Zemljevid 2017


visited 37 states (16.4%)
Create your own visited map of The World

sobota, 03. december 2011

Gorenjska-Primorska (ali novi 600D)



Enega jesenskega dne Dora nam je podarila bon za vikend paket v Kranjski Gori. Nekega drugega jesenskega dne Tamara ostane razočarana, ker mali žepni Sony ne dela takih slik, kot bi si mi želeli. In Freddy na hitro kupi novi Canon 600D, ki baje ne more narediti slabih slik :) Še iste jeseni uspem se zmeniti v službi, da sem lahko prosta 3 dni skupaj. In evo nas - 3 dni v Kranjski Gori z novim fotoaparatom.
29. novembra 2011 se odpravimo iz sončne Obale na Gorenjsko. Ljubljana je zavita v meglo, sivo in turobno je in, če tako vreme vztraja nekaj tednov, te prime, da narediš samomor ali vsaj zapadeš v depresijo. Zato rešiva, kar je bilo za rešiti in se peljeva naprej. Od Brnika dalje pa je zopet sonček in občutno hladneje. Prvi stik niti še ne s snegom, ampak s snežnimi kristalčki vzdolž reke:



Poskušam fotografirati kristalčke, seveda, dobim potrditev, da za lepe makro slike, rabim makro-objektiv. Ki ga še ni. Freddy pa ne pokaže kaj je naredil s Fuji-jem.... Ja, temperatura je pod ničlo, mrzlo je ful, mi smo pa z Obale v teniskah!
Must v Kranjski Gori - obiskati jezero Jasna in pogledat kozoroga. Freddy pravi, da je vse zagrajeno, da je to vse private lastnina in je lastnik omejil dostop... No, ja, res, je zagrajeno, ampak vsak, ki mu je do tega, lahko spleza čez ;) Jezero je že pod ledom!! In po ledu se sprehajajo račke! Nice!! Gore so vedno tako mogočne in zmeraj naredijo vtis!

ta zadnja slika je mali HDR-čič, zdaj, ko znamo tudi to
Hitro na kosilo - se sprehodiva po prazni Kranjski Gori (še največ folka je v kafiču nasproti hotela). Zavijemo v restavracijo Kotnik; Freddy dobi krvavice in zelje (he-he, pristna domača hrana), jaz sem bolj za štruklje. 


V Larixu dobiva krasno suito s pogledom na smučišče (pozneje ugotoviva, da imava tudi vodno posteljo) - tnx Teja, Goran :)  Hotel deluje (in tako tudi je) ful prazen. Poleg nas srečava še ene ruse, pa 5 sumljivih tipov. V bazenu poleg nas je še ena gospa. To so pa tudi vse kar je gostov (natakar pravi, da nas je 30...) Voda v bazenu najbrž ima zagotovljenih 29-30°C, a občutek je, da je zelo mrzlo. Zato se zadržujemo v savnah. Kot "strokovnjaka" za savne ugotoviva vse plusi in minuse teh savn... Turška je zakon, z glasbo pa so trefili mimo, trobente in pihalni orkester ne sodijo v savno ;) Na večerjo greva v restavracijo Fabula. Ali sva bila dobro razpoložena, ali je res dobra, imela sva se tako božansko, naredil se nama je tako lep večer.... Vinček, hrana, postrežba, ambient...  
Zjutraj se odpravimo raziskovati okolico. Zamisel, da bi šli pogledat slap v Gozd Martuljku, ubije gospa v info-točki - malo tega, da je slap na senčni strani in bomo zmrzovali, do njega je še treba hoditi cca. 1 uro. Odpade. Se peljeva proti Tromeji, misleč, da je to kak zanimiv kraj. Odpade - 2 ure pešpoti!! Prideva do Planici; celo nekaj plačava za parkiranje (v tem času?? niti snega, niti rožic... ali OK, gradijo še eno skakalnico).
Freddy dobi bizarno idejo, da prideva na vrh letalnice. Od spodaj ne zgleda tako hudo, zato tudi prepričano rečem, da ne rabiva niti vode nositi s seboj. Nekje visoko na gori sem ugotovila, da je to bila velika napaka. Gor in dol sva hodila več kot uro (OK, s postanki in foto-pavzami). V tem času verjetno bi prišli tudi do slapa, le ne bi bila pot tako navkreber.  ;)
Ko pa prideš čisto na vrh, poleg tega, da je to res zelo visoko in razgledi so že sami po sebi spektakularni in dihjemajoči, se zavedaš, kako korajžo in big balls morajo imeti te fantje, ki skačejo od tukaj in celo jim uspe pristati brez večjih poškodb na smuči nekje globoko spodaj. Pa saj je čisto navpično, nit stati ne moreš!!
Freddy spleza na odskočno desko, ampak je res scary - sestavljene skupaj deske, nobenih ročajev, pristopov, vse je zelo po-domače narejeno, kot da niso tu nastali svetovni rekordi. Te kar malo stisne - zakaj tako velike in pomembne reči naredimo tako skromno in z malo denarja. Saj se gre za prestiž države... Ampak to je že predvolilna tema ;)
Greva se še malo razgledati gor, pogledat kako gradijo Bloudkovo velikanko in se spustimo dol. Pot navzdol gre hitreje, ali pusti večje posledice, še po treh dneh težko hodim s petkami in grem po stopnicah dol, moje boge nogice niso navajene takih podvigov.

