Camino Frances. Dan 26: Rabanal del Camino - Molinaseca

Sončno, -1°C / +7°C

Krasno je, ko imaš toplo sobo in kopalnico samo zase, ko so sveže rjuhe in mehak kovter. Ampak, ko si na Camino, nekako občutek v hotelu ni pravi, kot da si nekje na dopustu, pa še ne vidiš nikogar in sploh ne veš ali je še kdo.

Rabanal del Camino

Na srečo sem vedela, da imam dva sopotnika - Oschi in Ernesto. Se dobimo pri zajtrku (še ena izredno dobra plat hotela), ugotovimo, da danes imamo namen priti do Molinasece. Jima povem, da sem si hostel kar rezervirala preko Bookinga, da ni presenečenj. Onadva računata najti kaj na licu mesta, a si vseeno zapomnita naziv mojega hostla, ker bo zagotovo odprto.

Na pot se odpravim, ko sta sopotnika še v restavraciji pri zajtrku. Gotovo sta hitrejša od mene, me bosta že dohitela.

Zunaj je zelo mrzlo jutro, smo tudi dokaj visoko v hribih. Rabanal leži na cca 1150 m nad morsko gladino. Včerajšnji vzpon je bil zelo počasen in skoraj se ni čutil. Danes me čaka vzpon do Foncebadona in še naprej skoraj do vrha 1515 m visokega Monte Irago. Nato prečkam goro "po dolgem" in se spuščam z gore v dolino do Molinasece. Danes je eden najbolj zahtevnih in dolgih dni na tokratni poti. Vesela sem, da je vreme lepo.

Najprej prečkam vas Rabanal del Camino, moj hotel je bil tik pred vasjo, tako naselja še sploh nisem videla:

V sončnem jutru kamnita vasica je prav simpatična, včeraj v dežju bi bila govotovo bolj siva. Pot vodi mimo albergue, ja, zaprto je. še dobro, da sem se ustavila v hotelu.

Za vasjo pot se razmeroma strmo vzpenja. Nekje v bližini je tudi lokalna cesta, a Camino je speljan med polji in hribi, sredi narave. Na pašnikih srečam krave, ki lahko ves čas uživajo v čudovitih razgledih. V hribih sem, razgledi so veličastni!

Ko se ozrem nazaj, še dolgo je viden zvonik cerkvi iz Rabanala v jutranji svetlobi. Zadnji februarski dan je čudovit, boljšega za v hribe si ne bi mogla želeti.

Potka je veliko krat poplavljena po včerajšnjem dežju, ponekod grem brez težav mimo, nekje se komaj izogibam blatu in vodi, nekje moram prav s poti in po brezpotju okrog luž in potočkov. Sem vesela, da nisem šla včeraj po dežju naprej. Mokro, na trenutke strmo, res ne bi bilo nič kaj prijetno. Večkrat pomislim na japonski par, ki sta včeraj šla naprej do Foncebadona. Je še skoraj dodatnih 2 uri hoje. 

Pogled seže vse do še vedno zasneženih gor v daljavi. Tudi jaz tu pa tam srečujem redke snežne zaplate, a jih je še le za vzorec.

Po skoraj dveh urah vzpona se pokaže vas Foncebadon. Mala vasica skoraj na vrhu gore je zelo znana na Camino. Premore nekaj prenočišč in gostiln. Za Focebadonom je samo še gora. 

Razgledi:

V vasici sem okrog desete ure zjutraj. Si že želim kake kavice, zavijem do vsake gostilne, ampak vse je zaprto. Gospa v hostlu ravno pospravlja sobe in pove, da ni nič odprtega v kraju. Ah, prav škoda, sem že računala na kavo. Na gori si res ne obetam lokalov.

Naselje je res majhno, le nekaj kamnitih hiš. Pri župnijskem prenočišču gospod stopi ven, najbrž kak skrbnik prenočišča. Povpraša kdo sem, iz kje prihajam, kam sem namenjena. Pove, da pred Molinaseco ni odprtih prenočišč, da me čaka dolg dan in da naj pazim na sestopu, saj bo zelo strmo. Se zahvalim za napotke in za "Buen Camino". Zapuščam vasico. 

Pogled nazaj na vas:

Pot se še kar vzpenja.

Skoraj na samem vrhu gore, na koncu vzpona je en prav ikonski kraj na Camino Frances - Cruz de Ferro. Železni križ, kamor ljudje že od nekdaj prinašajo vsak svoj simbolni kamen iz domačega kraja, ki ga tu odložijo in s tem kamnom zaupajo Poti svoje sanje, upanja, skrbi, težave... Vsak vloži svoj pomen. A teh kamenčkov in malih spominkov je tukaj ogromno - nastal je pravi hrib. Tudi moj kamen je zdaj tukaj. 

