Od nekdaj imam željo iti do Triglavskih jezer. Na žalost (ali zdaj že - na srečo) tja nikakor se ne da priti z avtom. Potrebnih je več ur hoje v hribih. Se pravi vsaj nekaj kondicije in priprav, pa tudi oprema.
Letošnje poletje je še najmanj podobno poletju, vsak drugi dan je mraz ali dež, tudi z dopusti sem letos na kratkem, tako sredi avgusta je padla odločitev - začnimo hoditi v hribe, da jeseni morda gremo kar do Triglavskih jezer.
Prvi v okviru priprav je "padel" nam najbližji Slavnik. S svojimi 1028 m višine je že kar soliden hrib, sploh pa za primorske razmere.
Štartamo iz Podgorja, po tako imenovani "strmi poti". Parkirati se je potrebno kakih 300 m pred odcepom v hrib, parkirišče je ob glavni cesti in je označeno.
Gozdna pot se res relativno strmo vzpenja in že kaj kmalu začutim, da ne hodim dovolj, kaj šele v klanec ali hribe. Na vsakih 15 minut naredim kratek postanek za minutko-dve, da pridem do sape in normalno zadiham.
Pot skozi gozd je zelo kamnita. Kot da bi hodil po zelo različnih in neenakomerno razporejenih stopnicah.
Ko sem srečevala po mestu ali kje v strunjanskih solinah "pohodnike" s palicami, bilo mi je smešno - kaj pa rabijo te palice za po ravnem. V hribe skoraj palic ne bi vzela, če me ne bi prepričal Freddy. Hvala! Ugotovila sem, da so palice super zadeva tako za vzpon kot za sestop. Koliko je lažje nogam! Pa tudi roke delajo.
Vzpon po "strmi" poti je označen kot cca. 1 uro, od tega več kot polovico časa se dokaj strmo vzpenjaš po gozdni poti. Ko pa prideš na razgledna travnata pobočja, pot postane lažja in razgledi veliko lepši.
Tudi vrh je kaj kmalu viden. Postanek pri tabli, ki označuje, da smo v naravnem parku Slavnika. Do tu se že kar pozna, da nisem navajena vzponov....
Mi smo porabili do vrha kako uro in 20 minut, ampak s postanki za fotografiranje in pijačo. Po mojih izkušnjah gre cca. 0,5 l vode in/ali Isostarja na 1 uro hoje.
Strah, da ne bi našli poti, je odveč, vsaj na tej poti. je praktično edina in vsake toliko so markacije, tako res ni dvomov. Prispemo do vrha, tako prehodimo 510 m višinske razlike. Žal, nimamo s seboj števca korakov, da bi ugotovili, kakšna je to razdalja. razgled z vrha Slavnika je krasen, predvsem pa ponos, da smo se kar spravili peš na goro!
Dol pridemo še hitreje - cca. v eni uri, je veliko lažje, tako za noge kot za sapo, čeprav tudi na poti dol je potrebno zelo paziti, kamenčki pod nogami se kar kotalijo...
Krasna izkušnja. Hitro - naslednji hrib! Oz. kdaj hrib dobi veličasten naziv gora?
Ker se je vzpon in sestop tako hitro končata, se odločimo še za eno krajšo destinacijo - bljižnji Osp, gremo v jamo pod steno. Sicer v vasi se zelo težko najde mesto za parkirati, menda je še najbolj primerno pred kampom. Mi smo se parkirali kar na dvorišču pred potjo do stene. Tudi tukaj do stene se je potrebno vzpeti, po Slavniku je to skoraj težko, je pa pot zelo kratka, največ 10 minut hoje. Ko pridemo do jame, se kar iz nič najde energija.
Ko sva bila tu zadnjič, jama je bila polna netopirjev. Tokrat niti enega. Bilo pa je tako vroče in vlažno, da je z nas kar teklo.
Ta jama je tako fantastično zanimiva. Sprašujem se tudi, kdo in zakaj je nekoč naredil te stene.
Občudujemo plezalce, ki so jamo preplezali praktično v previsu. Vsaka jim čast za korajžo in znanje. Pogledamo, kako se spravijo na navpične stene, ko se skoraj nimaš za kaj se prijeti. In vseeno jim uspe.
Letošnje poletje je še najmanj podobno poletju, vsak drugi dan je mraz ali dež, tudi z dopusti sem letos na kratkem, tako sredi avgusta je padla odločitev - začnimo hoditi v hribe, da jeseni morda gremo kar do Triglavskih jezer.
Prvi v okviru priprav je "padel" nam najbližji Slavnik. S svojimi 1028 m višine je že kar soliden hrib, sploh pa za primorske razmere.
Štartamo iz Podgorja, po tako imenovani "strmi poti". Parkirati se je potrebno kakih 300 m pred odcepom v hrib, parkirišče je ob glavni cesti in je označeno.
Gozdna pot se res relativno strmo vzpenja in že kaj kmalu začutim, da ne hodim dovolj, kaj šele v klanec ali hribe. Na vsakih 15 minut naredim kratek postanek za minutko-dve, da pridem do sape in normalno zadiham.
Vzpon po "strmi" poti je označen kot cca. 1 uro, od tega več kot polovico časa se dokaj strmo vzpenjaš po gozdni poti. Ko pa prideš na razgledna travnata pobočja, pot postane lažja in razgledi veliko lepši.
Strah, da ne bi našli poti, je odveč, vsaj na tej poti. je praktično edina in vsake toliko so markacije, tako res ni dvomov. Prispemo do vrha, tako prehodimo 510 m višinske razlike. Žal, nimamo s seboj števca korakov, da bi ugotovili, kakšna je to razdalja. razgled z vrha Slavnika je krasen, predvsem pa ponos, da smo se kar spravili peš na goro!
Krasna izkušnja. Hitro - naslednji hrib! Oz. kdaj hrib dobi veličasten naziv gora?
Ker se je vzpon in sestop tako hitro končata, se odločimo še za eno krajšo destinacijo - bljižnji Osp, gremo v jamo pod steno. Sicer v vasi se zelo težko najde mesto za parkirati, menda je še najbolj primerno pred kampom. Mi smo se parkirali kar na dvorišču pred potjo do stene. Tudi tukaj do stene se je potrebno vzpeti, po Slavniku je to skoraj težko, je pa pot zelo kratka, največ 10 minut hoje. Ko pridemo do jame, se kar iz nič najde energija.
Ta jama je tako fantastično zanimiva. Sprašujem se tudi, kdo in zakaj je nekoč naredil te stene.
Občudujemo plezalce, ki so jamo preplezali praktično v previsu. Vsaka jim čast za korajžo in znanje. Pogledamo, kako se spravijo na navpične stene, ko se skoraj nimaš za kaj se prijeti. In vseeno jim uspe.
Ni komentarjev:
Objavite komentar