Začetek pomladi. Planinsko Polje in Kalič

8. aprila 2013 sva se peljala iz Ljubljane, časa je bilo dovolj, nehalo je deževati, skozi oblake pa tu pa tam se je prebil sončni žarek. Še s strahom (kaj če ni res?) sva pomislila, da morda to pomeni, da je končno zime konec in da je prišla pomlad....

Z avtoceste vidimo, da je polje pred Planino še vedno pod vodo (ni čudno, dež ni nehal verjetno cel marec; pred tem pa je bila snežna zima).

Se zapeljeva po cesti, dokler lahko, dokler cesta se ne skrije pod vodo.

 Kdo koga mora paziti - mi ribe ali oni nas?

 Več kot toliko naprej si ne upamo, polje menda je lahko poplavljeno tudi do 10 m visoko.

Planinsko polje je z vseh strani obdano z griči, s katerih vsa voda se steka v dolino, tudi reki in potoki s treh strani poplavljajo to polje, zato poplave tu niso nič neobičajnega. Polje je poplavljeno vsaj 2 meseca na leto.

 Malo višje nad poljem, na pobočju hriba je vas Planina, ki je tako odrezana od glavne ceste. Oziroma se morajo prebivalci vziti okrog preko Unca.

 Panorama je zelo zanimiva in je neobičajno, da drevesa rastejo kar iz vode.

 Na polju sicer ničesar ne raste, to niso kmečke površine, zato, ko se voda umakne, spodaj se pokažejo travnike.

 Vodo so poskušali skozi stoletja nekako obvladati, zadržati v strugah in nasipah, vendar ničesar niso dosegli.

Na hribu nad poplavljenim poljem opazimo grad Hošperk (ali Haasberg po nemško), v zaraščenem parku, sam grad je čista ruševina. Žal.

Prve spomine na ta grad segajo v 13. stoletje, ko je bil grad v lasti Goriških grofov in je varoval pomembno za tiste čase prometno križišče iz Trsta in Krasa proti Ljubljani in Cerknici. Kot se je za srednji vek spodobilo, grad izmenično so si lastili (z vojaškimi ali mirnimi prevzemi, predvsem porokami) še Celjski grofi in nato še Habsburžani. 

Nekje v 16. stoletju je potres porušil grad, ampak to so popravili. Grad je prenovil in vzdrževal okrog 300 let nazaj baron Kobencel, takrat je bil grad eden najlepših baročnih dvorcev v Sloveniji.

 Od sredine 19. stoletja grad je bil v lasti kneza Windišgrec (pravzaprav neizgovorljiv nemški priimek, ki se nekako tako sliši), takrat dvorec je bil zelo roskošno opremljen in je bil najbogatejši dvorec. Koga vse so primerjali, zgodovina molči, zdaj pa, žal, preteklega razkošnja ni več, le prazna okna, porušena pročelja in strehe, poraščen vrt.

Proti koncu 2. svetovne vojne so partizani grad požgali in porušili, uničili so bogato opremo, arhiv in grobnico družine Windišgrec. Ponekod na stenah so še vedno opazni sledi strelov.

 Glavna dvorana v dvorcu. Zaraščena več kot gozd za gradom.

Nismo sploh vedeli za ta grad, dokler ga nismo zagledali nad poplavljenim poljem. Zanimiv kraj, kot vsak grad je pa zgrajen na lepem mestu - razgled je bil na celotno dolino.

 Ob gradu se že kažejo prvi znanilci pomladi. Narava se prebuja.

Se zapeljeva še do bližnjega Kaliča.

Na Kaliču je še kar precej snega. letošnjo zimo bi se še zagotovo dalo tukaj smučati. Jaz sem še iz te generacije, ki smo hodili na Kalič sankati in smučati.

 Celo v sredini aprila je še vedno nekaj snega. Freddy je našel smučke in skuša se lotiti spomladanske smuke :)

 Naprave, seveda, več let ne obratujejo, sploh ne vem, če so še vedno tam.

Restavracija in koča je razbita. Sakramenski vandali vse uničijo. V nekaj letih so vse razsuli. Res je škoda. Pa tako lep kraj je bil.

Res pogrešamo smučišče, da bi bilo tako blizu Obale. Vsaj letos bi tu lahko smučali.

Se spustimo nižje, s snega, v dolino. Definitivno, pomlad je tu.