Begunjščica je tista gora, ki jo vidiš, ko se pelješ iz Ljubljane na Bled, je na desni strani, medtem, ko ti zavijaš levo na Bled. Ali tista, ki jo vidiš v daljavi, ko gledaš z Blejskega otoka proti Bledu in je ona tam daleč v ozadju. No, je ena tistih, visokih... Visoka je 2060 metrov. Najlažje pa jo "najdeš", če na krožišču Avsenikov zaviješ kar v Begunje.
Peljati se moraš vse skozi Begunje do ostankov starega gradu (če imate čas, kar izstopite ga pogledati) in še naprej do doma v Dragi. Tam je tudi precej veliko parkirišče in je možno pustiti avto. Tukaj smo začeli našo pot, na višini 689 metrov. V začetku pot gre po makadamski cesti ob čistem potočku, mnogi pa so se peljali še najprej z avti, po makadamski cesti in so si kak kilometer rahlega vzpona po makadamski cesti prišparali.
S ceste potka zavije v gozd in se v številnih ovinkih počasi dviguje višje. V poletni vročini (in letos je junij zelo vroč, na dan izleta smo imeli v dolini dobrih 26-28 stopinj) je lepo hoditi v senci gozda.
Prvič se gozd odpre na višini 1136 metrov pred domačijo na Planinci. Ker vemo, da na poti imamo kar 2 koči, se že veselimo prvega postanka, a to ni še tista prava.
Še par ovinkov in malo višje že pridemo do Tomčeve koče na Poljški planini. Do tukaj smo hodili približno uro in pol, a smo šli res počasi, zato večina najbrž bo prišla hitreje.
Se že veselimo postanka in jutranje kave. Prijazna oskrbnica skuha nam turško kavo, zraven pa postreže še kroštole. Ona jih sicer nekako drugače poimenovala, niti ne flancate, prav po svoje... Še isti hip sem pozabila. ;)
Po kavici in počitku naslednji del poti zopet hodimo po gozdu, vzponi so dokaj strmi, tako čez uro pa pol smo že zopet veseli, ko nad seboj zagledamo Roblekov dom. Tudi tukaj nam bo prišel prav postanek.
Vzpon k Roblekovemu domu:
Roblekov dom, lepo urejen, na poti nazaj smo jedli tu odličen jabolčni štrudelj.
Pri Roblekovem domu zapustimo gozdno mejo in se odprejo pogledi na okoliške gore in v dolino. Najbližji nam je Stol, tam še nisem bila.
Punce še prihajajo k domu:
Kljub meglici in oblačnemu vremenu uspem videti Blejsko jezero in celo otoček na njemu. Seveda ga moramo videti, če pa z otočka se tako lepo vidi Begunjščica.
Po postanku in malici pa se odpravimo že do vrha Begunjščice.
Od doma in do vrha imamo 400 višinskih metrov, najprej potka se zelo strmo vzpenja. Noge so morale pošteno delati. Ob sestopu pa kolena.
Panorame so sicer čudovite a žal, ni lepih fotografij, je taka čudna meglena svetloba... Po nami letijo jadralna letala in je kar čudno, ko si višji od letal.
Strm in hiter vzpon se malo umiri, ko pridemo do grebena, po kateremu nas ozka pot pelje še do vrha. Pogled na "ozadje" Begunjščice:
Prečna pot ob in malo pod grebenom je ozka, pobočje gore je kar strmo, tako je večkrat potrebna previdnost, tistim, ki se malo bojijo prepadov, ne bo tako enostavno... Tudi v mokrem vremenu je zelo treba paziti, da se ne zdrsne...
Prečenje gore malo pod grebenom, pot je ozka, vendar zelo lepa in nezahtevna.
Vrh vse bližje:
Na vrhu nas pričakajo kavke, ki pojedo vse, kar jim lahko ponudimo, od rozin do čokoladnih piškotov in koščkov sira...
Od Roblekovega doma do vrha smo rabili približno eno uro.
Na vrhu, na 2060 metrih:
Na vrhu piha in je, seveda, tudi ozračje je precej hladnejše, kot v dolini. Nekaj na hitro oblečemo nase. A bolj kot mraz, nas preganja z vrha zelo temen oblak, ki se zgosti nad nami, tako, da po tihem ugibamo, ali ne bo še kaka nevihta... Tako naredimo nekaj slik, poštempljamo dnevnike in se hitro odpravimo nazaj. Želimo priti vsaj do Roblekovega doma pred nevihto, če bi bila... na Snežniku nazadnje nas je ravno zalilo, ko smo se odpravili z vrha dol...