Poleg križa je kapela in kraj za počitek, nekaj klopi, okrog je gozd. Čudovit kraj. Se tu ustavim, počivam, pojem malico, uživam. Ravno tu me dohitita Ernesto in Oschi. 

Fanta se niti ne ustavljata, hitita naprej. Se pozdravimo, "See you" - "See you"... Grem kmalu za njima.

Približno 10 km dolga pot po vrhu gore, mičkeno gor in dol, kakor da bi goro prečkal po dolgem. Pot večkrat se približa lokalni cesti, ki povezuje naselja na gori. Bližina ceste mi doda eno tako sigurnost, da če bi se kar koli zgodilo, prej ali slej nekdo se pripelje mimo in lahko pomaga. Hodim pa po potkah Camino, še vedno na trenutke mokre in blatne od včerajšnjega dežja.  

Ko se pot mičkeno spusti, pridem do zaselka Manjarin. Zaselek je vsega par hiš, a ena je zelo znana, tu je doma Senor Oso, domačin, edini, ki stalno tu živi. Gospod je Camino navdušenec, zbiratelj raznih Camino atributov, z veseljem ustavi ali povabi romarje v njegovo "hiško". Ne vem, kako bi ta konstrukt poimenovala, ni prav hiška, nekakšno pokrito zavetje, kjer ima peč  na drva, nekaj klopi in tisoč malih predmetov. Gospod je prava legenda na Camino. Moja dva sopotnika sta že pri njemu. Stopim noter, so me veseli, Senor Oso mi ponudi čaj ali kavo, požigosa Credencial, mičkeno podebatiramo. Pove, da japonski par je šel mimo že par ur nazaj, nam nekaj pove o življenju tu na hribu na samem, o tem, kako spomladi je ogromno romarjev, podebatiramo, njemu je družba, nam je zanimivo, pa malo počitka... Z nekaj kovanci v škatlico za donativo se mu zahvalimo za gostoljubje. 

Hiška, kjer je Senor Oso doma:

Za Manjarinom pot se zopet nekoliko vzpenja. Vodnik pravi, da le 200 m od poti tu nekje se nahaja uradni vrh gore. Monte Irago ima 1535 m, pot pa gre tam nekje na 1500 m. Spremljam, če bo kak označen odcep ali potka, vmes je nekaj zelo razkopano, ne upam si zavijati vstran. Pomislim - saj razgledi so približno enaki. In ne grem iskati vrh. 

Steza gre zelo blizu neke vojašnice, malo nižje. Po občutku vrh gore je nekje za to vojašnico. Vodnik piše, da je dostopen. Morda res...

Tu za vojašnico pravzaprav se začne sestop. Najprej relativno položen, potem pa zelo strm. Spustiti se moram za dobrih 1000 m. Kamnita potka večkrat prečka lokalno cesto (ki je začuda zelo solidna in celo kdaj pa kdaj se kdo pripelje mimo).

Sestopamo skupaj s fantoma. Na par odsekih gremo kar po cesti, je lažje, čeprav v daljših ovinkih. Camino steza je kamnita in je res skoraj nevarna, vsekakor ni udobna in je polna kamenja. Skozi moraš paziti. V primeru dežja absolutno priporočam sestop po cesti, je bolj varno. Do tu je že za nami 15-20 km in se že počasi čuti utrujenost. 

Dan je čudovit, a vseeno ni topel, na hribu ostajam ves čas kar precej oblečena. Celoten sestop hodim skupaj z Oschijem, Ernesto je nekje bolj zadaj. Na neki točki me slika, ker še vedno ne znam delati selfijv ;)

V daljavi pod hribom se pokaže večje mesto, sklepamo, da je to Ponferrada, tja gremo šele jutri. 

Del poti po cesti:

Za primerjavo pot, ki ni po cesti, kamnita, da si polomiš noge... Jaz sem šla na pot brez pallic, oba moška pa sta s palicami. Mi ponujata, a zdaj jima res ne vzamem. Že doma sem presodila, da par odrezkov pozi, kjer ti palice pridejo prav, ne odtehtajo tega, da palice je treba nositi preostali čas. Sem se odločila, da bo šlo brez. In jih res ne pogrešam.

Na sredi sestopa pod hribom se pokaže vasica El Acebo. Je ravno nekje na sredini sestopa. Nad vasico je nekakšna razgledna točka, klopi za se odpočiti. Tu se ustavim in uživam v razgledu. Tako je bilo lepo, da sem moška poslala naprej, sem rekla, da želim tu nekaj časa ostati in uživati. Dan je popoln, razgledi so fenomenalni.

