Ukrajina: Kiev WizzAir Maraton

Prvi vikend v oktobru se v Kievu odvija WizzAir maraton. Zbrala se nas je velika ekipa tekačev z Obale, ki smo tekli različne razdalje.

Prijave na maraton so se začele že zelo zgodaj, prijavili smo se že februarja, takrat je prijava stala okrog 25 €. Malo pred odhodom na pot smo vsi prejeli mail, da tuji udeleženci obvezno potrebujemo zdravstveno zavarovanje, ki krije udeležbo na tekaških tekmovanjih, da sicer ne moreš dvigniti štartne številke. Hkrati pa je navedeno, da prijavnina na tek vključuje tudi nezgodno zavarovanje. Tako eni so si urejali še posebej zavarovanje za tekmovalni dan, drugi smo rekli, bomo videli tam, kaj bo... Ker smo se prijavljali ekipno, smo imeli svojo "referentko", ki je znala angleško. Prav njo smo poiskali, ko smo šli dvigniti štartni paket.
Štart in cilj maratona sta bila v samem centru mesta, na Mykhailivskem trgu. Prevzem štartnih paketov pa je v Expo centru (postaja podzemne Vistavkovy center) ven iz centra mesta.
Expo center, ali pri njih je to označeno kot VDNG, je zelo velik park z več paviljoni, kjer se potem odvijajo različne prireditve. V paviljonu na spodnji sliki se je naslednji dan odvijal festival vina in hrane (in je bilo ogromno obiskovalcev).

Po štartni paketi smo prišli prvi dan, takoj ob uri, ko so jih začeli izdajati. Na spletu si sicer lahko rezerviral čas prevzema - velja samo za skupine, a za prvi dan sploh ni bilo terminov. Nam so poiskali Anno, ki je bila naš kontakt, zelo prijetna in simpatična punca, ena redkih, ki dobro zna angleško. Potrebovali smo z vsemi usklajevanji, izpolnjevanji papirjev ipd. približno 2 uri, da smo prevzeli štartni paketi. Bilo je skoraj nemogoče, da tako dolgo traja. Anna je iskala in preverjala naši seznami, potem printala prijavnice, ki smo jih mogli podpisovati, pa spet so nekaj usklajevali. Najbrž veliko hitreje bi opravili vsak zase. No, nihče ni vprašal ničesar glede zdravstvenega zavarovanja. Ko so nam izdali štartni paket sprva niso bili pravi, potem smo to menjavali... Skratka ena velika neorganiziranost.
Končno - skupinska slika, vsi s štartnimi številkami:

Malce smo bili razočarani nad vsebino štartnih paketov - poleg štartne številke in najlon pelerine za na štart, si dobil samo pločevinko Red Bulla, žitno ploščico, male suhe klobasice (o, kako so bile dobre!!) in buff maratona. Niti majčke! Sicer medalje potem so bile tako odlične, da nam je odtehtalo bolj prazno vrečko... Pa tudi prijavnina je bila dokaj poceni...
Uradno majčko maratona si lahko kupil le na štantih, zaračunavali so jo okrog 30 €. Ponudba na Expo na štantih z športnimi izdelki me ni navdušila, mogoče smo bili še čisto na začetku in še ni bilo vse postavljeno, mogoče si nisem uspela vsega dobro ogledati, ker smo se ves čas ukvarjali s štartnimi paketi...

Pred tekaškim paviljonom so stali kioski z domačo hrano, vse so sproti pripravljali, vse je omamno dišalo, vsi smo si nekaj privoščili. Odlično je bilo.

Teki so bili organizirani v dveh dnevih - v soboto so tekli 10-ko, pa 4,20 km tek, pa še krajše razdalje, celo tek s psi. Šli smo pogledati kako je na štartu. Ogromno je navijačev, odličen spremljevalni program, moram reči na na samem štartu-cilju je bilo vse lepo urejeno in organizirano.

Vsi naši smo se prijavili za teke v nedeljo, za 42 km in 21 km in celo za štafeto, 4x10 km.
Frišno jutro na dan teka, zunaj je 8°C:

Jaz sem prvič tekla štafeto in prav dobro si nisem predstavljala kako to bo izgledalo. Maratonska razdalja 42 km je bila razbita na 4 etape 3x 10 km in zadnji 12,195 km. Teči smo morali v zaporedju, kot je bilo navedeno na prijavni listi na začetku, takrat, seveda, o tem sploh nismo razmišljali. Moja je bila 3.etapa - od 20. do 30 km.
Iz štartnega trga so nas z avtobusi odpeljali na mesto predaje štafet glede na številko etape, odhod avtobusov je bil še pred štartom. Tako na mojem 20. km sem se znašla približno 2 uri preden sem morala teči (smo povprečno hitri tekači in 10 km tečemo okrog 1 uro). 20. km je bil ravno na sredi ogromnega mosta čez Dnepr. Mrzlo jutro z hladnim vetrom z reke so mi najprej storili obleči nase vse, kar sem imela...

