Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sreda, 19. november 2014

Peš po zaledju Istre (Podpeč - Zazid - Zanigrad)

Pretekli vikend frendi s FB-ja so objavljali slike iz potepanj po Istrskem zaledju. Dobra ideja! Visokogorje je daleč, tam je že mraz in mogoče tudi sneg. V Istri pa je ogromno še (nam) neznanih poti. V nedeljo se odločim, da grem v ponedeljak na krožno pot iz Podpeči.

Zbudim se ob 7h zjutraj, pogledam skozi okno in se vrnem v posteljo z besedami, da hribi danes odpadejo, ker zunaj so temni in nizki oblaki, vso noč pa je deževalo. Glede na letošnje vreme to ni nič čudnega, sploh pa vreme se več ne da napovedati vnaprej niti za en dan, kaj šele kaj vnaprej... Vremenskim napovedim tako ali tako ne verjamem več, ker vsakokrat je narobe. Ko je napovedano lepo, dejansko je grdo, in obratno. Ob 8h počasi zlezeva iz postelje, kavica, še en pogled iz balkona v nebo.....Suprise!! Ravno v smeri zaledja se je pokazalo lepo modro nebo z rozastimi od jutranjega sonca oblački. Se dela lepo vreme!
- Freddy, ne bi ti šel danes z mano v hribe? V planu je lahka pot, max 3 urice...
(Rok na srce, sami se mi že skoraj ne da iti gazit blato, že ob 07h sem se sprijaznila, da danes bo dan za lenarjenje). Juhej! Freddy s težkim srcem se odloči, da gre z mano.

Se zapeljeva do Podpeči (se parkira na koncu vasi ob cesti, tam je tudi začetek poti). Pravzaprav začetek poti P2 "Po poti dediščine Hrastovelj in okolice" je v Hrastovljah pri cerkvi. Midva se pa odločiva, da začneva in končava v Podpeči.
Od parkirišča do obrambnega stolpa in višje do vrha stene je precej strma pot, ampak je lepo prehodna in razgledna, ponekod stopnice so varovane z verigo. Tik pod stolpom je v steni obzidana naravna jama, kamor so se včasih zatekali vaščani pred pohodi Turkov in Uskokov, danes pa tja kdaj pa kdaj zaidejo ljudje, ki iščejo mir.... Hm, to nisva midva. :) Stolp iz dobe beneškega gospodstva je zelo zanimiv, a je zaprt, celo lesene stopnice do razgledne ploščadi ob stolpu so polomljene, zato se dvigneva takoj na vrh stene. Fenomenalen razgled, pod nami so Hrastovlje, vidimo pa vse čez črnokalski most do Trsta.


Planinske markacije nas usmerijo levo, po robu. Čez nekaj časa ugotovimo, da to ni prava smer in se vrneva nazaj. Seveda, takoj, ko prideš na vrh stene, je na stebru poleg planinske markacije še rumena oznaka peš poti, ki gre desno. Prava smer. Najprej hodimo skozi gozd, nato po makadamski cesti, prečimo železnico, prvo danes (jih bo še kar nekaj). Srečamo moža s traktorjem, ki vozi drva. Pot nas pripelje do naselja Brežec, naselje tik pod Kraškim robom. Hm, naselje šteje 3 hiše, nobenega asfalta, nobene ceste, razen makadama, po katerem sva prišla, tudi drugih znakov civilizacije ni prav veliko. Ampak ljudje živijo tu, praktično na samem.


Iz Brežca po gozdni cesti (ponekod je precej luž in blata od nočnega dežja) se počasi spuščamo proti Zazidu, vse pod Kraškim robom. Ob poti sva opazila oznake za planinsko pot iz zazida na Kraški rob, Jampršnik in višje Kojnik.



Po skoraj 2 urah poti prispemo na zapuščeno železniško postajo Zazid. Hišica, kjer so prodajali karte, in celotno območje je kot nalašč, da bi snemali zgodovinske filme. Naredimo fotografsko pavzo, pa tudi ena tablica Isostarja dobro dene.



Za železnico se pot spusti v Zazid, slikovito istrsko naselje, kot pišejo v turističnih brošurah. Vasica, ki že od rimskih časov kloni civilizacijskim tokovom, pa vendar ostaja poglavje zase. Skrita nekje med stenami Kraškega roba čaka popotnike, da se ustavijo, nadihajo svežega gorsko mediteranskega zraka in v sebi spet začutijo srce in dušo. Se sprehodimo skozi vas. Res je, taka prav istrska vas, razen cerkvi imajo še hostel, kar nas je presenetilo. Hostel Xaxid. Hm, kdo bi vedel, kaj to ime pomeni. Trgovine ali gostilne pa nisva srečala. No, nisva niti iskala. Na tisti ulici, po kateri sva šla midva, tega ni bilo, morda na drugi ulici je tega v vsaki stavbi :)



Tabla z informacijami in zemljevidom poti je odlična. Že študiram, kje bi dobila tako dobro narejeni zemljevid. Res, vse je označeno. Ker na tej poti sva pa pogrešala kako oznako na razpotjih. Res da so markacije, ampak ne veš, katera pot je tvoja in kam pelje, kak smerokaz tu pa tam bi prišel prav.

