Camino Frances. Dan 27: Molinaseca - Cacabelos

Sončno, +1°C / +14°C

Drugi dan zaporedoma na Camino mi je postrežen zajtrk. Kar ni kar tako samo po sebi umevno. Zajtrk je redko razkošje. Običajno si kuham kavo in zraven prigriznem kak piškot ali muffin, kar pač imam. V Molinaseci sem v lepem hostlu, z mano sta oba moja sopotnika in uživamo v skupnem zajtrku. 

Na pot se odpravim, kot običajno, okrog 8h zjutraj. To se mi na Camino še najbolj obnese - ob 7h bujenje, ob 8h na pot. Jutro je mrzlo, tako zopet oblečem, vse kar imam, celo bundo. Ampak dan se po jutru pozna in že navsezgodaj se vidi, da bo lep dan.

Nedeljsko jutro v Molinaseci je povsem zaspano, nikjer ni še nikogar. Sama grem, moja sopotnika se še obirata.

Gora za mestom, nekje od tam sem prišla včeraj:

Molinaseca je nekakšna vmesna točka na poti, večina romarjev razbija etape tako, da spijo v Focebadonu in nato v 28 km oddaljeni Ponferradi, ki je relativno veliko mesto. Tako iz Ponferrade imajo zopet okrog 28 km do naslednjega večjega mesta. 28 km iz vodnika v resnici se kaj hitro približajo 30 km. Meni je to preveč, sploh pa po hribih in na začetku  poti, ko telo se še privaja. Zato pa v "vmesnih" krajih je manj sopotnikov. Tudi danes grem v Cacabelos, ki je kakih 8-10 km pred naslednjim večjim mestom. Tudi za danes sem včeraj rezervirala hostel, da me ne skrbi glede prenočišča. 

Bližam se Ponferradi, se čisto spustim v dolino. Zasnežene gore so okrog mesta. Naredil se je čudovit dan.

Razgledi:

Camino gre v mesto v nekakšni kljuki, ob cesti bi bilo bližje. Ampak tu sem zato da hodim, cilj je pot. In pot je speljana skozi park ob reki. Na drugem bregu reke vidim center Ponferrade, zvonik katedrale in veliki grad. 

Velik srednjeveški most pelje v center mesta. Sem pa prebrala v vodniku, da 500 m vstran je zelo stara cerkev iz XII stoletja in je lep pogled na mesto. Jutro je, še nisem utrujena, se odločim, da grem pogledat to cerkev in predvsem razgled.

Seveda, mi ni potegnilo, da če je obljubljen razgled, pot se bo vzpenjala v hrib. Razgled je bil zelo podoben tistemu, ki sem ga spremljala s poti, le nekoliko vstran je. 

Mala kamnita cerkev je res zelo stara, z vseh strani je zagrajena z visoko kamnito ograjo, vhod je zaklenjen. Vidi se le ta delček, ki je tik ob lokalni cesti. Cerkev je zgodovinsko zaščitena, ni pa bila posebno zanimiva ali slikovita. Sem pa vseeno zadovoljna, da sem jo šla pogledat, sicer bi se ves spraševala, kaj sem zamudila :D

Tistim pa, ki boste hodili za mano, sporočam - ni vredno ovinka in dodatnega kilometra hoje.

Se vrnem do srednjeveškega mostu in vstopim v Popnferrado:

Center Ponferrade je v znamenju skoraj 850 let starega Templarskega gradu. Mogočen grad, zelo dobro ohranjen in vzdrževan, se vidi že zelo od daleč, ko prihajaš v mesto.

Kralj Ferdinanrd je zgradil ta masivni grad v 12. stoletju. Grad je možno obiskati in sem že želela na hitro pogledati noter, vsaj dvorišče. Ampak prav na vhodu moraš plačati dokaj drago vstopnino. Grad je ogromen, nisem želela ostati tam dolgo, za lih pogledat 10 minut noter pa se mi je zdelo predrago, pa nisem šla noter. Mogoče napaka. Grad je čudovit. 

Namesto gradu (Camino te itak vodi vse ob obzidju grada na vzhodni strani) sem zato malo pogledala center mesta, stopila v katedralo in ujela začetek maše, šla na kavico v kavarno na trgu in celo v TICu dobila štampiljko Ponferrade. Skratka, vseeno sem malce doživela to čudovito mesto. 

Ponferrada je res lep kraj za prenočiti tukaj. Tukaj tudi marsikdo začne svojo Camino pot. Od tu do Santiaga lih malo več kot 200 km. Lahko pa iz Ponferrade hodiš Camino Invierno - prav tako do Santiago. Namesto prečkati hribe, ki me čakajo naslednjih par dni, pot je speljana po dolini reke. Mičkeno me mika ta Camino Invierno, a pot je zelo malo obiskana, bi me skrbelo glede prenočišč, pa še etape so zelo neenakomerno razbite - ene so preko 30 km, druge komaj 15 km. Ampak misel na ta Camino je že z mano.

Ponferrada, nedeljsko jutro:

Na izhodu iz mesta pot par kilometrov gre ob reki, ob parku in igriščih. Kolone mostu so takole poslikane:

Lep park s čudovitim pogledom na mesto in gore v ozadju: 

Danes pravzaprav Ponferrada je "vrhunec" dneva. Ko zapustim mesto, se pot vije po lokalnih cestah in predmestju. Razen nekaj lokalnih cerkva, na poti ni nič zanimivega. Se pa je naredil krasen topel dan, prava pomlad.