Pot gre skozi vas, kar po glavni ulici. Ko sem se na pot pripravljala doma, sem gledala variante, da bi tu prenočila, a nisem našla prenočišča, da bi bilo zagotovo odprto. 

Ko grem skozi vas, vidim več lokalov in hostlov, v glavnem vse je do sezone še zaprto. Eden pa je odprt, si kar z veseljem privoščim kavo in Kas. Mislila sem že, da danes bo pot brez kave, ampak na Camino vedno dobiš kar potrebuješ - najprej v Manjarinu, zdaj pa še tu. :)

Nadaljujem pot. Kmalu, še precej nižje, je že naslednje naselje - Riego de Ambros. Tudi zelo slikovito naselje s tradicionalno arhitekturo. V sezoni tudi tukaj vse obratuje. V času, ko hodi veliko romarjev, na Francoski poti res je enostavno, zmogljivosti je res veliko. Sicer takrat je veliko tudi povpraševanja. Izven sezone pa moraš dobro načrtovati.

Nadaljujem sestop po kamnih in skalah. Do tu sem že zelo utrujena, noge niso več spočite in mi je skoraj žal, da nisem šla po cesti vsaj ta zadnji del, ker je res lažje. Tudi fanta sta mi potem povedala, da sta šla po skalah in kozjih potkah, kot pelje Camino, pa bi lahko šli po cesti, prideš na isti kraj pred Molinaseco.

Cilj - Molinaseca - je že blizu.

Nekatera drevesa že cvetijo, pomlad je v zraku, zelo lepo:

Molinaseca je manjše mestece, zelo simpatično, ob živahni reki je ena cerkev takoj na vhodu v mesto, še ena se vidi na drugi strani reki, že v centru.

Sobotni sončni popoldan, ob reki je veliko sprehajalcev, terasa lokala ob reki je polna. V mesto prideš po čudovitem srednjeveškem mostu. Rezerviran albergue je le malo naprej od mostu, na glavni ulici. 

Pogled nazaj na cerkev ob vstopu v mesto in na goro, s katere sem se spuščala:

Moj hostel je ravno v centru, zelo je prijeten. Ko končno pridem do cilja, lastnik mi pove, da sta dva moška že tu in ali sem ju jaz napotila sem? Sem vesela, da nisem sama, čeprav lastniki stanujejo v zgornjem nadstropju hostla, tako vseeno ne bi bila čisto sama v stavbi. Se dogovorimo za večerjo in zajtrk kar v prenočišču, jaz in oba sopotnika. Pozneje stojiva z lastnikom ob vhodu, mimo gredo še 3 romarji, ki jih še nisem videla, so pa šli suvereno nekam za vogal, očitno imajo kako drugo prenočišče v planu.

Centralna ulica:

Lastnik hostla me prijavi in takoj naznani - danes je za Molinaseco prav poseben dan, zadnji dan februarja, danes imajo pust in maškare bodo šli prav po naši ulici točno ob petih popoldan. Da bo lepo in zabavno in da tega prav gotovo ne želim zamuditi. Še napoti nas na glavni trg, kjer po sprevodu maškar bo na voljo "dobrodelna" topla čokolada in churrosi po 1 €. 

Dan je bil dolg in skoraj mi paše, da bi se spočila, ampak maškar pa res ne bi rada zamudila. Vsi gremo ven. Maškare naredijo dolg sprehod skozi mesto, vijugasto po vseh (treh) ulicah. Glasba je in ples, zelo je lepo in zabavno. Dan ne bi mogel biti boljši.

Ena od vzporednih ulic v mestu:

Glasbena skupina, prav dobri so bili:

Maškare spremljam na več koncih, naposled še na vratih hostla, z lastnikom in njegovim frendom, oni se z udeleženci tudi pozdravljajo, očitno se poznajo. Povesta, da je prireditev tradicionalna, zvablja prebivalce mesta in okoliških vasi. 

Preganjalci zime posujejo nas z nekakšnim perjem, lastnik pove, da to je za odganjanje zlih duhov... Perje, na drobno sesekljano, še dolgo potem stresam iz las, majice, torbice... 

Pri večerji smo spet trije skupaj - jaz, Ernesto in Oschi. Še dobro, da je v hostlu, res se več ne ljubi nikamor. 

Še slike hostla "Senor Oso" - čisto svetlo, toplo, moderno, zelo udobno. Jaz sem sama v spalnice za ženske, fanta sta v sosednji spalnici za "moške". Top.

Dnevna soba / kuhinja, pripravljeno za večerjo:

Danes sem prehodila 27,77 km v 8 urah in, če se ozrem nazaj, lahko rečem, da je bil to najlepši dan tega dela poti. 

Nadaljevanje: Molinaseca - Cacabelos