Iz Zazida se odpravimo v Zanigrad, najprej po kolesarski poti, potem vedno bolj ozki, a zelo lepi in z rujem obdani stezi.







Tudi kolesarskih poti na tem delu Istre je kar nekaj in mora biti res lepo se voziti tu s kolesom, le da moraš vseeno biti malo pripravljen na klance in malo slabši teren. Ponekod klanci so čisto razkopani od potokov vode po močnem deževju.
Za še enim železniškim prehodom pridemo že v Zanigrad, opustelo mesto. Hiše so zapuščene in razpadajo, najbrž že kakih 40-50 let, oz. vsaj od takrat, ko smo se nehali voziti z avtobusi in vlaki in vsi si nabavili jeklene konjičke ter se naselili v mestih in ob avtocestah.


Zanigrad sedaj šteje le nekaj hiš. Po naših vtisih, samo v eni hiši še nekdo živi. Včasih pa tukaj je stal grad, ki je tudi dal ime kraju - Zadnji grad, saj je bil zadnji in najvišje ležeči v vrsti gradov nad dolino Rižane. Od grada so samo še razvaline, poti do grada menda ni več. Stara planinska pot do Kraškega roba in stare markacije sicer nas peljejo precej strmo navzdol, vendar pot ni več aktualna, odkar plezanje po Kraškem robu ni več dovoljeno (že 16 let), menda ta ista pot naj bi vodila do ostankov gradu, saj  je stal na polici in skoraj slonel na steno Kraškega roba. Bolj, ko se gre naprej, bolj je pot zaraščena. Zato se vrneva nazaj, tudi ne veva, kam pravzaprav bi prišli po tej poti.



Greva še do dobro ohranjene cerkvi v Zanigradu - cerkev Sv. Štefana iz 15. stoletja z ostankami fresk iz tistih časov in glagoljaškim napisom nad vhodom v zvonik. Freddy se spomni, da pri tej cerkvi so snemali video 3 Bote.
Sicer pa je cerkev znana tudi po temu, da 26. decembra tukaj se odvija tradicionalno žegnanje konj. Takrat je najbrž precej obiskovalcev. Midva tukaj nisva srečala prav nikogar. Tudi cerkev je zaklenjena, se da priti samo na dvorišče pri cerkvi.



Od tu nadaljujemo našo pot, po stezici skozi gozd. En del je zelo lepo poraščen z mahom. Ugibava, kje je sever :)




Pri še enem železniškem podhodu pot zavije levo za Hrastovlje, naravnost v klanec pa greva nazaj v Podpeč.
pogled iz Zanigrada na cerkev Svete Trojice v Hrastovljah
Hrastovlje
Kljub dokaj široki makadamski poti, pot je kar strma in po že skoraj štirih urah hoje ta zadnji klanec skoraj ne bi bil niti potreben :) Mogoče je še najboljše, če se štarta iz Zazida. Ali pa zares iz Hrastovelj, kar skupno pot podaljša še najbrž za kako urico.

Pridemo do Podpeči ravno, ko skozi naselje prisopiha vlak. Kar pod okni hiš. No, menda se sčasoma navadiš, da se ti vlak pod oknom pelje...
Niti v Podpeči nisva opzila niti trgovine, niti gostilne, niti kake druge "ustanove". Je gruča hiš skoraj ena na drugi. Nekaj hiš je lepo prenovljenih in vzdrževanih. Nekaj pa zapuščenih.


Vrata zapuščene hiše.

V sredini naselja točno pod steno Kraškega roba je manjši trg, kjer je menda nepresahljiv izvir kraške vode. Glavna cesta skozi Podpeč, ozka tako, da običajen avtobus ali tovornjak ne gre skozi. Z avtom ali kombijem pa se lahko pelješ še naprej do Zazida in Rakitovca.

Krog je sklenjen. Prehodila sva 12 km v 4 urah, aplikacija Runtastic nama je izračunala 444m vzponov. Ustavljala sva se za fotografiranje pa par krat šla po eni poti, pol se vračala in šla po drugi poti, ki je bila po najinem vtisu bolj "prava". Super je bilo!

10 minut za tem, ko sva vrnila domov, se je ulil dež in ni ponehal celo noč. Hm, prelisičila sva vreme. Kajti letos jeseni je slabo vreme absolutno vsakokrat, ko sem prosta, edina izjema je bil 18. september, ko sva bila na Triglavskih jezerih. To je bila nagrada za dan prej, ko sva hodila po hribih pod sodro in ledenim dežjem.

Freddy, hvala, ker šel z mano, sama bi se kje zgubila ali bi se naveličala tako dolgo sama hoditi....

Ni komentarjev:

Objavite komentar