogled na Rimski forum in Kolosej:

Fori imeriali:

Nato se odpravimo na Campidoglio, Kapitolijski grič. Grič je sicer najmanjši od rimskih gričev, je pa od nekdaj center političnega življenja v Rimu. Tu poleg je cerkev Santa Maria in Aracoeli, najbolj "spoštovano" svetišče v mestu. Pravijo, da ravno tukaj je živela neka vedeževalka, ki je napovedala rojstvo Jezusa Kristusa, tako imperator August je uspel pravočasno pripraviti poseben oltar ravno za to priliko. Oltar je še vedno v cerkvi... Lepa legenda, saj zgodovinarji določajo šele 13. stoletje za leto izgradnje cerkvi in oltarja. Who knows...

Mi greva na trg Campodoglio. Utrujena se usedeva na stopnice, med počitkom se spomniva, da je čas, da greva na kosilo, pa tudi na popoldansko siesto v hotel. Zato si le malo ogledava trg (ki ga je načrtoval Michelangelo in je najlepši videti iz zraka) in okolico in se odpraviva proč.

Spet volkulja ter brata Romul in Remo:

Utrujena, se spomniva, da je čas, da spoznava javni promet v Rimu. Veliko avtobusnih postaj je v bližini Kapitolija, zato povprašamo šoferje, ki imajo pavzo, s katerim busom prideva do Terminija ter kako kupiva karto. Karto (skoraj) brez težav kupim v avtomatu, stane 1,50 € na osebo, velja za 100 minut voženj z avtobusom ali 1 vožnjo z metrojem. Ko sva ujela pravi avtobus, bil je tako poln, da ni bilo načina, da žigosava karte, tako sva jih "prišparala" za naslednjo vožnjo. Podzemna pa je zelo enostavna, vse je jasno označeno in na vsaki postaji so aparati za prodajo kart. 
Po kosilu in počitku se odpravimo v "life" - greva do trga Španije in španskih stopnic. Ne vem, kaj sem  pričakovala, mogoče da so stopnice bolj strme, ali da je vse skupaj lepše... ne vem. Gužva je bila, to je res. Pred stopnicami je majhen vodnjak, barka. Naredilo jo je znan kipar - Bernini, vendar domačini so jo proglasili za grdo - barcaccia... 

Po stopnicah se pride do cerkvi Trinita dei Monti in na hrib Pincio. 
Zgodba o nastanku tega stopnišča pa je prav zanimiva - na trgu Španije je bilo špansko veleposlaništvo, "Španska palača". Francozi so lastili cerkev Trinita dei Monti. V 17. stoletju so se odločili zgraditi stopnišče na vrh hriba (ki je bil tisti čas še povsem prazen), vendar francozi in španci so imeli vsak svoj projekt stopnišča, s katerim so na nek način zastopali čast svoje države. Spor je moral obravnavati papež Francesco de Sanctis in so v glavnem izbrali projekt Berninija. Nekoč popularni pikniki na stopnišču so prepovedali 20 let nazaj. 

Od cerkvi se odpravimo še do parka vile Borghesi. Tukaj, na vrhu hriba, je popolnoma drugačen Rim, brez gneče ljudi in prometa, samo zelenje in zahajajoče sonce.

Pogled z razgledne terase parka Pincio na Narodni trg Piazza del Poppolo:

Na trgu igrajo tenis, ljudje se sprehajajo, se odvijajo neke prezentacije, spet je polno življenja. Se spustimo s hriba nazaj "v mesto", v živ žav. Ta trg je lep in je tukaj zelo prijetno vzdušje... No, kot na večini rimskih trgov. 

Na trgu sta dve popolnoma enake cerkvi (le zakaj bi kdo gradil dve enake cerkvi, eno poleg druge?). Ampak ni učinka, saj ena od cerkva je na rekonstrukciji in se je ne vidi dobro, se izgubi učinek.

Tukaj je že blizu obala Tibra, prijetno za sprehod, ni pa posebno razgledno, saj velike veje dreves zapirajo pogled na reko. Vožnje z ladjico po reki v Rimu niso kaj prida zanimive, saj je nabrežje Tibra oblečeno v visoke opečnate stene in se vidi bore malo. Takoj sva to stornirala iz načrtov za naslednji dan. 

Z enega od mostov se lepo vidi bazilika Svetega Petra v Vatikanu. Tja sva namenjena jutri. Danes pa nama pričara čisto romantičen pogled... 

Še vedno se loviva z zemljevidom in razdaljami v Rimu, a začuda od reke zavijemo v pravo uličico in se znajdeva na piazza Navona. Tu, na tem trgu, je spletna kamera, ki sva jo gledala od doma, ko sva se pripravljala in ugibala, kakšno bo vreme v Rimu ter ali je gužva. Ja, gužva je vedno, videla pa sva tudi dež... Midva sva bila tukaj v času sončnega zahoda, sva si vzela sladoled in ga jedla ob enem od treh vodnjakov. 

Trg Navona je zgrajen na mestu antičnega stadiona Domiciana in je obdržal prvotno obliko. Namesto tribun so v času renesanse bile zgrajene palače.

Fontana Neptuna:

Trg je še najbolj znan po treh vodnjakih, izstopa tukaj fontana Bernini - Fiumi ("vodnjak štirih rek"), ponazarja Nil, Gang, Dunaj in Rio de la Plata. 

Fontana Mavra, spet maestro Bernini:

Od trga neverjetno število ozkih uličic nas vodi po centru Rima, presenetljivo se zopet znajdemo pred Panteonom in nato pridemo "ven" spet pri trgu Venezie. No, tukaj pa se že znajdeva! Z veseljem se sprehajava, opazujemo sončni zahod v večnem mestu...

Večer na Rimskih forumih:

Dokler prideva do Koloseja, se na mesto že spusti noč... 

Pred Kolosejem še en čas spremljava delo pouličnih umetnikov, nato spijeva še malo tiste "čudežne" gazirane vode in s podzemno se vrneva v hotel. Noro dolg dan, sva tudi precej utrujena... 

Nadaljevanje: 3. dan. Vatikan