Cerkev Santiago v predmestju Ponferrade:

Naslednja cerkev v zaselku nekoliko dalje. Ravno se je zaključila maša in so me vsi pozdravljali. 

Mož doma se mi je smejal - "slikala si same cerkvi". Pa še res je, ker so priča zgodovini, ker je posebna arhitektura in imajo "dušo". Ostalo so pač hiše - tu so bolj urejene in na pogled bolj premožne. Po vaseh so v glavnem res revne.

Točno tu nekje v predmestju ravno, ko pridem, do krožišče, iz bara stopita ven Ernesto in Oschi, pa še trije, ki so včeraj šli prenočiti nekam drugam. Gospa iz Indije, pa še en par. En čas hodimo skupaj. 

Pogled na naslednjo cerkev:

Ko pridemo do zares luštnega počivališča ob robu prijetnega gozda, se odločim, da se tu malce ustavim za počitek. Danes sem tretji dan na poti in tretji dan zame je vedno najtežji, ker telo je že utrujeno in ni še navajeno na vsakodnevno hojo. Na srečo noge me ne bolijo, kot zadnjič, a vseeno pazim in se ustavljam vsake 2-3 ure in dam nogam počitek. 

Ostali so odločeni, da bodo šli do Villafranca del Bierzo, tako bo njihova današnja pot krepko čez 30 km. Oni so že vsi uhojeni, so že dolgo na poti. Jaz sem si rezervirala prenočišče v manjšem mestu Cacabelos, 8 km pred Villafranco in tako sem si danes "prišparala" 2 uri hoje. Mi je žal, da se poslavljamo, od jutri dalje bodo oni 1 dan pred mano, in se ne srečamo več, razen, če se ne bodo kje ustavili. Si zaželimo Buen Camino in se poslovimo. 

Pot gre med vinogradi:

Na soncu je prav vroče in skoraj razmišljam, da bi oblekla majčko na kratek rokav. V senci je vseeno zrak še hladen, tako majica na kratek rokav je z mano na poti praktično po nepotrebnem. 

Cacabelos je manjše mesto, ravno toliko je veliko, da ima čisto vse zmogljivosti, kar jih človek na poti potrebuje, hkrati pa je dovolj majhno, da je vse obvladljivo peš. Čudovit hostel "La Gallega" je prav v centru, nasproti je gostinski lokal. Lastnica me pozdravi, ugotovim, da sem sama in tudi edina, ki je bivanje za danes rezervirala. Seveda, ker večina gre v Villafranco. Čudovita sončna sobica in lastna kopalnica je samo zame. Se čisto razkomotim. Dokler je sonce, v sobi je zelo toplo, ko se je sonce spustilo, pa ugotovim, da radiator ni prižgan (seveda, želela sem tudi sušiti oprana oblačila). Lastnik, ki ravno preureja sosednjo sobo, pove, da radiatorjev ne prižigajo, ker je dovolj toplo. In res je bilo toplo. Mogoče klima ali kako talno gretje, ne vem... Tako v hladnih mesecih mi je skoraj najbolj pomembno, da je prenočišče spodobno segreto, da ne zmrzujem. 

Pogled iz sobe:

Proti večeru se odpravim v mesto, že prej sem videla odprto pulperijo. Smo že blizu Galicije, hobotnica je tu ena najbolj značilnih jedi. Se izkaže, da na nedeljski večer pulperija je že zaprta, so delali pač za kosilo. Naredim krog po mestu. V neki drugi restavraciji sem še prekmalu, kuhinja jim obratuje šele od osme ure zvečer. Na glavnem trgu zavijem v mini market, si nakupim prigrizkov za zvečer in za jutri. Imajo tudi nekaj fast fooda, mi spečejo kos pizze (in bila je res dobra!). Ko se vračam v hostel, na trgu opazim vrsto v majhen lokalček. Tu pečejo churrosi kar takoj pred strankami. Vsi domačini so v vrsti, se postavim tudi jaz. Za 2 € dobim veliki škrtoc churrosov. To bo za danes zvečer in še za zajtrk.

Ko se vrnem v hostel, se skoraj prestrašim, ko na sosednji postelji opazim še eno žensko. Bila sem že prepričana, da bom sama. Mlada hrvatica, Marketa, je prišla danes iz Foncebadona, prišla je šele okrog sedme ure zvečer, skoraj mrtva od utrujenosti. Saj ni čudno - to je 40 km, pa iz hriba dol!

Punca je stara tam okrog 25 let, doma iz Dubrovnika, za celotno pot si je lahko vzela le 3 tedni časa in želi priti vse do Santiago. V petek ima že letalo domov iz Santiago. Kako bo v petih dneh prehodila 200 km, jaz ne vem, ona misli, da bo šlo. Zelo je simpatična, dolgo se pogovarjamo, prvič se mi je zgodilo, da srečam na poti nekoga iz "naših" republik. Ponudim ji churorsi, a se je raje odločila za pomfri iz lokala pred hostlom. Saj res, jaz sem pa na ta lokal čisto pozabila in naredila krog po celemu mestu v iskanju hrane. 

Bil je lep dan, čeprav na koncu sem bila že utrujena.

Prehodila sem 25 km v 7 urah.

Nadaljevanje: Cacabelos - Trabadelo