Camino Frances. Dan 25: Astroga - Rabanal del Camino

 Minilo je leto dni in se ponovno vračam na Francosko pot v Španijo. Celotno 820 km dolgo pot praviloma bi prehodila v 5 tednih. Ker pa nimam tako dolgih dopustov, sem pot razdelila na 3 kosi po 2 tedna, vsakokrat po 260-280 km. Novembra 2024, 14 mesecev nazaj, sem pot začela in iz francoskega Saint Jean Pied de Porta prišla do Burgosa. Februarja lani sem prišla do Astorge in konec februarja - začetek marca letos nadaljujem pot do Santiago de Compostela.

Začetek poti in zbirnik vse postov je TUKAJ.

Zadnji lanski post je TU - tako sem zaključila pot v Astorgi. 

Konec februarja pozno zvečer sem ponovno v Astorgi. Srečna, da lahko nadaljujem pot. Tokrat grem "do konca".

Pot od doma se začne malček napeto - kakih 30 km pred letališčem ravno par avtomobilov pred nami se zgodi prometna nesreča in kamion zapre oba vozna pasa na avtocesti. Po nekaj minutah panike (bom zamudila let? vlak? začetek poti? kako je daleč, če grem peš do izhoda iz avtoceste in kličem taksi?), šofer le najde špranjo med kamionom in ograjo avtoceste in, še preden pride policija, se stisnemo mimo. Par km naprej in vse do letališča se naredi tako gosta megla, da se komaj vidi le nekaj metrov naprej. Šofer pripomni - vseeno ne boste leteli v tej megli. Let res mičkeno zamudi, a naposled le letimo.

 Letim v Madrid in od tam na vlak do Astorge. Udobne povezave z avtobusom prav iz letališča ne najdem oz. urniki se ne ujemajo. Ker nočem leteti ob 6h zjutraj. Zato pa sem v Madridu ob 15. uri, čez uro pa pol imam vlak iz Chammartina do Astorge. Približno 3 h udobne vožnje z vlakom in sem v Astorgi. Ker sem v mestu skoraj ob 9h zvečer, že od doma si rezerviram hotel v centru. Ne želim riskirati z iskanjem prenočišč v albergue tako pozno. Od železniške postaje do centra je kakih 15 minut peš. Na daleč vidim katedralo in Gaudijevo palačo, v nočni svetlobi in lučkah je skoraj lepše kot čez dan. V še odprtem supermarketu si nabavim večerjo in se nastanim v luštnem hotelu v centru. 

Deževno, +4°C / +7°C

Zjutraj nad streho sosednje stavbe skozi okno opazujem čudovit oranžen sončni vzhod in celo hribe v daljavi. Ja, to sem videla že lani, od Astroge dalje me čakajo hribi. Mesete je konec.

Zelo hitro se odpravim ven, pot se je pričela. Lani sem mislila, da ko se vrnem, bom obvezno šla pogledati Gaudijevo palačo in katedralo. Lani mi ni uspelo. Ampak letos prav tako, enostavno so prekratki urniki, odpirajo šele ob 10h, zapirajo že ob 18h. Ne vem, če se bom še kdaj vrnila sem. Morda pa le...

Zunaj me pričaka čudovit roza sončni vzhod. Kljub slabi vremenski napovedi si obetam lep dan.

Gaudijeva palača in katedrala v zlati jutranji svetlobi:

Pri katedrali me čakajo puščice, to že vem, točno do tu sem bila lani.

Zapuščam mesto in v predmestju se skoraj lovim, ker spregledam puščico, a se hitro znajdem.

Za mestom, ko se obrnem nazaj, še dolgo vidim zvonike katedrale v zlati svetlobi.

Najprej pot gre ob cesti in me zelo spominja na lansko pot preko mesete. Za mestom me pričaka mojon z oznako, da je do Santigo še "samo" 260 km. Nič mi ni jasno, kam se je skrilo jutranje sonce in lepe barve, dan se je naredil zares oblačen in se čuti, da lahko bo vsak čas deževalo.

Že v prvem naselju za Astorgo - Murias de Rechivaldo - grem mimo obratujočega vaškega bara. Vem, da takih priložnosti ne smem izpustiti, zato se ustavim na kavo in domače pecivo. Ura in pol hoje, pol urice v vaški gostilni. Na izhodu srečam japonski par, prva romarja na poti, ki ju srečam tokrat. 

