Januarja na Snežnik, 1796 m

Snežnik nad Ilirsko Bistrico velja za primorski Triglav in se na daleč vidi. V času praznikov letos se je ustalilo res lepo vreme, eden teh dni je bil namenjen pohodu na Snežnik.

Z Obale na Snežnik najhitreje prideš po cesti za Ilirsko Bistrico od Kozine ali od Divače. Vsaka vzame več kot uro vožnje. Od Ilirske Bistrice se moraš peljati še dodatnih 20 km na Sviščake, kjer je izhodišče. Cesto na Sviščake nedolgo nazaj so asfaltirali in uredili, tako, če ni snega, sploh ni problem priti do Sviščakov, čeprav se kar precej vzpenjaš. Izhodišče je namreč na višini kar 1240 metrov - to je kot bi bil na vrhu Nanosa.
Od Sviščakov proti vrhu vodi več označenih poti, med seboj se te poti križajo in pravzaprav ni pomembno, po kateri greš - ena gre bolj skozi gozd, druga po gozdni cesti. Mi smo šli tja skozi gozd, nazaj pa del poti kar po cesti, da je hitreje...
Parkiramo pri planinskem domu na Sviščakih in po potki skozi travnik pričnemo pot. Na samem začetku poti v gozdu se skrivajo počitniške hišice in brunarice, zelo luštne, a januarja prazne. Nato nas že pozdravi oznaka, da je do vrha Snežnika še 2 uri.

Par tednov nazaj je zapadel sneg, tako nizko ga je že skoraj v celoti pobralo, ampak tu pa tam se še skriva pod listjem, pa zaradi mrzlih noči nekje naletimo na male ledene plošče... Gol gozd je prav svetel v zimskem soncu in pot je zelo prijetna.

 Na trenutke se ustavljamo in poslušamo popolno tišino. Niti šelestenja listja, niti sapice vetra... Neverjetno. (Sicer upamo, da medvedi spijo ;)).

Pot skozi gozd par krat križa gozdno cesto, mestoma položno, mestoma bolj strmo se vzpenja višje. Ko se pot združi za kratek čas s cesto, se na levi začnejo odpirati pogledi na Primorsko. Tu smo že visoko okrog 1500 metrov in sneg se je dobro prijel na cesto. Nekje tu nataknemo derezice, lih da ne drsimo po pomrznjenem snegu.

Na koncu cestice je t.i. obračališče, z dobrim terencem najbrž res se lahko zapelješ vse do sem. Tu se odpre pogled na vrh Snežnika in kočo pod vrhom. Na obračališču pogosto zelo piha, vendar danes imamo prav srečo - nič ne piha, prijetno sončno, za januar je prav toplo. Se ustavimo na čajček iz termovk. Vemo, da koča je danes zaprta. Po zimi koča obratuje le ob vikendih, če je lepo vreme, med tednom pa je zaprta.

Od obračališča in do vrha je še nekaj več kot 300 višincev in cca. 45 minut. Naprej vodi stezica med rušjem, z vsakim korakov so razgledi vedno bolj spektakularni. Čez hribovje Sviščakov in Istre pogled se upira v Učko.

 Ko smo še višje, se vidi celo Jadransko morje pred Opatijo.

Pot je včasih kar strma, sneg je skoraj povsem pomrznil, srečamo še nekaj drugih planincev, nihče ni imel derez, nam pa so prišle še kako prav, sploh za sestop.
Uživamo v razgledih in ugotavljamo, kje je kaj. Tu v daljavi je Nanos:

 Zasnežene špice Alp:

Sam vrh Snežnika je skoraj povsem brez snega, je bilo kar hecno hoditi v derezah po kamnih... Niti na vrhu ni pihalo (tukaj zna kar odnašati, sploh, če je burja...),  tako si privoščimo malico kar na vrhu.
1796 metrov!

 Od Sviščakov do vrha potrebovali smo malce več kot 2 uri.

 Z vrha se vidi celo Cres in cel zaliv pred Reko.

 Gore "zadaj":

 Za sestop gre precej hitro, dereze so v veliko pomoč.

 Opoldansko sonce je zelo toplo, ne glede na sneg se Vika sleče do kratkih rokavov!

 Vzorec stezice - sneg je skoraj led... Čeprav sonce mestoma ga topi....

Pot navzdol po gozdni cesti gre hitreje, čeprav mogoče je mičkeno daljša... Časovno je enako, a ne rabiš gledat pod noge... Tako strumno korakamo še skoraj vse do Sviščakov… Zimsko sonce se v hribih hitro skriva... Ob 14. uri deluje, kot da bo vsak čas sončni zahod.

V skupnem seštevku smo naredili 11,4 km in 555 metrov višinske razlike v 4 urah.
Krasna pot, lahka, v zgornjem delu so čudoviti razgledi, spodaj je mogočen gozd. Kosilo v gostilni v Ilirski Bistrici je zaključilo prelep dan....