Še en pogled za Begunjščico in hiter in strm sestop do doma:
Pri domu temen oblak postane bolj svetel, nevihte ni, niti dežja, smo veseli... Sledi "poštena" pavza za kosilo in počitek.
Nato se spustimo v gozd in vse do koče na Poljški planini hodimo hitro in brez postankov. Tam naredimo še eno pavzo za počitek in pijačo, nato pa dol do doma v Dragi, na izhodišče.
Sestop je precej hiter in, če se ne bi ustavljali v vsaki koči, bi prišli dol verjetno v 3-3,5 urah... Ob izhodišču se ne moremo upreti namakanju nog in umivanju v potočku ob domu. Potoček je pravzaprav začetek reke Begunjščice.
Prekrasna pot in je prelep izlet, pot ni zahtevna, čeprav na enem delu je precej strma. Pot je tudi dobro razdeljena na 3 deli s kočami, tako je mogoče priti vse do vrha, ne da bi zelo trpel...
Skupaj iz doma v Dragi do vrha je bilo za 4,5 ure hoje (mi smo to še razredčili s postanki), za pot dol pa je dovolj 3,5 ure + postanki.
Višinska razlika je 1371 metrov.
Dolžina poti je cca. 13,5 km.
Ko sem prihaja k izhodišču že na makadamu, zadnji kilometer me je nekaj motilo v čevlju, mislila sem, da je kak kamenček, ali da je na nogavici guba... V resnici pa se je notri naredila luknjica v vložku pot palcem... Tako na Begunjščici so moji čevlji zaključili svojo hribovsko pot. Skoraj sem žalostna, zelo so lahki in udobni, začeli so z menoj hoditi v hribe, v skoraj treh letih smo naredili okrog 1000 km v gorah, 2x bili na Triglavu, prehodila sem z njimi 410 km Jakobove poti iz Portugalske v Španijo.... Podplat je že čisto zlizan, vibram ni več tako mehek... Pogrešala jih bom...
Zamenjavo pa že imam :)
Peljati se moraš vse skozi Begunje do ostankov starega gradu (če imate čas, kar izstopite ga pogledati) in še naprej do doma v Dragi. Tam je tudi precej veliko parkirišče in je možno pustiti avto. Tukaj smo začeli našo pot, na višini 689 metrov. V začetku pot gre po makadamski cesti ob čistem potočku, mnogi pa so se peljali še najprej z avti, po makadamski cesti in so si kak kilometer rahlega vzpona po makadamski cesti prišparali.
S ceste potka zavije v gozd in se v številnih ovinkih počasi dviguje višje. V poletni vročini (in letos je junij zelo vroč, na dan izleta smo imeli v dolini dobrih 26-28 stopinj) je lepo hoditi v senci gozda.
Na vrhu, na 2060 metrih:
Sestop je precej hiter in, če se ne bi ustavljali v vsaki koči, bi prišli dol verjetno v 3-3,5 urah... Ob izhodišču se ne moremo upreti namakanju nog in umivanju v potočku ob domu. Potoček je pravzaprav začetek reke Begunjščice.
Skupaj iz doma v Dragi do vrha je bilo za 4,5 ure hoje (mi smo to še razredčili s postanki), za pot dol pa je dovolj 3,5 ure + postanki.
Višinska razlika je 1371 metrov.
Dolžina poti je cca. 13,5 km.
Ko sem prihaja k izhodišču že na makadamu, zadnji kilometer me je nekaj motilo v čevlju, mislila sem, da je kak kamenček, ali da je na nogavici guba... V resnici pa se je notri naredila luknjica v vložku pot palcem... Tako na Begunjščici so moji čevlji zaključili svojo hribovsko pot. Skoraj sem žalostna, zelo so lahki in udobni, začeli so z menoj hoditi v hribe, v skoraj treh letih smo naredili okrog 1000 km v gorah, 2x bili na Triglavu, prehodila sem z njimi 410 km Jakobove poti iz Portugalske v Španijo.... Podplat je že čisto zlizan, vibram ni več tako mehek... Pogrešala jih bom...
Zamenjavo pa že imam :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar