Storžič, 2132 mnv

Sonce, 23°C

Storžič je precej znana gora v Kamniško Savinjskih Alpah, prav lahkih poti na to goro ni, vse so precej zahtevne. Konec junija smo se odpravili tja, za vsako je to bil prvi vzpon na Storžič, zato smo izbrali eno lažjih in tudi krajših poti - od Doma pod Storžičem čez Škarjev Rob.

Do izhodišča se pripelješ mimo Tržiča, najprej se peljemo proti Dovžanovi soteski, nato se zavije za Dom pod Storžičem. So oznake, zadnji del poti proti domu se precej strmo vzpenja in je makadam. A cesta je dovolj dobra in široka, tako sploh ni problem. Poleg doma ob cesti je veliko možnosti za parkiranje, vsak se mora malo znajti, da bi bilo veliko in urejeno parkirišče, tega, seveda, ni. Ko smo se vrnili, eden od avtomobilov je imel preluknjano gumo. Ali je nesreča, ali je kdo nalašč - ne vem...
Gora je takoj nad nami, nad domom in parkiriščem, se jo zelo dobro vidi z jase na začetku poti.

Pomislimo, kaj res, gremo tja? Zdi se izjemno visoka in zelo nepristopna, čisti skalni prepad.

Od doma na Storžič vodita dve najbolj priljubljene poti - lažja čez Škarjev rob in zelo zahtevna, plezalna, čez Žrelo. Po obeh poteh prideš na Storžič cca. v treh urah. Sicer so še druge poti, a te so daljše in vodijo bolj okrog. Če komu plezanje ni problem, priporočajo vzpon čez Žrelo in sestop čez Škarjev rob. Najbrž tako je tudi prav.

Prvi del poti vodi čez gozd, zelo lepa pot, občasno je strma, a nič posebnega. Včasih se gozd odpre in pogledi sežejo na sotesko pod nami in okoliške gore. Zdi se, da hodimo proč od Storžiča.

Približno na sredini poti pot se položi in zavije proti Storžiču. Tukaj zapustimo gozd. Od tu gremo po grebenu Škrajevega Roba, Storžič pa je sedaj ves čas pred nami.

 Konec unija ob poti je polno rožič, vse cveti. Z vremenom imamo srečo, tako je res prekrasno.

 S prečne poti vidimo celotno dolino pod nami. Čudovito.

 Pot med rušjem je zelo lepa, jaz imam zelo rada take prečne poti, ko pogled seže naokrog.

 Storžič pred nami, deluje še zelo daleč:

Na spodnji sliki se lepo vidi svetla črtica potke, ki nas bo po grebenu pripeljala vse pod skalnat vrh Storžiča.

 Razgledi tudi na drugo stran grebena:

 Ko smo skoraj pod vrhom (greben se zelo hitro prečka) po robu melišča se vzpnemo vse do bolj strmega predela.

 Pogled nazaj na pot po grebenu:

Tu pri skalah zložimo palice in si damo čelade na glavo. Tu se začne najbolj strm in tudi najbolj zahteven del vzpona na Storžič, če se gre čez Škarjev Rob. 

Vzpon je res strm, za podlago imamo v glavnem kotaleče se kamenje. A Ob potki je napeta jeklenica, tako brez težav se dvigneš skozi strmo grapo. Se pa že zdaj sprašujemo, kako bomo šli tu dol, zdi se, da za dol je bolj problematično. Res je potrebno bolj popaziti, a ni nič nemogočega, zajle so res v pomoč).

 Vzpon skozi grapo:

 Potka po grebenu je ostala čisto spodaj, pod skalami:

Tukaj smo šli zelo počasi, niti ne zato, ker bi bilo tehnično zahtevno, temveč, ker je tako strmo, da enostavno zmanjka sape, ne uspeš dihati... Dober kardio-trening...

Strm del ni zelo dolg, z največjo možno počasnostjo ga prehodiš za 20-30 minut, tisti bolj hitri pa za 10-15 minut. In kmalu že vidimo greben na drugi strani Storžiča, tudi tam se vzpenjajo kolone ljudi.

 Razgledi v dolino (fotkanje je "uradni" izgovor za počitek sredi strmega vzpona:)):

 Križ na vrhu:

 Pogled na sosednji greben je zelo lep, za njim pa je dolga ploska ravnina...

Veselje ob vzponu na 2132 metrov! Do vrha smo potrebovale malce več, kot predvidene 3 h, vmes smo pojedle malico, nekaj se pofotografirale in nasploh nikamor se nam ni mudilo.

Poleg križa na vrhu je že roža z oznakami gora, ki jih vidimo od tukaj. Zraven je tudi žig SPP in vpisna knjiga.

Čas je za počitek in za prigrizek, ampak prav na vrhu, ob križu nikjer se ne moreš usesti, vse je polno živalskih iztrebkov (koze, ovce?). Kako zlezejo sem tako visoko in strmo??? Vsi so se spustili malce nižje pod vrh, tam je malo manj strm del, je zelo nekaj zelene travce, nekje tam si koma najdemo mesto za počitek...

 Radovedne kavke takoj priletijo zraven, se razveselijo rozin...

 Razgledi z vrha:

 Ko gremo dol, je tisti najbolj strm del gre zopet počasi, a ni hudega.

 Sestop:

Ko pa pridemo na položno pot po grebenu, pa je pesmica... Tempo je spet hitrejši, debata pa bolj vneta... Čisti užitek!

Sestop čez gozd je dosti hiter, in prav kmalu smo že pri avtomobilu. Za celoten sestop smo potrebovali približno 2,5 h. Gremo v dom na kislo mleko, pivo in čaj...
Za nami je naša velikanka, bile je lažja pot, kot smo pričakovali...

Številke:
Izhodišče: Dom pod Storžičem, 1123 mnv
Cilj: Storžič, 2132 mnv
Razdalja: 9 km
Višinska razlika: 1010 m.
Čas: 3 h 15 min vzpon, 2,5 h sestop. S postanki, prigrizki ipd. smo bili na poti skoraj 8 ur.