Sarajevo

Večini prebivalcev Slovenije - Bosna je drugi dom, oz. vsaj so že bili tam in jim je vse jasno. Zame je bil to prvi obisk bivše soc.republike (če ne upoštevam hitrega transita mimo Neuma). In če ne bi bilo vse skupaj že organizirano in zbrana dobra družba, ne  vem, če bi se kdaj spravila obiskati Sarajevo. Ga ni čez komot - letimo z letalom!!

Prvi vtis (mogoče tudi zaradi kislega sivega vremena) - da smo se vrnili 25-30 let nazaj, v leto 84, ko se je vse ustavilo takoj po Olimpijskih igrah. Občutek, da v vsem tem obdobju se je zgodila samo vojna, ki tem starim blokom dodala nešteto škrbin od strelov.... Pot od letališča do centra  - sami bloki in betonske škatle, ki že zdavnaj rabijo novo fasado in nasploh malo urejenosti. Si mislim - prišli, videli, ne rabimo se vračati nikoli več, cela žalost, kot da so še prebivalci nehali skrbeti za svoje mesto. Veliki vtis naredijo ogromna pokopališča kar sredi mesta - žrtve zadnje vojne. Ne gre v glavo, da v sedanjem času so ljudje lahko tako kruti sami s seboj in to - zaradi politike. Noro!
Malo dvigne moralo čudovita panorama celega mesta s hriba, kjer je spomenikom vojakom 2. svetovne vojne.

Se odpravimo na peš ogled centra mesta (še dobro, da je hotel v centru). He-he, dodatni udarec (pričakovan) - svoje evre moramo menjati v konvertibilne marke KM, ki jih takoj poimenujemo kilometri :) Bankomat rules! vse te menjalnice je treba še najti, pa ugibati kaj za en tečaj imajo.

Narodno gledališče

In šele ko pridemo do zgodovinskega centra in znamenite BašČaršije, se začne kazati lepa podoba mesta in njegovi prijetni kotički, kjer je fajn se sprehajati in se prepustiti popoldanskemu živ žavu.

 ostanki Tašlihana

 

 Likovna Akademija, zelo cenjena

 Ljudsko gledališče

Zanimivo, da v centru Sarajeva na 800m razdalje so cerkvi 4 religij - pravoslavna, katoliška, muslimanska džamija in židovska sinagoga. In prav to sožitje je zelo fascinantno in harmonično.

 Pravoslavna cerkev.

Džamija

Katoliška katedrala

Slike od sinagoge ni, je nismo šli pogledat. Zato pa Gazi Husrev Begova džamija je pravi simbol Sarajeva, dvorišče je tako prijetno, te kar vabi, da se ustaviš noter in se razgledaš.

 Turbe Gazi Husrev-Bega

 Ista džamija zgodaj zjutraj. Prelepa!

Naš vodič po mestu je bil musliman in, ko je prišla ura za molitev, kratko malo nam je dal pol ure pavze in je šel lepo na molitev. Pavzico na BašČaršiji seveda se izkoristi za kavo, baklave in burek. :)

Na BašČaršiji poler bazarja s trgovinami falsifikatov raznih znamk najdeš tudi kar nekaj zanimivih trgovinic, zanimive so bakrene džezve za pravo bosansko kavo, lepe rute in preproge.

In spet sladice - tokrat za domov. (če se vpraša mene - sladice so pretirano sladke, saj vse dobesedno plava v sladkornem sirupu, tako, da moraš biti pravi sladkosned, da to lahko poješ. Ko pa se sirup scedi, okusi so zelo dobri.)

Niso mogli manjkati niti čevapčiči v čevabdžinici. Priporočenega Frhatovića nismo našli, šli smo "Kod Željota". Hm, mogoče ne razumem bosanske kuhinje, ampak na čevapdžinico človek mora biti pripravljen. Že kot sam lokal - jah, no, 30 let nazaj. Streže gospa, ki je 30 let nazaj bila že odrasla, najbrž je delala v ta istem lokalu. Lokal je poln, pogled kelnarce - ubijalski, nas je vsaj 10 ljudi. Se ne damo, smo prijazni, se trduimo s svojo bosanščino kolikor pač gre. Vsi vemo - v čevapdžinico prideš na čevape (si predstavljam krožnik s čevapčiči, ajvarjem, čebulo in nekaj fet kruha). Najprej pa pijača. Zunaj mraz in rahel dež, se klatimo po mestu že par ur, je čas, da se segrejemo.

- Gospa, jaz bi en vroč čaj!

'Gospa' pribije s pogledom in stavkom:

- Čaja nimamo!

- Kaj pa imate od toplih pijač? Kava? Čokolada?

- Jogurt! Tu je čevabdžinica!

In pokaže z roko proti hladilniku, kjer poleg koka-kole stojijo kozarce (!) z navadnim jogurtom! Logično, hladnim. In res - folk okrog na mizah ima jogurt! He-he, naj bo jogurt, se mi še ni zgodilo, da bi v restavraciji naročila jogurt. Pridejo čevape. V lepinji. Na suho. Nobenega ajvarja ali kar koli. To ti je Bosna. Čevapi so dobri. Samo se pač moraš navaditi jih jesti z jogurtom :) od takrat ne maram najbolj čevapčičev. Mogoče je bil tak lokal (po priporočilu vodiča, ki je šel na molitev!!)? V Mostarju v čevabdžinici so vsaj čaj imeli....

Nočno mesto je skoraj bolj zanimivo kot čez dan. Se sprehodimo ob reki (zakaj je vse, kar je ob vodi, vedno lepše in bolj privlačno??) do Latinske Ćuprije, do mosta, kjer so leta 1914 ubili princa Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo in tako položili začetek prvi svetovni vojni.

Večer v Sarajevu se zaključi z večerjo v lokalni restavraciji z domačo glasbo. Hrana je OK, glasba je kar v redu, vino je dobro, predvsem pa je odlična družba! Po večerji pa se gre ven - v centru je par lokalov. A mi smo pristali v diskoteki Sloga in naslednji dan smo ugotovili, da je bila to še najboljša izbira (internacionalna glasba, sproščen ambient).... Je pa ogromno možnosti v drugih lokalih za ljubitelje bosanske muzike. Ampak, da bi to muziko poslušal, se moraš z njo roditi in jo vsrkati z materinim mlekom. Drugače to zelo težko sprejemaš več kot 15 minut.

 Še na razdalji nekaj mesecev od obiska ne najdem razlogov, zakaj bi se vrnila tja še kdaj. Mogoče smučat na Jahorino. Sicer pa tam brez res dobre družbe ne bi bilo tako dobro, kot nam je bilo....

Namensko pa se ne dotikam teme vojne, tunela spasa, nacionalnih vprašanj ipd... ker to je resno. In za njih še vedno živo in boleče.