 Avtobusi, ki so nas dostavili na mesto, so se čez nekaj časa odpeljali proč, na mostu je ostalo le nekaj WC kabin, in nobenega drugega zavetja pred vetrom. Prvih par minut se vsi razgledujemo, se fotografiramo (ker smo imeli samo 1 štafetno ekipo, tu sem bila sama, nobenega drugega nisem poznala... ni zabavno...). Bilo nas je okrog 270 tekačev, ki smo tekli posamezni etap štafete, zato je vseeno kar precej ljudi. Marsikdo se je odpravil z mosta dol. Tudi jaz. Pogled na nabrežje reke - na kupole Kievo Pecherske Lavre in na kip Matere Domovine. Tam smo se sprehajali dan prej in sem si predstavljala, kje smo.

Ob mostu je bil samo en velik prometni razcep, nobenih hiš ali bara (upala sem na topel prostor, po možnosti s kavo). Najboljša opcija, ki sem jo našla, je bil park ob reki in ob mostu. V parku ni več pihalo, prehodila sem celoten velik park, prijeten kraj je, jesensko listje ga je pisano obarvalo. Med "sprehodom" po parku sem naredila 6 km in to tik preden sem rabila teči :) No, sem se vsaj malo segrela.

 Pogled iz nabrežja reke na most, nekje tam v sredini je štafetna postaja:

 Park in mala lesena cerkvica v parku:

Med drevesi parka pridem do zanimivega spomenika - veliki čoln z vojaki in žensko na čelu. To je spomenik ustanoviteljem Kieva. Ta del parka je malo zapuščen, ampak del okrog spomenika je vseeno lep in prijeten. Je takoj nad reko in ravno ta del se mi je vtisnil v spomin, ko sem tu čakala, da bom na vrsti za laufati.

Še malo jesenskega parka. Restavracije na splavih ob vodi so bile vse zaprte. Prav veliko za početi nisem imela, tako sem se sprehajala in se ukvarjala s fotografijo... :)

Po eni uri "sprehodov" se vrnem nazaj na most, pojavili so se že najhitrejši tekači. Maratonci in štafeta smo tekli istočasno, saj trasa je ista.
Bilo je celo nekaj trenutkov, ko je pokukalo sonce in je bilo tako lepo, ko me je malce segrelo.
Pogled na restavracije na splavih - žal, zjutraj je bilo vse zaprto. Sotekačica, ki je tekla 2. etapo, je imela srečo, da je bil v bližini nek hotel, tako celotni čas čakanja je na toplem koristila WiFi.

 Skoraj sončni razgled na simbol Ukrajine:

Odkar so do našega 20. km pritekli prvi maratonci, je bilo že bolj zabavno in zanimivo. Navijali smo in spremljali, kako laufajo. Prvi so res izjemno hitri.
V ozadju nova protestantska cerkev.

Trasa pa je bila tako speljana, da ko so pritekli na most, je bil tu šele 14. km. Tekači so morali čez ves most, za mostom so se med bloki nekje obrnili in pritekli nazaj čez most. Na poti nazaj je bil ravno 20. km. Če so tu po mostu naredili 6 km, že to pove, kako ogromen je most in kako široka je reka. Nam pa je bilo zanimivo, ker smo jih spremljali na poti tja in potem, ko so tekli nazaj.

Poleg nas štirih štafetk je tekel Franko, ki je tako pretekel celotni maraton 42 km. Smo si dajali korajžo in motivacijo in je bilo krasno teči skupaj...
14. km za mojo štafetko. Od tu dalje jih že čakam, da se vrnejo nazaj.

Srečam tudi naše maratonke. Dobra plat štafete je ta, da spremljaš večino tekačev, zanimivo je in čas gre zelo hitro.

Pri zamenjavi štafet je bila "napovedovalka", ki je na daleč brala številke tistega, ki se je bližal prostoru za zamenjavo, tako si se lahko pripravil (bil je samo ozek pas na cesti, seveda, gneča), zato najlažje je bilo se zamenjati, da si se sam našel v množici. Čas je odčitaval čip, ki je bil pripet na nogi. To je bilo dobro narejeno.
Med tekom s Frankom uspemo poklepetati in se celo fotografiramo ob najbolj zanimivih točkah. Ne gre se nam za minutke pri rezultatu, temveč za užitek ob teku in da premagamo vsak svojo razdaljo. Trasa je bila lepo označena, veliko je bilo navijačev, veliko postaj z vodo / isotonikom in tudi pomarančami / bananami. Trasa je skoraj popolnoma ploska. Spust so imeli takoj na začetku maratona in vzpon čisto na koncu, ker sta štart in cilj v "zgornjem" mestu, tek pa je večinoma ob reki, v spodnjem delu. Takoj za to sliko smo tekli čez most za nami, most je samo za pešce in kolesarje in vodi na otok sredi reke. Na otoku je ogromen park, odličen ta tekače in kolesarje, za sprehode...

