Roadtrip po Savdski Arabiji: Hail

Če se pogleda na zemljevid Arabskega polotoka, ugotovimo, da mesto Hail leži ravno v sredini mad Kuwajtom in Rdečim morjem, med Jordanijo in Riadom. Čisto v sredini Arabske puščave, daleč od vsega. Kljub vsemu, Hail je razmeroma veliko mesto s pol milijona prebivalcev. Mesto, kjer niso vajeni turistov in so jih veseli.

pogled na Hail iz trdnjave A-Arif

500 km poti preko puščave s par postanki se razvleče na cel dan in v Hail prispemo proti večeru. Po dolgi vožnji skozi skoraj povsem ploščato puščavo, se razveselimo gor v okolici mesta. Zelo popestrijo pokrajino. 

Pot v Hail:

Nekje na poti v malem mestecu z velikansko arkado na mestni vpadnici se ustavimo na kosilo.

Za kosilo (kot skoraj vedno) imamo riž in piščanca. In solato. In četudi se sliši dolgočasno, je vedno okusno in je večkrat drugače pripravljeno. Povsod pa se usedemo na tla na podestu, pogrnejo najlonski "prt" in nanj postavljajo jedi. Zelo redko so pravi krožnike, bolj so aluminijaste ali plastične posode. Je pa res, da nismo hodili v nobel restavracije. Tukaj smo še dobili sladico. Cena obroka po osebi je vedno med 4-7 Eur. Z mednarodno znano pijačo vred (Cola, Fanta ipd...). Skratka, je zelo dobro. 

Se bližamo Hailu, za mestom je manjši gorski masiv As Samra. Gore niso prav zelo visoke, naredijo pa zelo lepo panoramo. Za gorami je zelo velika puščava vse do Jordanske meje.

Oznake po mestu - skoraj vse je v arabščini. Zaupamo le navigatorju v telefonu. V Hailu praktično ni zahodnjaških turistov. Morda kdo od Savdijscev ali bližnjih arabskih držav na poslovni poti pride sem, kaj več pa je izredno redko. 

Se namestimo v modernem hotelu nekoliko ven iz centra. V center se zapeljemo kar z avtomobili. Polmilijonsko mesto je veliko in po-arabsko promet je kaotičen. A tukaj se še najbolje znajdemo, smo že navajeni. Parkiramo na velikem parkirišču v centru ob peš coni. Dokler pridemo v center je že tema. V centru je živahno, ljudje se sprehajajo, trgovine in lokali so vsi odprti. Edina posebnost je - vsi so oblečeni "po-domače", ženske so vse (!) v črnem, dolge obleke, zakriti obrazi. 

Pizzeria v bližini hotela (pizze nismo poskusili, nas pa je mikalo ;):

Center mesta:

Vsi so v črnem. Moški sicer različno, mlajši moški si "dovolijo" tudi izgledati bolj moderno, ne v dolgih oblekah do tal, ampak vsi so še vedno v njihovem slogu. Za nas je bil občutek, kot da smo v filmu ali nemara v poročilih na TV. Za njih smo mi bili prav tako zanimivi in atrakcija. So si nas ogledovali in nas fotografirali. Vsi so bili prijazni, večkrat so nam rekli dobrodošli ali kaj podobnega. Kljub temu, da punce smo bile oblečene skladno z njihovimi pravili - dolge hlače / krila, dolg rokav, najbrž tudi pokrita glava (čeprav ni nujno), smo, seveda, izstopale, že zaradi živih barv in odkritih obrazov.

Ženske so me prosili, da se slikamo skupaj, sta se hihitale in povedale, da bosta pokazali fotke doma. Ju vprašamo, če bi se slikale z mojim možem, ja, se z veseljem strinjata, ampak ko je on nakazal s kretnjo (avtomatsko), kakor da bi se postavili skupaj pred kamero, kot je za nas v navadi, obe sta takoj stopile korak proč, da se jih ne bi slučajno dotaknil. To je haram, prepovedano. Tudi mi smo se skoraj ustrašili, ne bi radi, da se jim zdi nespoštljivo, kaj šele da bi imeli kake težave glede tega.

Se pa zelo prijateljsko poslovimo.

Izložbe trgovin:

Se sprehodimo po mestu, pojemo sladoled, nekaj celo nakupimo v trgovinah, začimbe, še kaj, kar se več niti ne spomnim. 

Naslednji dan raziskujemo mesto in okolico.

