Roadtrip po Savdski Arabiji: Ushaiqer. Buraydah.

Prestolnico in okolico Riada zapustimo v času kosila. Promet v mestu takrat deluje še najmanj gost. Zanimivo. Cilj dnevne vožnje je 200 km oddaljen Ushaiqer, eno med najstarejšimi mesti v regiji in zgodovinsko pomemben kraj na romarski poti iz Irana, Iraka in Kuwejta v Meko.

200 km po Savdski Arabiji se vseeno raztegne na 3 ure vožnje. V mestih je vedno gneča, zunaj mest pa so ceste skoraj prazne. Pravzaprav izven mest so ceste lepe in hitre, čeprav imajo nastavljene omejitve kot na hitrih cestah. Za čas vožnje po Savdski Arabiji smo se naučili še arabske številke na prometnih znakih. 

V Ushaiqer prispemo že v temi. Novembra se temni okrog 18. ure, deluje, kot da je že noč.

Ushaiqer je zanimiv in je prava turistična atrakcija zaradi značilnih hiš, zgrajenih iz oranžnega blata. Hiše so še vedno takšne kot so bili stoletja prej. Z razvojem turizma so domačini spoznali, kako atraktivno mesto je in vse hiše so lepo obnovljene, urejene, vzdrževane. 

Zvečer se le malo sprehodimo po mestu, razen nas ne opazimo skoraj nikogar.

Nad vhodnimi vrati več hiš so vpisani priimki lastnikov, ne pa hišne številke. Vodič pove, da je tu v navadi, da družina živi v isti hiši več generacij, zato je priimek.

Okolica mesta ob glavni prometnici je bolj moderna, zgodovinski center pa je še vedno tak kot vsa leta prej, kot iz filma. Center je majhen, vsega 4 km2, in ga prehodiš in dodobra ogledaš v eni - dveh urah.

Nameščeni smo v nekakšnem "hostlu" v centru mesta, nekaj blatnih hiš združenih v celotni kompleks, s spalnicami, kopalnicami, zunanjimi terasami. Vse v značilnem lokalnem slogu. Zelo zelo lepo in za nas zanimivo. Postrežejo nam čajček v "skupnem" prostoru. Spalnice imamo skupinske, po 6-8 oseb skupaj. Veliko je detajlov, opreme iz preteklih časov. Se počutimo, kot da smo v filmu. Ali v muzeju. Nič nas ne zmoti, da nas je več oseb v isti spalnici, ker je tako posebno.

Spimo kar na tleh - eden ob drugem. Vse je prekrito s tepihi, nato še (tanki) jogiji, rjuhe kot iz omare od babice in številne deke. Ponoči zna biti kar mrzlo.

Zajtrk nam postrežejo na razgledni terasi. Vidimo, da le niso vse hiše prenovljene in urejene, nekaj še potrebuje prenovo. Mogoče pa se le še gradijo. 

Kotiček, kjer smo dan prej pili čaj. "Salon":

Imamo dovolj časa, da si gremo ogledati mestece še v dnevni svetlobi. Razen na glavni ulici, tam, kjer se pripelješ v mesto, nikjer ne srečamo domačinov. Najbrž v glavnem živijo v modernih bolj praktičnih predelih. 

Mestece ima okrog 400 hiš, a ker se držijo ena druge in ulice so tako ozke, vse skupaj je zelo kompaktno.

Ozke ulice, visoka obzidja brez oken, čisto po-arabsko. Mesto je staro 1500 let.

Muzej, ob 9h zjutraj je še zaprt:

Mošeja v starem mestu, tudi minaret je iz gline. Vhod je odprt, nikjer nikogar, gremo pogledati.

Dvorišče mošeje:

Ponoči je deževalo in zjutraj so luže. Mi se samo presenečamo, zdelo se nam je, da je dež v Savdski Arabiji izredno redek pojav, ampak v času našega potovanja je večkrat deževalo, na srečo vedno ponoči. 

Sicer pa Ushaiqer je nastal prav na tem mestu zaradi izvirov vode in zelenih vrtov. Zelo prijeten kraj na poti čez puščavo. 

Pogled na dvorišče mošeje z razgledne terase pri minaretu:

In še pogled iz minareta (ne vem, če nam, ne-muslimanom, je dovoljeno kar na vrh minareta, a vprašati nismo imeli koga...) Bilo je zanimivo.

Razgled na okolico, za mestno obzidje:

Center mesta, del, kjer se lahko pripelješ še z avtomobilom, tudi stavbe so tu malce bolj moderne in večje, so pa še vedno v značilnem slogu.

Po ogledu mesta se odpravimo dalje na pot. Čaka nas še 200 km do naslednjega naselja Buraydah. Ker smo v osrčju puščave, med (malo) večjimi mesti vmesnih naselij skoraj da ni, vse je vezano na izvir vode in zgodovinske trgovske poti. 

Buraydah je center regije, malo večje mesto, ki je znano predvsem po največji na svetu tržnice s kamelami. Je pa to tudi mesto, kjer pridelajo skoraj največ v Savdski Arabiji sadja in dateljnov, okolica mesta je izredno ugodna za kmetijstvo. V mestu je tudi ena večjih v regiji tržnic z dateljni.

Mi se ustavimo na tržnici s kamelami. Ker smo zjutraj še ogledovali Ushaiqer in nato prevozili še 200 km, na tržnici smo relativno pozno, že v času kosila ali celo pozneje. Nekaj kamel nas še čaka, ampak ni več nobenega živ žava in vesele prodaje. Pravzaprav ni več niti kupcev, niti prodajalcev. 

Se sprehodimo med stojnicami s kamelami. Živali so vajeni ljudi, radovedno se k nam približujejo, iščejo, če smo jim prinesli kak posladek (nič nimamo!). Se fotografiramo in se zabavamo.

Ker ni več prave trgovine z živalmi, imamo občutek, da smo nekaj zamudili (najbrž res) in obisk tržnice ni popoln. V mestu še gremo na kosilo in nadaljujemo pot skozi puščavo do še skoraj 300 km oddaljenega Haila. 

Cel čas se sprašujemo, kako so včasih ljudje premagovali take razdalje po puščavi - na kamelah ali konjih, mesta so si daleč narazen. 

Naslednji post: Hail.