Še včeraj v Gozd Martuljku sva opazila neko cesto, ki se vzpenja na hrib. Danes greva pogledat, kam vodi. Po vijugasti cesti (podobna je tisti, ki vodi na Nanos) prideva na Srednji Vrh. Sva v deželi Kekca? Vse tako zgleda, še kravice na pašniku in ti kar samo pride, da malo pozoveš "Kekec, Kekec!" Kekca ni, takoj za nami na hrib pa pride gospa s palicami, ki sva jo prihitela na prvem ovinku (mi z avtom, gospa peš). Se divimo in ugibamo, da še pred mrakom, gospa bo na Bledu.
Poleg kmetije, kjer sva kupila 2 vrste sira (le kaj bi kupovala na počitnicah, ko ne kaj za popiti in za pod zob:)), najdeva še čudovit potoček.


1. decembra se odpravimo proti domu in 100m od hotela prešine ideja - zakaj se ne bi peljali z avtovlakom?! Naslednji gre iz Slov.Bistrice čez 1 uro. Gasss!! Naredimo le kratek postanek na Bledu (vedno beautifull).
 
 
Do vlaka se pripeljemo le nekaj minut, preden odpotuje. Naš avtek je edini avto na vlaku!! Žal, ob tej uri vlak gre le iz Bistrice do Podbrda, za vožnjo do Mosta na Soči bi morali čakati do večera. Bo za drugič.
 
Vožnja skozi tunel - 6 minut popolne teme in ropota vlaka. Paura!!! Zato pa potem sva takoj na Primorski strani (za vsega 8 €) in ugotavljava, da tudi v Podbrdu in vseh naseljih na naši poti živijo ljudje. Sprašujeva se - s čim se tu preživljajo in kako živijo.... Izraz "Bogu za nogo" je ustvarjen za te kraje. Pač, nekako jim gre. Mi se pa ustavimo v Kanalu, kjer, žal, nihče ne skače... Greva na kavico in v kavarni odkrijemo, da delajo tam tudi domače piškotke. Seveda, jih kupiva, božanski so.

 

Tu se tudi odločiva, da bi se lahko zapeljali še do Goriških Brd, že ker smo tu, pa kupiva kako buteljko njihovega vina. Zapeljeva s ceste za Gorico in se dvigneva v Brda. Ko se pripelješ na vrh in se ti odpre pogled na Brda, pokrajina te kar navduši. Oba sva se strinjala, da je to naša slovenska Toscana. Bellissima! Si jo še boljše ogledava iz razglednega stolpa v Gonjačah.
 
 
 

Naslednji postanek v Dobrovo, poleg nas se ustavijo nemci (kako so ti sem zalutali??). Pogledamo grad in nato še v nabavo vina. Leta '93 moji mami smo tu kupili steklenico Rose-ja. Ponovim z novejšo letnico :) Freddy pa izbere Chardonnay.

Na poti domov (delček celo po tisti cesti iz Brd do Solkana po ital. ozemlju, ki je še vedno ograjena in zagrajena z mrežo) se ustavimo v Zelenem gaju, kjer se je Freddy spet povzpel na sceno. Ke spomini.....


 

Ni komentarjev:

Objavite komentar