Hail je bil dolga leta prestolnica Emirata Jabal Shammar, tukaj so doma dinastija Rashidi, zgodovinska rivala dinastije Saudi. Gradnja železnice iz Damaska v Meko dobrih 100 let nazaj je spodkopala moč Haila, ki je od vedno bil pomembna točka na poti karavan skozi puščavo. Tudi tukaj je podnebje primerno za kmetijstvo in je zadosti vodnih virov.

Nekoč je bilo mesto zgrajeno iz blatnih opek, kot smo videli v Ushaiqeru, sedaj so vse zgradbe moderne, celo stare mošeje. Izjema so ostanki palače Quishlah, delno uničene, delno ohranjene. Palača nič ne deluje zanimivo, samo stolpnice in obzidje. Najbrž jo je možno obiskati tudi noter, ampak nam ni uspelo.

Velika mošeja King Fahd Mosque nasproti palače pa je popolnoma obnovljena in je res velika. Šli smo jo pogledat, tudi noter. Bil je čas, ko ni bilo molitve in smo si lahko vse v miru ogledali. 

Okolica mošeje:

Notranjost (čisto sami smo bili...):

Glavna vrata:

Zapustimo mošejo, brez, da bi koga srečali. Stranski vhod pa je bil odprt.

Dvorišče mošeje:

Se zapeljemo malce ven iz mesta, raziskujemo okolico. Hribi naredijo pokrajino res zanimivo. 

Vasica ob vznožju hribovja:

Se sprehodimo skozi vasico, zavijemo v lokalno "gostilno", ki je skoraj muzej. 

Doline ob vznožju hribov so zelene, veliko se prideluje. 

Splezam na hrib. Površina je hrapava, podobno, kot je bilo v Jordaniji v Wadi Rum. Do vrha pa vseeno ne grem. ;)

Kljub temu, da je mesto precej veliko, promet je manj gost, ulice so bolj mirne, mesto deluje bolj "provincialno".

Kosilo - kot nam je že v navadi - na tleh na podestu. Riž in piščanec. Čeprav, tukaj so bili piščančji ražnjiči. No, saj sem rekla, da je bilo vedno nekaj drugačnega. ;)

V mestu obiščemo nekakšno kavarno - trgovino - muzej. Lastnik (saj sem ga imela na instagramu, ampak zdaj iz glave ne vem imena...) nas je povabil na čajček. Malček je razkazal kaj vse ima notri. Kot bi bil nekakšen muzej, kako so nekoč živeli - sobe, kot so bile nekoč, vsa oprema, ogromno eksponatov. Vse smo si lahko pogledali in poslikali. V trgovini poleg nas je bilo še nekaj domačinov, ki so kramljali ob čaju. Mi smo, seveda, postali tam velika atrakcija. V neki fazi eden od gostov je poprijel za sabljo, ki nam jo je lastnik pokazal, na radio je vključil neko lokalno glasbo in je plesal ples s to sabljo. Haha, bilo je strašno zanimivo. Tako nam, kot tudi njim. Mi smo fotografirali njih, oni so slikali nas, vsi zadovoljni. :D

Lastnik:

Gospod je začel kar plesati, nam  je hotel pokazati tradicionalni ples:

Neka soba v trgovini, polna skodelic, kuhalnikov in drugih pripomočkov za čaj:

Na dvorišču (Freddy se je razveselil motorja, nisem prepričana, če ni bil celo Tomosov):

Poziramo domačinom, mi njim, oni nam ;):

Še skupinska slika:

Še ena zanimiva stavba v mestu je trdnjava A-Arif, stara več kot 200 let. Jo obiščemo naslednje jutro. Tudi ta je grajena iz blatnih opek in je lepo vzdrževana.

Trdnjava kraljuje nad mestom in jo je možno obiskati. Pogled na sicer dokaj običajno mesto in hribe v daljavi:

Notri v trdnjavi (vse je prazno, samo stene): 

Tudi tukaj smo se poslikali in tudi tukaj smo bili edini obiskovalci:

Hail je bil zanimiv. 

Naslednja destinacija je mesto Al Ula. Mesto je oddaljeno več kot 500 km proč. Štartamo v opoldanskih urah. Z nekaj postanki na poti pri cilju smo ravno v času sončnega zahoda. Pot je v glavnem skozi puščavo, večkrat tudi v bližini hribov. Moram reči, kljub temu, da je bila tako dolga vožnja, je bila pokrajina zelo zanimiva in ni bilo tako dolgočasno, kot na vožnji iz Taifa v Riad.

Čudovita pokrajina:

Sončni zahod nas je srečal nekje v puščavi v bližini Al Ule. Bil je krasen trenutek. Smo se ustavili kar ob cesti za 15 minut. Sonce tu se spušča zelo hitro. V 15 minutah je bilo vsega konec.

Naslednji post: Al Ula