Za vasjo je razcep - Camino ob cesti, ali podaljšati pot za 1 km skozi zelo slikovito in značilno vas Castrillo de los Polvazares. Že vnaprej se odločim, da želim ogledati vasico. Ravno, ko skrenem na pot za vasico, začne deževati. Ti šment, izvlečem dežno opremo in nadaljujem proti vasi. 

Na vhodu v vas je info tabla, so pa tudi oznake. Nič kompliciranega. Kamnita vasica v značilnem slogu, zelo slikovita. Mi je res žal, da kar pošteno dežuje, fotografije so bolj kisle. 

V vasici celo srečam par domačinov, vidim oznake za hostel, tako najbrž v sezoni je možno  tudi prespati, sedaj je vse zaprto. Za vasjo je označena pot nazaj na Camino. Ko se priključim na Camino, ravno srečam japonski par, ki sem jih prej pustila za seboj v gostilni. Pred nami je naslednje naselje - Santa Catalina de Somoza. 

Japonec:

Takoj na začetku vasi sta dve gostilni oz. kar dva penziona, obratujoča. Nisem še niti toliko lačna, kolikor želim zavetje pred ledenim dežjem. Privlačne slike me prepričajo, da si naročim tudi malico. Bližje kot smo Santiago, več je odprtih gostiln, prenočišč, več je možnosti. Jaz sem še od prej navajena, da se je treba ustaviti v vsaki odprti gostilni, ker morda druge danes ne bo. ;)

Z japonci se ustavimo na malico. Mi povesta, da danes imata namen priti do Foncebadona, to je okrog 27 km, zadnjih 6-7 km bo pošten vzpon v hrib. Ona dva sta že uhojena, jaz pa bi raje prenočila v kraju Rabanal del Camino, tik preden se začne vzpon na goro. Naj bi bil tam odprt hotel. Prvi dan nočem pretiravati s kilometri. Bolj ko hodim po dežju, bolj si želim, da hotel zares obratuje. Za jutri je zelo lepa vremenska napoved, bo veliko bolje za v hribe. 

10 km je za mano, v resnici nekaj več, ker sem naredila "detour" do tradicionalne vasice.

Prečkam še naslednjo vas El Ganso. Se veselim, ko so naselja na vsakih 5-8 km, nekako mi razbije dolgo pot. V El Ganso naj bi bil penzion, kjer se da prenočiti, ampak je zaprt. Še dobro, da sem si vnaprej zadala plan priti v naslednji kraj. Lažje mi je, ko grem "po planu". Doma sem že preštudirala odprta prenočišča, sicer potem na licu mesta se večkrat izkaže, da nekaj ne obratuje, ker ni sezona. Tokrat pa, če prehitevam, se je vse izšlo točno po planu. Vsaj kar se tiče kraja nočitev. 

Pot skozi gozdiček med El Ganso in Rabanal del Camino, ves čas v dežju. To je bil najbolj deževen dan na tokratni poti.

V Rabanal del Camino v sami vasi je albergue, kjer se mi niso javili na telefon, čeprav sem klicala včeraj ves popoldan. Predvidevam, da je zaprto. Tik pred vasjo pa je mali hotelček z gostilno, tik ob cesti. Na terasi ni nikogar in se že bojim, da je tudi to zaprto. Potegnem kljuko - je odprto! Gospa me prijavi, se zmeniva za večerjo in zajtrk jutri. Juhu, imam svojo sobo in kopalnico. Že zaporedoma drugi dan spim v hotelih, na Camino je to pravo razkošje. Do sedaj še nisem nikoli na Camino spala v hotelih. Do večerje niti ne vem, ali je še kdo poleg mene tukaj. Na večerji srečam dva moška okrog 30 let - irec Oschi in urugvajec Ernesto. Sta se ujela na poti in sedaj hodita skupaj. Danes sta naredila dolgo etapo in sta vesela, da je hotelček topel in udoben. Dolgo klepetamo, oba sta za družbo. Sem tudi jaz vesela, da nisem sama in da za jutri imam kompanijo.

Danes sem prehodila 22,7 km v šestih urah.

Naslednji post: Rabanal del Camino - Molinaseca