Nekje sredi otoka me čaka moja štafeta, predam čip naprej, in zakričim, da se vidimo na cilju. Tu na 30. km se začne zadnja etapa štafete, jaz upam, da v eni uri uspem priti na ciljno mesto, da skupaj tečemo skozi finišno črto...

Ker smo na otoku (zelo velikem, nekaj km dolgem), tu ni javnega prevoza. V bližini sicer stojijo avtobusi, ki čakajo na tiste, ki smo pretekli 3. etapo štafete. Vsi, ki smo prej čakali na mostu, sedaj smo tu na otoku. Nekaj časa čakam z vsemi, pojem banano in jabolko... Potem pa vprašam šoferja - kdaj pa gremo, se mi ni zdelo, da se bomo hitro odpravili. Šofer pravi, da točno ne ve, ko bodo dovolili, voziti bi moral po trasi teka. Pravi, da najbrž bo to, ko bodo vsi pretekli to cono, torej, da poberejo še zadnje tekače.

Jaz si želim priti na ciljno prizorišče že prej, slišim, da ena družba se odpravlja "v mesto", vprašam, če poznajo, kako priti od tukaj ven (poznam le nekaj km poti, po kateri smo tekli sem, ne bi vse to ponavljala v obratni smeri), pravijo, da se da, da kak kilometer naprej je most in čez most vozijo avtobuse in je tudi postaja - za izstop na otok. Gremo vsi skupaj tja.

Po mostu tečejo tudi naši tekači, zato na mostu je prometni čep in kolona, promet speljan samo po enem pasu. Dobro je to, da avtobusi vseeno vozijo in da imam s seboj nekaj hrivn, ki jih bo dovolj za avtobus ali podzemno.

Čakamo na avtobus, spredaj je ekipa, ki me je "rešila" z otoka. Čakati na otkou še uro ali dve res nisem želela. Na avtobusu nisem našla komu plačati karte, tako par postaj sem se peljala zastonj, ves čas v strahu, da me bodo vrgli ven z avtobusa. Na nekem križišču avtobus se ustavi, totalni prometni zamašek, odprejo se vrata in vsi izstopimo. Jaz spet se oprimem lokalnih mulcev, naj mi povedo, kje smo in kako naprej. Gremo vsi skupaj do podzemne. Še kak kilometer peš, a na srečo v podzemni se že znajdem in znam sama naprej.

Ko pridem iz podzemne na postaji pred našim hotelom, na Maidanu, po mojih izračunih imam še kakih 15-20 minut preden naši pretečejo v cilj. Na Maidanu pa ravno danes je nek protest, narod kriči, da ne bodo oddali svojih ozemelj... Spet je nekaj okrog Donbasa... Prebijam se skozi vso to gužvo in šibam na Mykhailivski trg, tam je maraton... V tem mestu se tako veliko dogaja, to nas ves čas preseneča... Je pa res, da te prometne zadeve in čakanje so mi precej popestrili dan teka... Sam tek je bil še najlažja in najbolj prijetna stvar, izziv je bil prej in potem... ;)

Presenetljivo, pred finišem se srečamo vsi, ki smo že pretekli, čakamo tiste, ki še tečejo. Vzdušje je enkratno, naposled priteče tudi naša 4. štafetka in Franko z njo in vsi skupaj prečkamo finišno črto. Bilo je lepo preteči skupaj in zaključiti ta izziv.

Ravno, ko prečkamo finišno črto, začne padati sodra. Mi je skoraj ne čutimo, nas pa pokrijejo z srebrno foljo (saj so jo dajali tudi vsem ostalim tekačem, ki so prečkali finiš, dan je vse prej kot topel.)

Dobimo medalje. Za štafeto so prav posebne - 4 deli se sestavijo kot puzzle v eno celoto. Na vsakem delčku medalje je upodobljena atrakcija Kieva, tista, ki je zaznamovala dotično etapo. Na mojem delu medalje je ravno upodobljena tista barka ustanoviteljev Kieva, tista pri katerem spomeniku ob reki sem čakala svoj turnus... Vtisnila se mi je v spomin.

Zaradi dežja vsi čim prej se vračamo v hotel, hladno je, pa tudi lačni smo. Potem v hotelski avli si izmenjujemo vtise. Trasa je lepa, celo ta zadnji vzpon ni tako hud, je položen. Za štafeto je lepo teči prvo ali zadnjo etapo, tako dobiš svojo dozo vzdušja na štartu ali finišu. Pri vmesnih etapah si za to doživetje prikrajšan, je pa lepo spremljati, kako mimo tečejo ostali tekači. Za čakanje na vmesnih etapah ali povratek nazaj je nekaj organizirano, ampak domačini se veliko bolje znajdejo... Lažje jim je, nekateri so prihajali na most kar s skiroji, ki so jih potem prepustili svojim štafetam za povratek... Pametno.